Jedro

Stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši, mora podati ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta oseba s svojo izpovedbo lahko potrdila ali ovrgla (236. člen ZPP). Navesti mora torej, o katerih konkretnih dejstvih bo ta oseba izpovedovala. Le tako lahko sodišče presodi, ali je izvedba dokaza smotrna oziroma ali se bodo z njim dokazovala pravno relevantna dejstva. Tožnik tega, da bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo (ki jih pritožba poimensko niti ne navede), vedele povedati o pravno relevantnem dejstvu, to je glede nerazsodnosti oporočitelja, ni zatrjeval. Naloga izvedenca ni, da v mnenju prepiše celotno medicinsko dokumentacijo in potek zdravljenja v zvezi z vsemi zdravstvenimi težavami tožnika. Dovolj je, da medicinsko dokumentacijo povzame. Katero konkretno dokumentacijo naj bi izvedenci še vpogledali, pritožnik ne pojasni. Ni pa naloga sodišča ali izvedencev, da dodatno iščejo in pridobivajo dokaze namesto stranke. Tožnik bi lahko že pred vložitvijo tožbe ali pa med pravdnim postopkom na podlagi drugega odstavka 23. člena ZVOP-1 pridobil in vpogledal v vso obstoječo medicinsko dokumentacijo njegovega pokojnega očeta pri različnih zdravstvenih inštitucijah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.759,73 EUR, v 15-tih dneh od prejema te odločbe dalje, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je pisna oporoka pred pričami z dne 14. 6. 2000, oporočitelja A. A., pravno neveljavna in se razveljavi (I/1 točka izreka) ter zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je pisna oporoka pred pričami z dne 23. 4. 1993, oporočitelja A. A. pravno neveljavna ter se razveljavi (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške prvemu tožencu v višini 5.752,22 EUR ter drugi in tretji toženki nerazdelno v višini 5.191,24 EUR (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku,(1) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje z namenom dokazovanja, da izpodbijane oporoke ni podpisal oporočitelj, zaslišalo obe oporočni priči, ki sta odvetnika. V dani situaciji je tako za pričakovati, da priči ne bosta izpovedovali v svojo škodo, zato je ključni dokaz za odločitev izvedeniško mnenje izvedenca grafologa. Sodišče je angažiralo izvedenca B. B., ki je v svojem mnenju navedel, da gre v konkretni zadevi za izredno visoko mero skladnosti med spornima in primerjalnimi podpisi. Izpostavil pa je nenavadno obliko znaka „t“ v drugi oporoki, pri čemer navedene črke ni našel v nobenem od primerjalnih podpisov, kar je izvedenec ocenil kot anomalijo oporočitelja. Pritožba izpostavlja, da je imel izvedenec v okviru predmetnega postopka na voljo zgolj dva originalna podpisa in devet reprodukcij. Splošno znano dejstvo je, da je za primerjavo pristnosti podpisa primeren zgolj originalen podpis. C. C. iz podjetja D. d.o.o. je kot neodvisna svetovalka za preiskovanje podpisov in rokopisov zaključila, da obstaja vpliv notranjih dejavnikov, ter da se podpis, ki ga je sodni izvedenec uporabil kot primerjalnega, ne ujema z nobenim podpisom na oporokah, v zvezi s čimer je tožnik predlagal tudi njeno zaslišanje. Sodišče dokaznemu predlogu za zaslišanje priče C. C. ni ugodilo, niti ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca grafologa, pri čemer sodišče zavrnitev navedenih dokaznih predlogov zaključi z dejstvom, da C. C. ni zavedena v seznamu sodnih izvedencev grafologov. Na podlagi mnenja C. C. je tako tožnik izkazal zadostni dvom v izvedensko mnenje v spisu, zaradi česar bi moralo sodišče angažirati drugega izvedenca grafološke stroke. Zaključek sodišča, da v zvezi s tem sledi izpovedbama priče E. E. in priče F. F., ne predstavlja zadostne dokazne ocene. Sodišče je namreč dolžno presoditi vse dokaze in tako na podlagi preučitve vsakega posameznega dokaza ter