Jedro

Stari starši otroka nimajo roditeljske pravice nad svojim vnukom, zato v skladu z določbami ZZZDR tudi niso zakoniti zastopniki otroka in v razmerju do otroka (vnuka) nimajo pravic in dolžnosti, tudi ne dolžnosti preživljanja. Zato v teh postopkih nimajo položaja stranke postopka, ravno tako pri odločanju o odvzemu otroka, kot posegu v roditeljsko pravico, ne varujejo svoje pravne koristi kot pravno oprte osebne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo Velenje, št. 1203-1/2016 z dne 19. 4. 2016 in citirano odločbo odpravila ter odločila, da se tožeča stranka nima pravice udeleževati postopka v upravni zadevi vodeni v zvezi z odvzemom mld. A.A. in mld. B.B. očetu C.C. (1. 1. točka izreka); ima pa se pravico udeleževati postopka v upravni zadevi vodeni v zvezi z namestitvijo navedenih mladoletnih oseb v rejništvo (1. 2. točka izreka); in dovoli se ji pregled in preslikava dokumentov v upravnih spisih vodenih v zvezi z namestitvijo mladoletnih otrok v rejništvo (1. 3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bila s citirano prvostopno odločbo zahteva za priznanje položaja stranke in združitev postopkov, ki jo je dne 4. 4. 2016 vložila tožeča stranka zavrnjena, prav tako je bila zavrnjena zahteva za vročitev in izdajo odločbe ter vseh listin spisa v zvezi s citirano vlogo tožeče stranke. V nadaljevanju citira določbi 42. in 43. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in poudarja, da se položaj stranke v upravnem postopku ne presoja po ZUP, pač pa po materialnem predpisu, ki daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi. Obstajati mora torej zveza med osebo in materialnim predpisom, ki tej osebi daje pravice, nalaga obveznosti ali priznava kakšne pravne koristi. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZRD), na podlagi katerega je center za socialno delo vodil postopek odvzema obeh otrok in njuno namestitev v rejništvo, v svojih določbah ne daje pravic in obveznosti ali priznava pravnih koristi starim staršem, ki bi jih ti lahko uveljavljali v postopku na centru za socialno delo. Iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče priznati položaja stranke, ne glede na navedeno pa je dejstvo, da je v času odločanja o ukrepu za zaščito koristi otrok ter o namestitvi v rejništvo neposredno skrbela za oba otroka, pomembno pri oceni obstoja njene pravne koristi.

3. V konkretnem primeru je pravna korist tožeče stranke kot osebna korist oprta na 53. člen Ustave RS in 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki varuje razmerje med starimi starši in vnuki kot družinsko življenje, ker sta mladoletna vnuka v času odvzema bivala pri starih starših. V skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP ima stranski udeleženec v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Pri tem tožena stranka poudarja, da se tožeči stranki priznava status stranske udeleženke le glede odločanja o namestitvi v rejniško družino, ne pa tudi glede odvzema otrok očetu na podlagi 120. člena ZZZDR. Postopek in odločitev o namestitvi otroka v eno od oblik varstva sledi postopku in odločitvi o odvzemu otroka staršem. Gre za dve pravno različni vprašanji, o katerih pa je potrebno odločati ob enem. Otroka se lahko po odvzemu staršem namesti v rejništvo, zavod, lahko pa se pred odločitvijo o tem, katera od oblik bi bila za otroka najprimernejša, otroka začasno namesti v krizni center. Da gre za dve pravno različni zadevi, čeprav se odločitev o obeh sprejme z isto odločbo, izhaja tudi iz določb ZZZDR.

