Jedro

Predmet zaščite, na katerega meri tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne predstavlja avtorskega dela, ki bi užival varstvo v smislu izključnih osebnostnih, oziroma premoženjskih upravičenj avtorja. Da bi s pravnim varstvom na tej podlagi tožeča stranka uspela, bi kot dejansko predpostavko morala zatrjevati in dokazati obstoj avtorske pravice, katere dejanska podlaga je avtorsko delo v smislu določb ZASP.

Tožeča stranka bi morala za utemeljitev svojega zahtevka poleg položaja prizadetega udeleženca v smislu 1. odstavka 26. člena ZVK ponuditi tudi ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljila dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke. Sama ideja ne uživa avtorskopravnega varstva, zato golo trženje ideje, katere avtor naj bi bil tožnik, še ne pomeni opredelitev dejanskega stanu iz 10. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK.

Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, ki pa je kot taka lahko tudi predmet pravnega prometa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah IV. in V. izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in stroške vložene revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 166/2007 z dne 10. 05. 2007, dolžna pa je v roku petnajstih dni povrniti toženi stranki 820,04 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 05. 10. 2006 odločilo: Sprememba tožbe se dopusti.

Postopek se ustavi v delu, ki se glasi: „Tožena stranka P. s. d.d. je dolžna plačati tožniku B. V. znesek 1.000.000,00 SIT, zvišano za 20% DDV, torej 1.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 1999 dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Tožena stranka P. s. d.d. je dolžna plačati tožniku B. V. znesek 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 1999 dalje.

V preostalem delu, ki se glasi: „Tožena stranka P. s. d.d. je dolžna plačati tožniku B. V. znesek 11.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 1.000.000,00 SIT od 14. 12. 2000 dalje, do plačila od zneska 9.000.000,00 SIT od 07. 03. 2002 dalje, do plačila.“ Tožena stranka P. s. d.d. je dolžna s tožnikom B. V. skleniti naslednjo pogodbo: a) Tožnik B. V. proda, tožena stranka P. s. d.d., pa kupi institut slovenske vinske kraljice; t.j. poslovne storitve, označene S. v. k. ali V. k. S. ali z drugimi podobnimi označbami, ki predstavlja splet (kibernetično-sestavljeno storitev) marketinškega, komunikacijskega ali promocijskega dogodka, katerega bistvo je, da se na promocijskem dogodku slovenskih vinarjev izbere na podlagi vnaprej določenih pravil dekle, ki se jo okrona za „S. v. k.“, ta dogodek pa se oglaševalsko in marketinško obdela s pritegnitvijo enega ali več generalnih in ostalih sponzorjev, ki imajo pravico do določenega obsega tržnega izkoriščanja navzočnosti in dogodkov, povezanih z medijskimi in drugimi aktivnostmi okronane S. v. k. b) Kupnina za institut iz prejšnje točke te pogodbe znaša 10.000.000,00 SIT, zvišano za DDV. Prvi obrok kupnine v višini 1.000.000,00 SIT, zvišano za DDV je že zapadel v plačilo 07. 03. 2002. c) Tožnik B. V. priznava toženi stranki P. s. d.d. vsa upravičenja do blagovne znamke „vinska kraljica“, registrirana pod reg. št. 200170696 dne 27. 02. 2002, prijavljena 25. 04. 2001 in veljavna do 25. 04. 2011, prijava objavljena 31. 10. 2002, prijavljena 25. 04. 2001 in veljavna do 25. 04. 2011, prijava objavljena 31. 10. 2001 in dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe pri Uradu RS za intelektualno lastnino kot nosilec namesto njega registra tožena stranka P. s. d.d.“, v roku 15 dni, sicer bo pogodbo nadomestila ta sodba z dnem pravnomočnosti, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek uporabnine v višini 1.000.000,00 SIT za vsako izpolnjeno koledarsko leto od vključno leta 2001 do zadnjega izpolnjenega leta pred pravnomočnostjo sodbe, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ se primarni tožbeni zahtevek zavrne.

