Jedro

Tožnica je predlagala obnovo postopka v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločati o stroških postopka na podlagi določil 41. člena ZDSS-1, ki v 5. odstavku izrecno določa, da delodajalec – tožena stranka krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločitev o stroških postopka pa se spremeni tako, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je predlog tožnice za obnovo postopka z dne 7. 3. 2012, po sodbah tukajšnjega sodišča, opr. št. Pd 369/2010 z dne 9. 6. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 792/2011 z dne 12. 10. 2011, zavrnilo (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 555,00 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izpodbijanega sklepa in navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Konkretni spor, v zvezi s katerim je tožnica predlagala obnovo postopka, se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določilom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v takšnih sporih delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnica meni, da sodišče ne bi smelo odločati o stroških postopka po uspehu, ampak odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožnice utemeljeno navaja, da je tožnica predlagala obnovo postopka v sporu, zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o stroških postopka na podlagi določil 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1), ki v 5. odstavku izrecno določa, da delodajalec – tožena stranka krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V konkretnem primeru je šlo za izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja v smislu določil ZDSS-1, kar pomeni, da bi moral delodajalec nositi svoje stroške postopka tudi v primeru, ko sicer tožnica ni uspela v postopku. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica kakorkoli v postopku zlorabljala procesne pravice, saj vložitev pravnega sredstva, ki ga ZPP ureja, ne more pomeniti kakršnekoli zlorabe pravic.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper II. točko izreka sklepa ugodilo in odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica krije svoje stroške postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor po določilih 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Odločitev temelji na določilih 3. točke 365. člena ZPP.