4. Glede postopka odvzema otrok tožena stranka poudarja, da je namen ukrepa odvzema otrok varovanje otrokovih koristi in ni potrebno, da gre pri razlogih, ki izvirajo na strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev skrbnega ravnanja staršev, ravno tako ni pomembno, ali gre za objektivne razloge. Ukrep odvzema otrok pomeni poseg v izvrševanje roditeljske pravice, kadar obstajajo zakonsko določeni razlogi. Ker otrokovi stari starši nimajo roditeljske pravice nad svojim vnukom, v skladu z določbami ZZZDR niso zakoniti zastopniki otroka in v razmerju do otroka (vnuka) nimajo pravic in dolžnosti, tudi ne dolžnosti preživljanja, zato v teh postopkih nimajo položaja stranke postopka, ravno tako pri odločanju o odvzemu otroka, kot posega v roditeljsko pravico, ne varujejo svoje pravne koristi kot pravno oprte osebne koristi. Osebna korist starih staršev je v nadaljevanju teh postopkov utemeljena na pravici do ohranjanja družinskih vezi, ki pa ni povezana s posegom v roditeljsko pravico očeta otrok, povezana pa je z vprašanjem možnosti in koristnosti nudenja varstva za mladoletna vnuka, kar je tožena stranka utemeljila glede vprašanja odločanja o nadaljnji namestitvi. Ukrep odvzema otrok je mogoče izvesti po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku, v konkretnem primeru je center za socialno delo izdal odločbo št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016, s katero je odločil o odvzemu otrok očetu ter o njuni namestitvi v rejniško družino, zoper katero niti oče otrok, niti skrbnica kot njuna zakonita zastopnika nista vložila pritožbe.

5. Tožena stranka tako ugotavlja, da odločitev centra za socialno delo, ki tožeči stranki ne priznava položaja stranske udeleženke v postopku namestitve obeh vnukov v rejništvo, temelji na napačni pravni oceni pravne koristi tožeče stranke, ki temelji na pravni zaščiti družinskih vezi med staro materjo in vnukoma, kar tožeča stranka utemeljeno izpodbija. Iz odločbe pa ne izhaja, da bi center za socialno delo presojal pravico udeleževati se postopka odvzema otroka. Glede na navedeno in upoštevaje določbo 82. člena ZUP je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka upravičena do pregledovanja in preslikovanja tistih delov upravnega spisa, ki se nanašajo izključno na vprašanje namestitve otrok v rejniško družino, ne pa tudi delov spisa, ki se vodi na podlagi 120. člena ZZZDR v zvezi s postopkom odvzema dečkov očetu. Tožena stranka je odločila tudi, da se na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dovoli vpogled tožeči stranki tudi v dokumente v upravnih spisih vodenih v postopkih namestitve obeh mladoletnih vnukov v rejniško družino, kar bo lahko opravila na Centru za socialno delo Velenje, pri katerem so spisi v hrambi. Tožena stranka tudi navaja, da je bila tožeči stranki odločba centra za socialno delo št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016 že vročena njenemu pooblaščencu.

6. Tožeča stranka s tožbo in njeno dopolnitvijo izpodbija odločitev tožene stranke glede nepriznanja lastnosti stranke v postopku odvzema otrok očetu in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obširno opisuje dejansko stanje zadeve po tragični smrti matere mladoletnih vnukov tožeče stranke, predvsem dejstvo, da je do 30. 3. 2016, ko sta ji bila odvzeta, vzgojo in varstvo izvrševala na podlagi soglasja Centra za socialno delo Velenje in Slovenj Gradec, v posledici česar je navedena na vseh uradnih zapisnikih Centra za socialno delo Velenje. Vse to utemeljuje pravni interes tožeče stranke, da se udeležuje postopka tudi v upravni zadevi vodeni v zvezi z odvzemom otrok očetu. Da ji je treba priznati položaj stranke pa izhaja tudi iz 8. člena EKČP, 53. člena Ustave RS ter 5. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah. Navaja tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Poudarja, da je oče mladoletnih otrok bil že pred tragičnim dogodkom pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje z elementi nasilja, tako da se je pokojna mati morala zateči v varno hišo. Glede na dejstvo, da je bil po tragični smrti matere otrok oče priprt, saj se zoper njega vodi kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora zoper mamo otrok, obstajajo vsi pogoji za odvzem roditeljske pravice po 116. členu ZZZDR. Zato je upravna odločba z dne 21. 3. 2016 dejansko neizvršljiva in nična, saj sta otroka že bila odvzeta z dnem namestitve v pripor, to je 27. 12. 2015. Upravni organ tako ni deloval v korist otrok in je s tem kršil materialni predpis.