Zavrne se podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožnik B. V. avtor, nosilec in izključni imetnik pravice do uporabe, razpolaga in trženja poslovne storitve, označene S. v. k. ali V. k. S. ali z drugimi podobnimi označbami, ki predstavlja splet (kibernetično-sestavljeno storitev) marketinškega, komunikacijskega in promocijskega dogodka, katerega bistvo je, da se na promocijskem dogodku slovenskih vinarjev izbere na podlagi prej določenih pravil dekle, ki se jo okrona za „S. v. k.“, ta dogodek pa se oglaševalsko in marketinško obdela s pritegnitvijo enega ali več generalnih in ostalih sponzorjev, ki imajo pravico do določenega obsega tržnega izkoriščanja navzočnosti in dogodkov, povezanih z medijskimi in drugimi aktivnostmi okronane S. v. k..“

2. Toženi stranki se prepoveduje, da bi uporabljala storitev iz prejšnje točke te sodbe na takšen ali bistveno podoben način v celoti ali v posameznih segmentih, v roku 15 dni, pod izvršbo.“

3. Tožena stranka je dolžna plačati za vsako leto nezakonite uporabe projekta iz točke 1. te sodbe od leta 1999 dalje znesek 1.000.000,00 SIT uporabnine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonite uporabe projekta v višini 5.000.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v višini 550.434,40 SIT v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka te sodbe od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v pritožbenem roku zoper sodbo in sklep vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o utemeljenosti pritožbe prvič odločalo s sodbo in sklepom I Cpg 166/2007. Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v revizijskem postopku na podlagi sklepa III Ips 182/2007 z dne 2. april 2010 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku o pritožbi tožeče stranke ponovno odločalo v okviru učinka razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije z razveljavitvenim sklepom ni posegalo v odločbo pritožbenega sodišča I Cpg 166/2007 z dne 10. 05. 2007 v delu, ki predstavlja sklep o zavrnitvi pritožbe in potrditvi odločbe prvostopenjskega sodišča v točkah I in II (sklep o spremembi tožbe in o delni ustavitvi postopka), je bil predmet odločanja pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku zgolj še odločitev o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, to je odločitvi o zavrnitvi preostalega dela primarnega tožbenega zahtevka (točka IV. prvostopenjske sodbe), o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka (točka V. izreka sodbe) in odločitvi o stroških postopka (točka V. izreka sodbe). Tožeča stranka namreč nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v tistem delu, v katerem je v postopku uspela (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zoper toženo stranko uveljavljala dajatveni zahtevek na plačilo pogodbeno dogovorjenega zneska, sklicujoč se na dogovor o odstopu avtorskih pravic ter tehnik in strateškega koncepta instituta S. v. k. za leto 2000 (priloga A 2), sklenjenega med pravdnima strankama 25. novembra 1999. V toku pravde je tožeča stranka spremenila in razširila tožbeni zahtevek (pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2002 in 20. 04. 2004) tako, da je primarno uveljavljala plačilo dogovorjenega zneska po 1. točki dogovora z dne 25. 11. 1999 v višini 1.000.000,00 SIT, ter sklenitev pogodbe s tožečo stranko, h kateri se je zavezala s točko 3. sklenjenega dogovora z dne 25. 11. 1999. V okviru tega primarnega zahtevka je tožeča stranka uveljavljala še plačilo dogovorjenega zneska s pogodbo (10.000.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), pri čemer naj bi tožeča stranka na toženo stranko prenesla vsa upravičenja iz blagovne znamke, ki jo ima tožena stranka registrirano pod registrsko številko 200170696. V okviru primarnega tožbenega zahtevka je uveljavljala tudi plačilo uporabnine za predmet prenosa iz dogovora z dne 25. 11. 1999 za čas od leta 2001 do pravnomočnosti sodbe v višini 1.000.000,00 SIT za vsako izpolnjeno koledarsko leto.

