Jedro

Pri vsakem posamičnem primeru omejevanja svobode izražanja je potrebno dosledno in brez izjeme upoštevati tako imenovani tridelni test za ugotavljanje upravičenosti konkretne omejitve svobode izražanja. Da bi bila omejitev legitimna, mora biti (1) določena z zakonom, (2) zasledovati mora legitimen cilj, ki ga gre iskati med razlogi, navedenimi v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije (v obravnavanem primeru je ta razlog „zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi“), zadnji pogoj za dopustnost posega pa je (3) nujnost ukrepa v demokratični družbi. To pomeni, da mora za ukrep obstajati nujna družbena potreba in da mora biti ukrep sorazmeren zasledovanemu namenu. Sorazmernost se ugotavlja s tehtanjem med zagotovljeno svobodo izražanja in med zaščiteno dobrino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 5.424,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2005 dalje, nadalje zahtevala, da se ji toženka v 14 dneh po pravnomočnosti sodbe na lastne stroške opraviči s pisnim opravičilom v časopisih D., D. in V. ter ji povrne pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.050,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da so dokazani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo kriterije, kot so norme obnašanja in dobri običaji, ki vladajo v naši kulturi in družbi, ko je ocenjevalo ali predstavlja karikatura, na kateri je upodobljen tožnik, nedopustno in škodljivo ravnanje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo, da je tožnik javna oseba. Poleg tega ravnanje toženke pomeni napad na osebnost tožnika in zato vprašanje, ali je tožnik javna oseba, sploh ni pomembno. V konkretnem primeru transparent ne predstavlja kritike ravnanja in dela tožnika. Toženka je vedela, da bo dogodek medijsko pokrit in bodo fotografije transparentov posredovane preko medijev širši javnosti, fotografija prav tega transparenta pa je bila tudi objavljena v medijih. Sporna karikatura odstopa od splošnih značilnosti karikatur, kar se kaže v njeni žaljivosti. Tožnik je upodobljen s kremplji kot nekakšen plenilec. Kremplji nakazujejo na grabežljivost, liki pa sedijo na kupu denarja, kar daje povsem drugačen vtis kot pa karikatura treh opic, ki je osnova za sporno karikaturo. Iz karikature izhaja dejstvo, da je toženka o tožniku raznašala neresnico, tj. da tožnik nič ne ve, da je neizobražen, neumen, naiven itd., torej ni šlo samo za izražanje njenega mnenja. Karikatura, ki žali drugega, presega svobodo izražanja in že posega v pravice drugega. Karikatura v ničemer ne nakazuje na tožnikovo aktivnost na področju invalidskih organizacij, njegovih funkcij v S, NS, D. d. S. in drugih organizacij, ampak pomeni napad na tožnikovo osebnost oziroma njega kot občana oziroma invalida. Sporna karikatura je objektivno žaljiva, podana je tudi volja toženke storiti dejanje, torej gre za razžalitev. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih neugodij, da je trpel in bil užaljen. Poleg tega bi moralo sodišče v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva opozoriti tožnika, naj predlaga strokovnjaka medicinske stroke, ki bi ocenil ali obstaja vzročna zveza med pojavom karikature in zatrjevanimi zdravstvenimi težavami tožnika. Gre za bistveno kršitev postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, ker pa je bila stranki na ta način odvzeta pravica do izjave v postopku, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, pa tudi kršitev ustavne pravice, da se izreče, kot izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. čl. Ustave. Sodišče je tudi napačno presodilo pričevanje dr. A. Z. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je prav zaradi karikature posegel po močnih pomirjevalih, medtem ko je stres, ki je posledica njegovega dela na različnih funkcijah, obvladoval pred dogodkom in ga obvladuje še danes.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, plačilo stroškov pritožbenega postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki. V odgovoru na pritožbo v glavnem povzema razloge sodbe sodišča prve stopnje.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbene navedbe o tem, da ni pomembno, ali je tožnik javna oseba ali ne, ne držijo. Človekovo osebnostno sfero lahko glede na dovoljenost posegov in varstva te sfere razdelimo na intimno, tajno, zasebno in javno (prim. Berden A., Pravna praksa 15, 1999, Priloga, str. 2). Za javno sfero gre, ko se posameznik pojavlja v javnosti glede na vlogo v družbi (politik, gospodarstvenik, umetnik, zdravnik, odvetnik itd.) ter je tako izpostavljen javnemu obravnavanju. V primeru javnega obravnavanja lahko v medsebojno kolizijo prideta ustavno zagotovljeni pravici: pravica do časti in dobrega imena, katere varstvo se kot eni izmed osebnostnih pravic zagotavlja v 35. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s kasnejšimi spremembami; Ustava RS) ter pravica do svobode javnega obveščanja in izražanja (39. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik predsednik D. d. S., zastopnik invalidskega podjetja B. B. d. o. o., od leta 2003 zastopnik družbe D. d. o. o., predsednik Z. i. p. S., predsednik in član upravnega odbora N., član sveta F. v tretjem mandatu, predsednik nadzornega sveta L. S. d. d., da je bil poleti 2005 imenovan in izvoljen za prvega podpredsednika S. za invalide, da je sedaj v tretjem mandatu državni svetnik, da je drugi mandat predsednik E. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik družbeno, politično in poslovno dejavna oseba, ki je znana širšemu krogu ljudi, tako v Sloveniji kot tudi na mednarodnem področju, kar pomeni, da je javna oseba. Javne osebe morajo zaradi svoje prostovoljne vključitve v javno življenje dopustiti večji nadzor nad svojim ravnanjem. Iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče, jasno izhaja, da mora človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, ki nujno vzbuja večji interes javnosti, to vzeti v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi zelo kritične in neprijetne besede v zvezi s tem, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.