7. Primarno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi v toči 1.1. izreka tako da se ima tožeča stranka pravico udeleževati postopka v upravni zadevi vodeni v zvezi z odvzemom mladoletnih otrok očetu; podredno da se izpodbijana odločba v točki 1.1. izreka odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu v tem obsegu v novo odločanje in podpodredno, da se izpodbijana odločba v točki 1.1. izreka razveljavi in zadeva vrne upravnemu organu v tem obsegu v novo odločanje. Predlaga tudi odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije, čeprav meni, da lahko sodišče spremeni izpodbijani akt že na podlagi podatkov spisa. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi, sodišče tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da se tožeča stranka nima pravice udeleževati postopka v upravni zadevi vodeni v zvezi z odvzemom mladoletnih vnukov očetu iz razloga, ker ZZZDR, na podlagi katerega je center za socialno delo vodil postopek odvzema obeh otrok in njuno namestitev v rejništvo, v svojih določbah ne daje pravic in obveznosti ali priznava pravnih koristi starim staršem, ki bi jih ti lahko uveljavljali v tem postopku pri centru za socialno delo.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločitev in se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje. V zvezi z tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. 43. člen ZUP, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi tožena stranka, določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes v skladu s prvim odstavkom citiranega člena izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek citiranega člena). Oseba iz prvega odstavka tega člena ima v postopku enake pravice in dolžnosti, kot stranka, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravi interes (četrti odstavek). Po določbi 42. člena ZUP je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče. 13. Tožeča stranka svoj pravni interes v obravnavani zadevi utemeljuje na dejstvu, da sta otroka po smrti matere ostala v varstvu in vzgoji pri tožeči stranki, kjer sta se nahajala vse do 30. 3. 2016, ko sta ji bila odvzeta in bila oddana v rejništvo neznanim tujim osebam. Pravni interes za priznanje lastnosti stranke pa utemeljuje tudi z dejstvom, da ji bo lahko izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti za oba otroka. Pri tem kot pravno podlago navaja določbe Ustave RS, EKČP in Konvencije OZN o otrokovih pravicah.

14. Po presoji sodišča tožeča stranka z omenjenimi navedbami svojega pravnega interesa v zvezi z priznanjem lastnosti stranke v postopku odvzema mladoletnih vnukov očetu ni izkazala. Tudi določbe 53. člena Ustave RS, 8. člena EKČP in 5. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah niso relevantna pravna podlaga, na kateri bi temeljila pravna korist, ki bi utemeljevala vstop tožeče stranke v sporni upravni postopek. V postopku, v katerem je bila izdana odločba Centra za socialno delo Velenje št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016, je upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi 120. člena ZZZDR očetu C.C. odvzel mladoletna otroka ter odločil, da se oddata v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino. Po določbi 120. člena ZZZDR sme namreč center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka. Namen ukrepa odvzema otrok je varovanje otrokovih koristi (varovanih tako z Ustavo RS (8. člen) oz. s Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, ki se uporablja neposredno). Ukrep odvzema otroka pomeni poseg v izvrševanje roditeljske pravice, kadar obstajajo zakonsko določeni razlogi. Roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu z otrokovo koristjo (prvi odstavek 113. člena ZZZDR). Ker stari starši otroka nimajo roditeljske pravice nad svojim vnukom, v skladu z določbami ZZZDR tudi niso zakoniti zastopniki otroka in v razmerju do otroka (vnuka) nimajo pravic in dolžnosti, tudi ne dolžnosti preživljanja, zato v teh postopkih nimajo položaja stranke postopka, ravno tako pri odločanju o odvzemu otroka, kot posegu v roditeljsko pravico, ne varujejo svoje pravne koristi kot pravno oprte osebne koristi.

15. Ob upoštevanju navedenega materialnega predpisa je torej odločitev tožene stranke o tem, da se tožeči stranki ne prizna lastnosti stranke v postopku odvzema mladoletnih otrok očetu pravilna in na zakonu utemeljena. Kot je bilo že navedeno, je korist pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, pa v postopku ne more varovati svoje dejanske koristi, ki nima opore v zakonu ali podzakonskih aktih.

16. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in da v postopku niso bile ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prav tako ni našlo nepravilnosti na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1), razen tega gre pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve izključno za pravno vprašanje.

18. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.