Podrejeno temu zahtevku pa je tožeča stranka uveljavljala zahtevek na ugotovitev izključnih upravičenj tožnika na poslovni storitvi, ki naj bi bila predmet dogovora med pravdnima strankama z dne 25. 11. 1999 ter prepoved toženi stranki uporabljati to storitev, plačilo uporabnine za to storitev v višini 2.000.000,00 SIT od leta 1999 dalje in plačilo odškodnine zaradi nezakonite uporabe projekta v višini 5.000.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Preostali del primarnega tožbenega zahtevka, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo v okviru točke IV. izpodbijane sodbe, je tožeča stranka torej utemeljevala na določbi 3. točke dogovora z dne 25. 11. 1999. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu zavzelo stališče, da navedena klavzula dogovora ne more predstavljati pogodbene podlage, ki bi tožeči stranki neposredno dajala upravičenje do plačila vtoževanega zneska 9.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje takšnemu sklepanju prvostopenjskega sodišča, saj so skladne s samim zapisom dogovora v tej točki, ko se stranki sklicujeta na bodočo zaščito blagovne znamke in sklenitev kupoprodajne pogodbe v višini 10.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa pri tem pojasnjuje, da so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka poskuša utemeljiti neposredni učinek točke 3 dogovora z dne 25. 11. 1999 v smislu pogodbene podlage za uveljavljani dajatveni zahtevek v izrecnem nasprotju s podano trditveno podlago tožeče stranke, s katero je utemeljevala modificiran tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 20. 04. 2004. Iz teh navedb izhaja, da je tožeča stranka v primarnem zahtevku uveljavljala zahtevek na sklenitev pogodbe, ki lahko predstavlja le uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka po predpogodbi. Ob tako utemeljevanem primarnem tožbenem zahtevku tožeče stranke se tako izkažejo pritožbene trditve v smeri neposrednega učinka 3. točke dogovora z dne 25. novembra 1999 kot nasprotujoče s samo trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka podajala v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pri utemeljitvi primarnega tožbenega zahtevka. Ker tožeča stranka v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavlja zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe, je tak zahtevek sam s sabo v nasprotju, saj v okviru istega (primarnega) zahtevka uveljavljala tudi plačilo na podlagi že sklenjene pogodbe. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, s katero je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki bi imel podlago neposredno na določbi 3. točke dogovora z dne 25. 11. 1999. Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neutemeljenost zahtevka na sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj je tožeča stranka zamudila šestmesečni rok za uveljavljanje tovrstnega zahtevka v smislu določbe 1. odstavka 45. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je ta rok pričel teči najkasneje od dneva registracije znamke, na katero se sklicuje tožeča stranka (27. 02. 2002). Ker je tožeča stranka zahtevek na sklenitev pogodbe uveljavljala šele ob vložitvi pripravljalne vloge z dne 20. 04. 2004, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako uveljavljani tožbeni zahtevek.

V posledici pomanjkanja pogodbene podlage pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tudi zahtevek na plačilo uporabnine v višini 1.000.000,00 SIT letno od vključno leta 2001 dalje, v kolikor je tožeča stranka ta zahtevek utemeljevala na sklenjenem dogovoru z dne 25. 11. 1999. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je s tem zahtevkom v ugotovitvenem delu uveljavljala ugotovitev, da je „avtor, nosilec in izključni imetnik pravice do uporabe razpolaganj in trženja poslovne storitve, označene S. v. k. ali V. k. S. ali z drugimi podobnimi označbami.“ V drugem delu je tožeča stranka uveljavljala prepovedni zahtevek zoper toženo stranko glede uporabe storitev iz ugotovitvenega dela zahtevka ter plačilo letne uporabnine za nezakonito uporabo projekta, ki je predmet varstva in plačilo odškodnine zaradi nezakonite uporabe tega projekta v višini 5.000.000,00 SIT.

Že sam pritožnik v pritožbi priznava svojo nedoslednost v trditvenih navedbah pred prvostopenjskim sodiščem pri opredelitvi pojmovanj, s katerim je utemeljeval varstvo „projekta V. k.“. V kolikor se ta nedoslednost nanaša na opredelitev pravne podlage zahtevanega varstva, le-to samo po sebi še ni zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj sodišče na pravno kvalifikacijo tožbene podlage niti ni vezano. Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom lahko uspela, pa mora podati zadostno trditveno podlago glede pravnorelevantnih dejstev, iz katerih bi, upoštevaje pravno normo, izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka.

Bistvo trditvene podlage tožeče stranke je v zatrjevanju izključnostnega upravičenja do „projekta V. k.“, iz katerega naj bi izhajalo upravičenje tako do prepovednega zahtevka kot tudi na vrnitvenem zahtevku v posledici posegov tožene stranke v njeno upravičenje. Čeprav se je tožeča stranka v trditvenih navedbah večkrat sklicevala na svoja lastninska upravičenja, je glede na predmet varstva, na katerega se sklicuje, samo po sebi razumljivo, da ne gre za uveljavljanje zahtevkov na stvarnopravni podlagi, saj se tožeča stranka sklicuje na objekt varstva, ki ni stvar v pojmovanju stvarnega prava (15. člen Stvarnopravnega zakonika). Ker tožeča stranka očitno uveljavlja varstvo svojega „projekta“ kot intelektualne stvaritve, bi z uveljavljenimi pravovarstvenimi zahtevki lahko uspela le, v kolikor bi utemeljila dejanske predpostavke, na podlagi katerih pravni red daje varstvo različnim oblikam intelektualne lastnine.

Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da trditvena podlaga, ki jo je ponudila tožeča stranka, ne daje opore za zaključek, da bi stvaritev, za katero tožnik uveljavlja izključna upravičenja, lahko bilo predmet avtorskopravne zaščite v smislu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list. RS št. 21/95 – v nadaljevanju ZASP). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da predmet zaščite, na katerega meri tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne predstavlja avtorskega dela, ki bi užival varstvo v smislu izključnih osebnostnih, oziroma premoženjskih upravičenj avtorja (15. člen ZASP). Da bi s pravnim varstvom na tej podlagi tožeča stranka uspela, bi kot dejansko predpostavko morala zatrjevati in dokazati obstoj avtorske pravice, katere dejanska podlaga je avtorsko delo v smislu določb ZASP. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da predmet varstva, na katerega se sklicuje tožeča stranka (poslovna storitev S. v. k.) ne izpolnjuje predpostavk avtorskega dela v smislu določil ZASP, kakor tudi, da tožnik ni konkretizirano opredelil avtorskih pravic niti na posameznih elementih predmeta varstva. Tudi v pritožbi pritožnik zgolj pavšalno navaja, da je v okviru razvoja projekta razvil tudi posamezne avtorske storitve, ki pa jih ne konkretizira. Tako podana trditvena podlaga tožeče stranke zato izključuje uveljavljanje pravovarstvenih zahtevkov, izhajajočih iz avtorske pravice.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo tudi v delu, v katerem bi imel podlago v določbah 26. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS št. 18/93 s spremembami). Pritrditi je sicer pritožniku, da iz določbe 26. člena ZVK ne izhaja, da bi bili aktivno legitimirani za uveljavljanje zahtevkov zgolj subjekti, ki so registrirani za opravljanje dejavnosti na trgu. Vendar pa bi tožeča stranka morala za utemeljitev svojega zahtevka poleg položaja prizadetega udeleženca v smislu 1. odstavka 26. člena ZVK ponuditi tudi ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljila dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke. Kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, je tožeča stranka s tem v zvezi zgolj pavšalno povzemala abstraktno določbo 13. člena ZVK (glej opomba št. 4 v točki V pripravljalne vloge z dne 23. 05. 2002). Nobene od treh navedenih abstraktnih primerov dejanja nelojalne konkurence iz 3. odstavka 13. člena ZVK tožeča stranka konkretizirano ni utemeljila. Edini konkretiziran očitek s tem v zvezi s strani tožeče stranke je, da ji je tožena stranka ukradla idejo in jo sama trži v drugi embalaži. Takšne trditve same po sebi še ne utemeljujejo abstraktnih dejanskih stanov iz 2., 10. in 14. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sama ideja ne uživa avtorskopravnega varstva, zato golo trženje ideje, katere avtor naj bi bil tožnik, še ne pomeni opredelitev dejanskega stanu iz 10. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Prav tako pa tožeča stranka ravnanja tožene stranke ni utemeljila v smislu 14. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Iz trditve tožeče stranke namreč ni razbrati katero in čigavo poslovno tajnost naj bi tožena stranka neupravičeno izkoriščala.

Neutemeljena je pritožba tudi delu, s katerim poskuša izpodbiti dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje glede neizkazane podlage uveljavljenih pravovarstvenih zahtevkov, ki naj bi temeljili na neupravičenem izkoriščanju know-howa tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da know-how sam po sebi ne uživa samostojnega pravnega varstva, iz česar bi tožeča stranka lahko uveljavljala pravovarstvene zahtevke v smeri izključnosti uporabe le-tega. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek glede nasprotovanja med razlogi sodbe , ko naj bi sodišče po eni strani v utemeljitvi ugodilnega dela sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka na toženo stranko prenesla vse potrebno znanje, gradivo, stike in drugo, da je lahko tožena stranka izpeljala V. K. v letu 2000, po drugi strani pa je zavrnilo nepogodbeno podlago uveljavljenega zahtevka z utemeljitvijo, da tožnik ni dokazal, čigav know-how je tožena stranka uporabljala po letu 2000. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe ne vidi. Prvostopenjsko sodišče je v okviru utemeljitve neizpodbijanega dela sodbe (točka III izreka) odločitev utemeljilo na izkazani pogodbeni obveznosti tožeče stranke iz 1. točke dogovora z dne 25. 11. 1999 in se v tem delu ni opredeljevalo do vprašanja čigav know-how je bil predmet tega prenosa.

Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče pa know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, ki pa je kot taka lahko tudi predmet pravnega prometa. Kot takšno kategorijo je prvostopenjsko sodišče tudi opredelilo predmet varstva tožeče stranke (projekt S. v. k.). Iz načelnega izhodišča, da predstavlja know-how dobrino, ki zagotavlja konkurenčno prednost in se oblikuje kot skupek znanj, izkušenj in sposobnosti, ki je nastal v toku izvajanja dejavnosti, je sodišče prve stopnje na podlagi zatrjevanja tožeče stranke, da je od leta 1995 do 1999 izvajanje projekta V. k. S. vršila družba S. V. d.o.o., pri kateri je tožeča stranka nastopala kot njen zakoniti zastopnik in eden od ustanoviteljev, pravilno sklepalo, da tako podana trditvena podlaga ne more pripeljati do zaključka, da je bila tožeča stranka, ki sama neposredno ni izvajala projekta, nosilec know-howa, ki se je ob tem razvil in katerega naj bi potrditvah tožeče stranke neupravičeno izkoriščala tožena stranka. Takšnega sklepanja prvostopenjskega sodišča ni mogoče ovreči zgolj s pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi „projekt“ tožnik razvil sam in ga tržil s svojim know-howom, storitvijo in produktom, preko vsako leto izbranega izvajalca projekta. Ob tem, da je tožeča stranka v okviru navedb v tožbi izrecno zatrjevala, da je samo prireditev izvajala in tržila družba S. V. d.d. (navedbe v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 23. 05. 2002) in ob tem, da ni razkrila pogodbenega razmerja z družbo, ki je projekt dejansko izvajala, ni mogoče sklepati, da bi celoten projekt predstavljal know-how tožeče stranke. Ker tožeča stranka torej ni ponudila druge trditvene podlage, iz katere bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da spada znanje, izkušnje in drugi zaupni podatki, ki so se razvili pri izvajanju spornega projekta, v premoženjsko sfero tožeče stranke, ne more uspeti s pravovarstvenimi zahtevki, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala odpravo posledic zatrjevanega nezakonitega posega tožene stranke v ta upravičenja. Glede na podano trditveno podlago tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče iz izvedenih dokazov pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala podlage za uveljavljeni zahtevek zoper toženo stranko niti glede podrejenega zahtevka, ki ga je utemeljevala na nepogodbeni podlagi.

Pritožnik v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do odškodninske podlage tožbenemu zahtevku, katero je tožeča stranka uveljavljala v točki VIII. pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2002. Hkrati se pritožnik sklicuje na določbo 210. člena ZOR, ki pa ureja podlago za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka. Kot je bilo že pojasnjeno, tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi tovrsten zahtevek lahko imel podlago v posegu tožene stranke v premoženjsko sfero tožeče stranke v smislu njenega know-howa v zvezi s spornim projektom. V smislu neupravičene obogatitve bi tožeča stranka morala ponuditi trditve, s katerimi bi utemeljila prikrajšanje na strani tožeče stranke in obogatitev na strani tožene stranke. Zgolj zatrjevanje, da ji je tožena stranka zaradi neupravičene uporabe ideje dolžna plačati uporabnino v tem smislu ne zadošča. Glede samega odškodninskega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi z dne 26. november 2002, pa je poleg ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neizkazani podlagi odškodninske odgovornosti upoštevati tudi, da tožeča stranka v tej smeri ni ponudila nobenih konkretiziranih trditev glede višine škode, katere povrnitev je uveljavljana s podrejenim tožbenim zahtevkom. V celoti je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 156. člena ZOR, saj trditvena podlaga tožeče stranke ne daje osnove za utemeljitev tožbenega zahtevka na tej podlagi.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, kakor tudi stroške revizijskega postopka, ki jih je priglasila ob vložitvi revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. I Cpg 166/2007 z dne 10. 05. 2007. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki kot potrebne stroške pritožbenega postopka od priglašenih stroškov priznalo po Odvetniški tarifi stroške sestave odgovora na pritožbo (1125 točk), povečane za 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) znaša 632,04 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za odgovor na pritožbo (188,00 EUR).