(6) Pri sporni karikaturi gre za kritiko delovanja sistema invalidskih organizacij, še posebej njihovega financiranja. Dejstvo, da sta na karikaturi poleg tožnika kot predsednika D. d. S. še sekretarka Zveze slepih in slabovidnih in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije, očitno kaže na kritiko delovanja teh organizacij, saj je poleg imen vseh treh oseb tudi napisano ime organizacije, ki jo predstavljajo. Ljudje, ki so se z zadevnim transparentom seznanili, so torej lahko vedeli, da se karikatura nanaša na upodobljene osebe v zvezi z opravljanjem njihovega dela, ki je vsekakor družbeno pomembno in v posledici tega v interesu javnosti. Ni torej mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre pri karikaturi za napad na tožnika kot občana oziroma invalida. Ker se Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah Sveta Evrope (v nadaljevanju: Evropska konvencija) v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, so za presojo v zadevnem primeru pomembna tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: Evropsko sodišče), vsebovana v odločbah, ki se nanašajo na morebitne kršitve 10. člena Evropske konvencije, ki govori o svobodi izražanja. Evropsko sodišče je v vrsti svojih odločb poudarilo, da so meje sprejemljive kritike širše, kadar gre za politika, kakor če gre za navadnega posameznika. V nasprotju z drugim se prvi neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu preverjanju vsake svoje besede in dejanja, tako s strani novinarjev kot javnosti na splošno, zato mora izkazovati večjo stopnjo tolerance (glej npr. sodba Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986, serija A, št. 103, par. 42). Zahtevo po varstvu ugleda je potrebno presojati glede na interese javne razprave o političnih vprašanjih. V zadevi Thorgeirson proti Islandiji (sodba Thorgeirson proti Islandiji z dne 25. 6. 1992, serija A, št. 239, par. 64) je Evropsko sodišče tudi jasno povedalo, da v njegovi judikaturi ni nobenega primera, ki bi nakazoval na to, da je potrebno razlikovati med politično diskusijo in ostalimi zadevami javnega zanimanja. Po oceni pritožbenega sodišča gre pri sporni karikaturi za opozarjanje na problem financiranja invalidskih organizacij, ki je politično vprašanje, v vsakem primeru pa gre za zadevo javnega zanimanja.

(7) Sledeč judikaturi Evropskega sodišča je potrebno pri vsakem posamičnem primeru omejevanja svobode izražanja dosledno in brez izjeme upoštevati tako imenovani tridelni test za ugotavljanje upravičenosti konkretne omejitve svobode izražanja. Da bi bila omejitev legitimna, mora biti (1) določena z zakonom (v obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ)), (2) zasledovati mora legitimen cilj, ki ga gre iskati med razlogi, navedenimi v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije (v obravnavanem primeru je ta razlog „zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi“), zadnji pogoj za dopustnost posega pa je (3) nujnost ukrepa v demokratični družbi. To pomeni, da mora za ukrep obstajati nujna družbena potreba in da mora biti ukrep sorazmeren zasledovanemu namenu. Sorazmernost se ugotavlja s tehtanjem med zagotovljeno svobodo izražanja in med zaščiteno dobrino. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča, pravica do svobodnega izražanja ne zajema samo informacij in idej, ki so ugodno sprejete in jih imajo ljudje za nežaljive, ampak tudi tiste, ki morda žalijo, šokirajo ali motijo. Take so zahteve pluralizma, strpnosti in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe. V obravnavani zadevi je potrebno ugotoviti, ali bi ugoditev tožbenemu zahtevku predstavljala nujen ukrep v demokratični družbi.