nato vseh dokazov skupaj podati dokazno oceno, ki je dovolj jasna in prepričljiva. Slednjemu pa sodišče v dani situaciji ni sledilo, saj je tožnik izkazal več kot očiten dvom v izvedensko mnenje. Okoliščina, da C. C. ni na seznamu sodnih izvedencev, še ne pomeni, da predlagana priča ni strokovnjak na svojem področju. Na tem mestu je sodišče tožnika postavilo v podrejen položaj. Na enem mestu je sodišče zaslišalo lečečo zdravnico pokojnika, ki je tudi strokovnjakinja na svojem področju, ni pa izvedenka, ni pa zaslišalo C. C., ki je prav tako strokovnjakinja na svojem področju. Obe priči predstavljata t.i. izvedeni priči. Nadalje je sodišče zaključilo, da tožnik s svojim pokojnim očetom ni bil v dobrih odnosih. Odnos tožnika s pokojnim očetom za tožnikovo vedenje o ravnanju svojega očeta nima prav nobene zveze. Odnos tožnika s pokojnim očetom pa tudi ni pravno relevantno dejstvo pri ugotavljanju oporočne sposobnosti. Pravno relevantno je le zdravstveno stanje pokojnika v trenutku pisanja izpodbijanih oporok. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je pokojnik imel psihične težave, zaradi česar bi sodišče nujno moralo angažirati izvedenca psihiatra. Iz izvedenskega mnenja izhaja število zdravil, ki jih je bil pokojnik primoran dnevno zaužiti. Sodišče je v prvem odstavku na strani 13 obrazložitve izpodbijane sodbe ponovno brez ustreznega strokovnega znanja s področja medicine zaključilo, da gre za splošno znano dejstvo, da tovrstni bolniki niso okrnjeni pri razumevanju in zavedanju. Tožnik je v potrditev zdravstvenega stanja svojega očeta predlagal tudi več prič, ki jih sodišče ni zaslišalo. Navedene priče so bile v kontaktu s pokojnikom in so vedele za njegovo obnašanje in ravnanje. Navedene priče bi namreč jasno izpovedale, da pokojnik v relevantnem obdobju ni bil zmožen razsojati, kar bi vplivalo tudi na ugotovitev izvedenca v predmetnem postopku. Ker pa sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno, hkrati pa se z navedenimi okoliščinami ni mogel seznaniti niti izvedenec. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatra in internista in za zavrnitev podalo obširne argumente, vendar ti argumenti ne prepričajo. Nadalje sodišče zaključi, da tožnik ni niti navedel, katera zdravila naj bi oporočitelj jemal. Dejstvo je namreč, da tožnik nima pravice vpogledati v zdravstveni karton svojega pokojnega očeta. Takšno pravico imajo namreč le izvedenci. Zato je tožnik v okviru svojih pripomb zoper izvedensko mnenje izpostavil, da bi moralo sodišče izvedence pozvati na predložitev vse medicinske dokumentacije, ki je bila v dani situaciji podlaga za odločitev. Sodišče temu ni sledilo, kar je nedopustno. Tožnik ima pravico seznaniti se z vsemi okoliščinami v spisu, zlasti z listinami, ki so podlaga za odločitev. Izvedenska komisija je dopustila možnost za prisotnost anksiozne depresivne simptomatike pri tožniku. Tožnik je v svojih pripombah jasno izpostavil tudi dejstvo, da je izvedenska komisija predlagala izvedenca farmakologije. Tožnik je tekom postopka izpostavil, da mora sodišče ugotoviti tudi okoliščine stranskih učinkov in generalnega vpliva števila zaužitih zdravil v tako dolgem obdobju in na kakšen način navedeno vpliva na razsodnost pri pokojniku. Zgolj povzemanje medicinske dokumentacije ni garant, da je povzetek zajel vsa odločilna dejstva. Tudi ni moč slediti, da pravno ni relevantno zdravstveno stanje oporočitelja v letu 1993. Gre namreč za obdobje pisanja prve oporoke in je zato pravno relevantno tudi zdravstveno stanje v tem obdobju. Izvedenec je dopustil možnost občasnega pojava motnje v posledici jemanja Apaurina, ugotovil je tudi okrnjene spoznavne možnosti, torej je šlo za upad teh zmožnosti, katerih pa izvedenec ni ustrezno pojasnil, zaradi česar izvedensko mnenje ni povsem jasno in nedvoumno.

3. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku enkrat že odločilo ter ga zavrnilo. Višje sodišče je takšno odločitev potrdilo. Na podlagi revizije tožnika je Vrhovno sodišče RS sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo z obrazložitvijo, da je sodišče v prvem sojenju kršilo načelo kontradiktornosti, ker je dokazni predlog tožnika po postavitvi izvedenca internista, psihiatra in toksikologa zavrnilo.

6. V ponovljenem postopku je prvo sodišče dokazni postopek dopolnilo s tem, da je pridobilo in prebralo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je vključilo mnenje izrednega profesorja dr. G. G., dr. medicine, docentke dr. H. H., dr. medicine in prof. dr. I. I., dr. medicine (izvedenec psihiater, internist in toksikolog).

7. Tožnik je sin pokojnega A. A., ki ga je oporočitelj z oporoko iz leta 1993 in z oporoko iz leta 2000 izločil iz dedovanja svojega premoženja zaradi dedne nevrednosti.

8. Tožnik je zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke in njeno razveljavitev. Trdil je, da podpis na oporoki, ki predstavlja podpis oporočitelja, ni njegov podpis, če pa je, je bil dan pod prisilo, ter da v času oporoke oporočitelj ni bil razsoden zaradi vpliva močnih zdravil. 9. Oporoka je veljavna, če je oporočitelj oporočno sposoben (sposoben za razsojanje), če je izražena volja njegova prava in resnična volja in če je napravljena v obliki, ki jo določa Zakon o dedovanju.

10. Sporna oporoka je bila sestavljena v pisni obliki v prisotnosti dveh oporočnih prič, odvetnice F. F. in odvetnika E. E. Sodišče je pravilno oprlo ugotovitev, da je oporoka formalno pravno veljavna, na izpovedbi prič E. E. ter F. F., ki sta kot oporočni priči na sporni oporoki verodostojno in skladno izpovedali, da je oporočitelj oporoko podpisal v njuni prisotnosti. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da navedeni priči nista verodostojni, vendar pa iz vsega dokaznega postopka izhaja, da takšen pritožbeni ugovor ni utemeljen in da je sodišče prve stopnje njunima izpovedbama utemeljeno sledilo. Izpovedbi navedenih prič brez dvoma potrjuje izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo podpisov in pisav dr. B. B., ki je potrdil, da je sporno oporoko in primerjalne podpise napisala ista oseba. Izvedenec je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja tudi strokovno obrazložil pritožbeno izpostavljeno nenavadno obliko znaka „t,“ kar je pritožniku v obrazložitvi sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje strokovno, temeljito in jasno ter glede na pisno dopolnitev, s katero je izvedenec odgovoril na pripombe tožnika, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za dodatno dopolnjevanje mnenja oziroma za postavitev novega izvedenca, saj tožnik ni vzpostavil nobenega dvoma v pravilnost izvedeniškega mnenja.

11. Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje C. C. predstavlja le del navedb tožnika, ki je takšno mnenje pridobil. Tožnik je predlagal zaslišanje C. C. kot izvedene priče, ki pa bi lahko kot vse ostale priče izpovedovala le o dejstvih, ki jih je sama zaznala. Navedena priča pri sestavi oporoke oziroma njenem podpisu ni bila prisotna, zato o dejstvih, ki naj bi jih sama zaznavala, ne bi mogla izpovedati. V namen posredovanja podatkov o strokovnem znanju, s katerim sodišče ne razpolaga, je sodišče zato postavilo sodnega izvedenca grafološke stroke.

