Jedro

Tožnik v tožbi, vloženi zoper center za socialno delo, uveljavlja pravice s področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine), zato gre za socialni in ne za delovni spor. Socialno sodišče je stvarno pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov o socialno varstvenih dajatvah oziroma o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (ZDSS-1 čl. 7/1 - 5/a,b). Za odločanje v tem sporu je zato pristojno socialno sodišče in ne delovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da ni stvarno pristojno v tej zadevi in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu socialnemu oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je na Center za socialno delo že vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo centra št. ..., vendar odgovora ni dobil. Tožena stranka mu na njegovo pisanje ni odgovorila, niti se ni odzivala na njegove telefonske klice. Njegovi prošnji za izredno pomoč ni bilo ugodeno, o njegovi pritožbi pa ni bilo odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah smiselno uveljavljenih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz tožbenih navedb tožnika je razbrati, da v tem sporu uveljavlja pravice iz področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine). Peta točka 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje tudi v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov in sicer a) o socialno varstvenih dajatvah oziroma b) o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločanje v tem sporu pristojno socialno sodišče. Iz tega razloga se je delovno sodišče v Celju pravilno izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je z ozirom na 3. točko 12. člena ZDSS-1 pristojno tudi za odločanje o socialnih sporih za območje Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje tožniku, da sklep sodišča prve stopnje o stvarni nepristojnosti ne pomeni odločitve o njegovih pravicah, ki jih uveljavlja v tem sporu (kot bi bilo to možno razbrati iz njegovih laičnih pritožbenih zatrjevanj), temveč le to, da bo o teh pravicah odločalo drugo, pristojno sodišče. Vsako sodišče mora namreč na svojo stvarno pristojnost paziti ves čas po uradni dolžnosti (člen 19/1 ZPP), saj predstavlja odločitev o tožbenemu zahtevku po stvarno nepristojnem sodišču bistveno kršitev določb postopka po 4. točki člena 339/2 ZPP.

Ker je bila pritožba tožnika neutemeljena, jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.