Transparent s sporno karikaturo je bil prinešen na prostestni shod, na katerem so protestniki terjali, da se socialna pravica do osebne asistence invalidov financira namesto iz državnega proračuna iz skladov fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji. Šlo je za več kot desetletno kolizijo interesov na področju financiranja in netransparentnosti sredstev. S karikaturo je toženka želela kritično opozoriti na ureditev sistema, ki bi se jo po njenem dalo izboljšati. S tem istim namenom je po oceni pritožbenega sodišča toženka naslednji dan pustila transparent v prostorih D. d. S. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča glede satiričnosti karikature in dodaja, da je potrebno pri satiri predvsem ločevati med bistvom sporočila in obliko. Upoštevati je treba, da satira živi od pretiravanja, vendar je njen bistveni namen približevanje določenim dejstvom in osebam (glej Šinkovec J., Podjetje in delo, 5-6/1996, str. 908 in 909). Zadevna karikatura tako po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja objektivno kritiko v zvezi z delom tožnika. Ni šlo za širjenje neresničnih navedb, kot to trdi tožnik, pač pa za izražanje mnenja glede takratne ureditve financiranja invalidskih organizacij. Ni mogoče slediti tožnikovi razlagi, da v oblačku zapisan stavek „Nič ne vem!“ pomeni, da je nevednež ali bebec. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki izčrpno obrazloži, da je ta zapis potrebno razumeti v smislu celotnega konteksta karikature. Ta zapis in celotna karikatura tako ne pomenita objektivne žalitve. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, javno izražanje negativnih mnenj o politični osebnosti v javni polemiki ni protipravno že zato, ker so ta negativna (iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-345/01 z dne 15. 2. 2004). Ravnanje toženke tako ne pomeni protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče zaključuje, da karikatura ni objektivno žaljiva, pa čeprav se je tožnik subjektivno čutil prizadetega. Ob uporabi zgoraj omenjenega tridelnega testa je očitno, da ukrep ugoditve tožbenemu zahtevku nikakor ni nujen v demokratični družbi. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podane vse štiri predpostavke, in sicer protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza ter odgovornost (131. člen OZ). Ker v ravnanju toženke ni protipravnosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

(8) V zvezi s škodo, ki jo zatrjuje tožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da ga je dejanje vrglo iz tira, da je bil čustveno vznemirjen in zelo prizadet, ter da je bil po dogodku nestrpen in zadirčen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi dogodka tožnik ni utrpel zdravstvenih težav, kot jih je zatrjeval, še ne pomeni, da ni trpel duševnih bolečin. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče tudi natančno obrazložilo, da tožnik ni izkazal, da je njegova čast prizadeta, prav tako tudi ne, da je trpel njegov ugled v družbi, družini in delovnem okolju (prvi in drugi odstavek na strani 14 izpodbijane sodbe). Pogoj za denarno odškodnino so dovolj intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki jih trpi oškodovanec zaradi kršitve osebne integritete, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih neugodij. Absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (UL RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) tako ni podana.

(9) Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva opozoriti tožnika, naj predlaga strokovnjaka medicinske stroke, ki bi ocenil ali obstaja vzročna zveza med pojavom karikature in zatrjevanimi zdravstvenimi težavami tožnika. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi, da vzročna zveza med pojavom karikature in zatrjevanimi zdravstvenimi težavami ni podana, navedlo, da četudi bi tožnik predložil svoj zdravstveni karton sodišču, bi bil potreben še strokovnjak medicinske stroke, ki bi lahko ocenil ali vzročna zveza obstaja. Ker pa tožnik sodišču ni predložil svojega zdravstvenega kartona, dokazni predlog s postavitvijo morebitnega izvedenca medicinske stroke sploh ni prišel v poštev.

(10) Pritožbena navedba, da je bila fotografija transparenta s sporno karikaturo objavljena v medijih, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Prav tako so neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje po izdaji sodbe prvostopenjskega sodišča, saj pritožbeno sodišče odloča le o pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

(11) Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, zato jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(12) Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve, je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka krije svoje stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.