12. Sodišče je zaslišalo lečečo zdravnico pokojnika na predlog tožnika, zato ni jasno, v čem bi bil zaradi tega tožnik postavljen v podrejen položaj.

13. Oporočna sposobnost je sposobnost zapustnika, da izjavi poslednjo voljo. Razsodnost je sposobnost razumeti pomen svojega dejanja (intelektualna sestavina) in sposobnost ravnati v skladu s tako oblikovano voljo (voljna sestavina). Po določbi prvega odstavka 59. člena Zakona o dedovanju se oporočna sposobnost domneva. Tisti, ki trdi nasprotno, mora domnevo izpodbiti (prvi odstavek 61. člena ZD).

14. Iz skope tožnikove trditvene podlage izhaja, da je bil oporočitelj za časa svojega življenja izjemno bolehen, imel je težave s srcem, prostato in ledvicami, zaradi česar je moral jemati izjemno močna zdravila, ki so po tožnikovi oceni vplivala na oporočiteljevo razsodnost in so pri njem povzročila izgubo sposobnosti za razsojanje, saj oporočitelj tožnika nikoli ne bi razdedinil, kot je to navedeno v obeh spornih oporokah.

15. Zgolj z navedbo, da oporočitelj tožnika nikoli ne bi razdedinil, tožnik ne navaja nekih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil oporočitelj oporočno nesposoben. Trditve, da je moral pokojnik zaradi težav s srcem, prostato in ledvicami jemati izjemno močna zdravila, ki so lahko vplivala na pokojnikovo razsodnost, so zgolj ugibanja tožnika, pri tem pa tožnik ne zatrjuje konkretnih ravnanj pokojnika, ki bi dajala podlago oziroma vzbudila sum za sklepanje, da zapustnik ne bi bil sposoben razumeti pomena oporoke oziroma da bi bil v času sestave oporoke nerazsoden. Tožnik npr. ne navaja, da bi bil oporočitelj dementen, pozabljiv, prostorsko ali časovno dezorientiran, da bi imel težave s sporazumevanjem oziroma težave z lastnim izražanjem, z razumevanjem povedanega, da bi njegova dejanja nakazovala na to, da v času sestave oporoke ne bi bil oporočno sposoben oziroma, da ne bi razumel svojih dejanj.

16. Naša procesna ureditev z izjemo domneve resničnosti o vsebini javne listine (224. člen ZPP) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da, prepuščeno mu je, da jo samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja.(2)

17. Da je oporočitelj izjavil pravo in resnično voljo je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi življenjsko prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov, napravljene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Celovita ocena izvedenih dokazov ne omogoča zaključka, da zapustnik ob sestavi oporoke z dne 14. 6. 2000 ni bil oporočno sposoben. Celo nasprotno. S stopnjo prepričanja je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je zapustnik v času sestave oporoke dobro razumel pomen izjave poslednje volje in njenih posledic. Že izpovedbe zaslišanih prič prof. dr. J. J. in K. K., ki ju je v dokaz svojih navedb predlagal tožnik, ter prič F. F., E. E. in L. L. ne dajejo realne podlage za tožnikov dvom o oporočiteljevi oporočni razsodnosti, kar potrjuje tudi izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, iz katerega izhaja, da pri pokojniku niso bile podane kakšne okoliščine, ki bi kazale na to, da je imel pokojnik kakršnekoli psihične motnje kot posledice bolezni ali zaužitih zdravil, ki bi vplivale na njegove spoznavne sposobnosti oziroma, ki bi porušile njegov stik z realnostjo. Tudi iz izpovedi tožnika, razen dejstva, da je bil oporočitelj bolehen, ne izhajajo konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi oporočiteljevo zdravstveno stanje vplivalo na njegovo duševno stanje tako, da bi bila okrnjena njegova oporočna sposobnost. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje so vse priče izpovedale, da je oporočitelj vseskozi normalno funkcioniral, uspešno opravljal svoje delo, nobena priča, niti s strani tožnika predlagana priča M. M. kot dolgoletni prijatelj pokojnika, ni izpovedala, da je imel pokojnik kakršnakoli nihanja razpoloženja ali duševne težave, zaradi katerih bi bil nerazsoden v času, ko je podpisoval drugo oporoko.

18. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič N. N, O. O. in P. P. Stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši, mora namreč podati ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta oseba s svojo izpovedbo lahko potrdila ali ovrgla (236. člen ZPP). Navesti mora torej, o katerih konkretnih dejstvih bo ta oseba izpovedovala. Le tako lahko sodišče presodi, ali je izvedba dokaza smotrna oziroma ali se bodo z njim dokazovala pravno relevantna dejstva. Tožnik tega, da bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo (ki jih pritožba poimensko niti ne navede), vedele povedati o pravno relevantnem dejstvu, to je glede nerazsodnosti oporočitelja, ni zatrjeval. Dejstvo, da je tožnik bolehal ter da je jemal tablete, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Dogodki pred prvo oporoko pa niso pravno relevantni.

19. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 7. 3. 2016, je sodišče v tej pravdni zadevi izvedensko delo zaupalo izvedenski inštituciji, Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, katere naloga je bila, da izmed svojih strokovnjakov določi komisijo, v kateri naj sodelujejo izvedenec psihiater, izvedenec internist ter izvedenec toksikolog, ki naj po potrebi k delu pritegnejo tudi izvedenca za farmakologijo. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je pod vodstvom predsednika komisije R. R., dr. medicine, v sestavi prof. G. G., dr. medicine, H. H., dr. medicine, in I. I., dr. medicine zadano nalogo tudi opravila ter odgovorila na vsa vprašanja, ki jih ji je zastavilo sodišče v sklepu z dne 7. 3. 2016.(3)

20. Iz izvedeniškega mnenja, kot je pravilno pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, jasno izhaja, katero medicinsko dokumentacijo so izvedenci preučili. Naloga izvedenca ni, da v mnenju prepiše celotno medicinsko dokumentacijo in potek zdravljenja v zvezi z vsemi zdravstvenimi težavami tožnika. Dovolj je, da medicinsko dokumentacijo povzame. Katero konkretno dokumentacijo naj bi izvedenci še vpogledali, pritožnik ne pojasni. Ni pa naloga sodišča ali izvedencev, da dodatno iščejo in pridobivajo dokaze namesto stranke. Kot je bilo že navedeno, sodišče dokazov ne izvaja zato, da bi stranka pridobila trditve o dejstvih o katerih le ugiba. Tožnik bi lahko že pred vložitvijo tožbe ali pa med pravdnim postopkom na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, ZVOP-1, pridobil in vpogledal v vso obstoječo medicinsko dokumentacijo njegovega pokojnega očeta pri različnih zdravstvenih inštitucijah.

