Jedro

Zgolj vpis prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico, ne da bi delodajalec izdal - vročil delavcu pismeno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, kot to določa 78. člen ZTPDR, pomeni nezakonit način prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru je delavec dolžan uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu v 15 dneh odkar je zvedel za kršitev pravice, kar je pogoj za uveljavljanje sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dnem 11.1.1996 ter na podlagi tega ugotovilo, da je tožnici trajalo delovno razmerje do izteka odpovednega roka, t.j. do 11.3.1996. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožnici za obdobje od 12.1.1996 do 11.3.1996 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, izplačati na račun plač skupno 75.521,70 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zneska 23.478,24 SIT od 19.2.1996, od zneska 38.347,80 SIT od 19.3.1996, od zneska 13.695,65 SIT od 19.4.1996 dalje do plačila, poravnati vse prispevke in davke ter tožnici povrniti stroške postopka v znesku 70.934,50 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zneska 65.579,50 SIT od 4.9.1997 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka. V laični pritožbi navaja, da je sodba neupravičeno izrečena, sodnica je bila v določenih pogledih pristranska, vsaj tak je občutek tožene stranke.

Na vabilu za razpravo je bilo napisano, da se bosta obravnavali obe tožbi naenkrat, ker naj bi bila zahtevka združena oz. so sledili želji tožnice, da brez dela pride do zaslužka. Nekaj dni pred obravnavo je toženec poslal obvestilo, da se zaradi službene odsotnosti ne more udeležiti obravnave. Toženec zahteva naj tožnica pokaže kopijo odpovedi in potrdilo pošte kdaj je to pismo poslala.

Sodišče ni upoštevalo, da je v pogodbi določen 15 dnevni odpovedni rok in če je tožnica vedela, da ta rok ni pravilen, bi morala na to opozoriti in bi v pogodbi drugače zapisali. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, kakšen je običajni odpovedni rok za stopnjo izobrazbe (kot jo ima tožnica). Tožena stranka meni, da ni nujno, da se ona ravna po običajnem, če se je pač drugače dogovorila. Odgovora na tožbo tožena stranka ni podala, ker je bila prepričana, da tožnica ni opravičena do zaslužka na tak način kot ga sedaj uveljavlja. Sodišče je vpogledalo dokumente, ki so tožnici v prid, ne pa v dokumente, ki dokazujejo, da je zadeva drugačna. Tožena stranka trdi tudi, da je tožnico odjavila nekaj več kot 15 dni po odpovedi, ki so jo prejeli takoj po 20.12. torej pred božičnimi prazniki. Drži tudi, da tožnica ni dobila odločbe o prenehanju delovnega razmerja, dobila pa je dopis, da ni problema, če želi po svoji volji zapustiti delovno mesto, ker tako ni bila kos delu.

Drugega kot zlagati dokumente v register ni bila vešča, saj tudi ni zahtevanega sknjižila, ni pripravila polletnega in tričetrtletnega poročila za takratno SDK. Smiselno toženec uveljavlja torej vse pritožbene razloge po 353. čl. ZPP ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila toženi stranki vročena tožba s pozivom za odgovor 17.5.1996, vabilo za glavno obravnavo dne 4.9.1997 pa je prejela 20.8.1997 torej v roku določenem v 1. odst. 286. čl. v zvezi s 4. odst. 293. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90). Predsednica senata je ob začetku obravnave pravilno ugotovila, da je bila tožena stranka v redu povabljena vendar pa svojega izostanka ni opravičila, saj v spisu ni nobenega podatka o tem, da naj bi tožena stranka sodišču sporočila, da ima na dan obravnave službene obveznosti in da se zato obravnave ne more udeležiti. V skladu s 295. čl. ZPP sodišče v takem primeru na predlog tožeče stranke lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni formalni pogoji iz 332. čl. ZPP ali pa opravi obravnavo v nenavzočnosti pravilno vabljene vendar odstotne tožene stranke, kar je tudi storilo v predmetni zadevi, zato sodišče ni kršilo določb postopka.

Tožena stranka je po podatkih v spisu tožnici zaključila delovno knjižico z 11.1.1996, ne da bi tožnici izdala in vročila pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja, kot to določa 78. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo prenehanje delovnega razmerja z dnem 11.1.1996 nezakonito in ga je bilo potrebno razveljaviti.

Pravilno je tudi stališče tožnice in sodišča prve stopnje, da je potrebno v primeru odpovedi delovnega razmerja upoštevati odpovedni rok, ki ga določajo splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo in panožne kolektivne pogodbe za posamezno stopnjo strokovne izobrazbe in s pogodbo o zaposlitvi ni mogoče določiti krajšega roka. Le v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja je možno ta rok skrajšati. V predmetni zadevi tak sporazum med tožnico in toženo stranko ni bil sklenjen, zato bi tožnici lahko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki le po izteku dvomesečnega odpovednega roka, kot je določen v 24. čl. SKPG, enako dolžino odpovednega roka za IV. in V. stopnjo izobrazbe določajo tudi panožne kolektivne pogodbe, kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci in kolektivna pogodba med delavci in podjetji drobnega gospodarstva.

Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da naj bi tožnica okoli 20.12.1995 oz. pred božičnimi prazniki dala odpoved, zato pa ni predložila nobenega dokaza. V kolikor bi ta trditev držala je nerazumljivo zakaj bi tožena stranka šele z dopisom z dne 28.1.1996 (priloga A /3) tožnico pozvala, da pride po delovno knjižico in po obračun. Po mnenju pritožbenega sodišča naveden dopis kaže na to, da je resnična tožničina navedba, da je dala odpoved 11.1.1996, nakar se sklicuje tudi tožničin pooblaščenec v svojem dopisu z dne 30.1.1996, naslovljenem na toženo stranko. Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z iztekom dvomesečnega odpovednega roka, šele dne 11.3.1996, zato je do navedenega datuma upravičena do vseh pravic iz delovnega razmerja.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. citiranega zakona niti napačne uporabe materialnega prava (368. čl. ZPP).