21. Ni res, kot zatrjuje pritožba, da se izvedenska komisija ni opredelila glede stranskih učinkov zdravil oziroma vpliva stranskih učinkov zdravil na razsodnost pokojnega A. A. Izvedenci so na to vprašanje jasno odgovorili s tem, ko so navedli, da pokojniku predpisana zdravila ne sodijo v skupino zdravil z zasvojitvenim potencialom ali pomembnejšim vplivom na delovanje osrednjega živčevja. Iz medicinske dokumentacije pa tudi ne izhaja, da bi bili pri pokojniku prisotni kateri izmed neželenih učinkov zaradi delovanja teh zdravil na osrednji živčni sistem pokojnega. Prav tako izvedeniško mnenje pojasni, da anksiozno depresivna simptomatika v sklopu prilagoditvene motnje ali mešane anksiozne depresivne motnje pomembneje ne vplivajo na spoznavne sposobnosti posameznika, kakor tudi ne porušita stika posameznika z realnostjo. Iz izvedeniškega mnenja tudi jasno izhaja, da pri pokojniku tudi po večletnem obdobju po sestavi oporoke ni ugotovljen kakršenkoli upad spoznavnih sposobnosti. Pritožniku je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da zdravilo Apaurin učinkuje le nekaj dni. Pokojniku pa je bil predpisan Apaurin (po potrebi) leta 1985 po akutnem srčnem infarktu, leta 1999 po tožnikovem napadu na pokojnika in maja leta 2007, torej mu ni bil predpisan v relevantnem obdobju sestave oporoke dne 14. 6. 2000. 22. Mnenje izvedenske komisije je jasno ter razumljivo in je odgovorilo na vsa s strani sodišča postavljena pravno relevantna vprašanja. Kršitve pravil pravdnega postopka ni v primeru, ko stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedence zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Pripombe tožnika na izvedeniško mnenje se bodisi nanašajo na vprašanja, na katera je izvedenska komisija že odgovorila v obstoječem mnenju, bodisi se ne nanašajo na strokovna vprašanja, ki bi terjala odgovor izvedencev. V konkretnem primeru se je sodišče do pripomb tožnika na izvedeniško mnenje opredelilo ter pojasnilo, zakaj niso utemeljene ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedencev oziroma dopolnitev njihovega mnenja ter se pritožbeno sodišče s to obrazložitvijo sodišča prve stopnje strinja.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno pri presojanju zapustnikove oporočne sposobnosti ter njegove prave svobodno izražene volje upoštevalo vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na zapustnikovo voljo pri razpolaganju s premoženjem. Zmotna je pritožbena navedba, da odnos tožnika s pokojnim očetom ne predstavlja ene izmed odločilnih okoliščin v predmetnem postopku. Kot izhaja iz izpovedb F. F. in S.S., ki ju potrjuje listinska dokumentacija (pisna izjava T. T. o napadu na oporočitelja s strani tožnika (B11), dokumentiranje poškodbe (B9) vsebina sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi K 192/1995 (B-13), izjava oporočitelja z dne 17.11.1998 (B14) z njegovim overjenim podpisom, pismi oporočitelja tožniku (B7, B8), je bil tožnik z oporočiteljem v dolgoletnem sporu ter več let pred nastankom druge oporoke nista imela nikakršnih stikov, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni nerazumna odločitev pokojnika, da tožniku v oporoki ni ničesar naklonil iz svoje zapuščine oziroma ga je razdedinil. Pri tem tudi ne gre prezreti dejstva, da pokojnik tudi v oporoki iz leta 1993 tožniku ni ničesar naklonil oziroma ga je razdedinil. Pokojnikovo razpolaganje z zapuščino je torej odraz njunih dolgoletnih sporov z elementi fizičnega nasilja. Navedena dejstva torej še dodatno potrjujejo odločitev sodišča, da je zapustnik bil razsoden, da je razumel pomen svojih dejanj in da je izrazil svojo pravo in resnično voljo.

24. Po 99. členu ZD lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Oporočitelj lahko pisno oporoko prekliče tudi tako, da sestavi novo oporoko ob pogojih iz 101. člena ZD. Oporočiteljeva oporoka z dne 14. 6. 2000 sicer ni izrecno preklicala oporoke iz leta 1993, vendar jo določila oporoke iz leta 2000 razveljavljajo (prvi odstavek 101. člena ZD).

25. Višje sodišče tako ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

26. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan prvi toženi stranki skladno s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.759,73 EUR, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo 1.422,40 EUR, materialne stroške 20,00 EUR ter 22 % DDV, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP Op. št. (2): Glej sodba II Ips 149/2009. Op. št. (3): Kakšne zdravstvene težave je imel pokojni A. A. času sestave oporok z dne 23.4.1993 in 14.6.2000; kakšna zdravila je jemal pokojni A. A. v času sestave navedenih oporok; ter ali so ugotovljeno zdravstveno stanje in zdravila vplivali na razsodnost pokojnega A. A. v času sestave navedenih oporok in povzročili izgubo sposobnosti za razsojanje in razumevanje vsebine in pomena oporok v času njune sestave, sposobnosti prosto se odločiti in pravno veljavno izraziti svojo voljo.