Jedro

Upravni organ pri odločanju uporabi predpis, ki velja v času njegovega odločanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 3. 2005, s katero je tožena stranka v ponovnem postopku (v izvrševanju sodbe sodišča prve stopnje) odpravila odločbo Občinske uprave Novo mesto z dne 30. 3. 2001, s katero je bilo med drugim odločeno, da se na podlagi opravljenega poračuna tožnikoma vrne del plačanega komunalnega prispevka v znesku 682.397,00 SIT, v lastni pristojnosti pa je odločila, da znaša komunalni prispevek za predmetno stanovanjsko hišo ob upoštevanju olajšav 1.496.655,55 SIT in da se tožnikoma vrne preveč plačan komunalni prispevek v znesku 682.397,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je po njegovi presoji tožena stranka glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera določbe Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ in Odloka o komunalnem prispevku na območju Mestne občine Novo mesto pravilno uporabila, zato se z njegovimi stališči strinja in jih ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Sprejema pa tudi njene razloge za zavrnitev pritožbenih ugovorov.

3. Tožnika vlagata revizijo (prej pritožbo) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi. V obrazložitvi navajata, da je njuna obveznost plačilo komunalnega prispevka tako po temelju kot po višini nastala po prejšnjih predpisih, ne pa po predpisih, ki so veljali ob zadnjem odločanju upravnega organa. To izhaja tudi iz določb ZSZ, ki je v drugem odstavku 44. člena določal, da je investitor dolžan plačati komunalni prispevek pred izdajo gradbenega dovoljenja. V predmetni zadevi gre tako za dejansko stanje, ki je nastalo v preteklosti in je v preteklosti tudi že začelo pravno učinkovati, prav tako pa za ustaljeno pravno razmerje oziroma za pridobljeno pravico, da se komunalni prispevek določi po predpisih, ki so veljali v času, ko je dejansko stanje dobilo svoje pravne učinke. To pa je v času, ko je bilo izvršeno plačilo komunalnega prispevka na podlagi sklenjene pogodbe o plačilu komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše z dne 20. 10. 1999, pa čeprav le v akontativno določeni višini.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek), za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v tej zadevi.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožnika dobila gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, da sta dolžna plačati komunalni prispevek, je pa sporna njegova višina glede na to, da tožnika uveljavljata, da bi moral biti komunalni prispevek odmerjen po Odloku o povprečni gradbeni ceni m2 stanovanjske površine in povprečnih stroških komunalnega opremljanja zemljišč na območju Mestne občine Novo mesto (Ur. l. RS, št. 33/97), ki naj bi po njunem mnenju veljal v času vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka, ne pa po Odloku o komunalnem prispevku na območju Mestne občine Novo mesto (Ur. l. RS št. 3/2001), ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje.

9. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi uporabljen pravilni materialni predpis, to je Odlok o komunalnem prispevku na območju Mestne občine Novo mesto, torej predpis, ki je veljal v času odločanja upravnega organa, saj so v okviru načela zakonitosti (6. člen Zakona o upravnem postopku – ZUP) organi lokalnih skupnosti, državni organi in tudi sodišča, če zakon ne določa drugače, dolžni odločati po predpisih, ki veljajo v času njihovega odločanja o pravicah in obveznostih strank v postopku.

10. Tudi sicer niso pravilne trditve tožnikov, da bi bilo treba odmeriti komunalni prispevek na podlagi odloka iz leta 1997, ker naj bi bil po njunem mnenju ta odlok v času vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka edini veljavni predpis. Res je sicer, da 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ (Ur. 1. RS t. 44/97 in št. 98/99) občinskih odlokov izrecno ni derogiral, vendar pa je tudi v prehodni določbi prvega odstavka 57. člena ZSZ izrecno določeno, da se do uveljavitve predpisov iz 42. člena istega zakona, to je do izdaje navodila ministra za izračun komunalnega prispevka, vendar najdlje 18 mesecev po uveljavitvi zakona, to je najkasneje do 25. 1. 1999, komunalni prispevek odmerja po dotedanjih predpisih. Zato se tožnika, ki sta svojo vlogo za odmero komunalnega prispevka vložila 18. 10. 1999, torej več mesecev po navedenem datumu, ne moreta sklicevati na predpis, katerega uporaba je bila z zakonom izrecno in v celoti izključena, in to ne glede na to, da sicer v času vložitve vloge za odmero komunalnega prispevka novi odlok še ni bil izdan.

11. Ker novi odlok še ni bil izdan, sta tožnika s toženo stranko tudi sklenila pogodbo o akontativnem (kar je kot izbiro predvidel drugi odstavek 4. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka, Ur. l. RS št. 4/99) plačilu komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše z dne 20. 10. 1999, katere ničnost in razveljavitev sta tožnika sicer neuspešno uveljavljala v civilnih postopkih in pred Ustavnim sodiščem RS. V tej pogodbi pa je bilo tudi izrecno določeno, da bo končni poračun opravljen 60 dni po objavi novega odloka.

12. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi tožnika lahko od organa prve stopnje zahtevala izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka in da je bila odmera komunalnega prispevka tudi po prej veljavnih predpisih urejena kot upravna stvar. Četudi komunalni prispevek torej ni bil odmerjen z odločbo pred izdajo gradbenega dovoljenja, pa to še ne pomeni, da pristojni organ zaradi tega ne more naknadno izdati odločbe, saj je treba komunalni prispevek odmeriti z odločbo, in sicer ne glede na sklenjeno pogodbo.

13. Zaradi tega in glede na ugotovljene dejanske okoliščine obravnavanega primera je bil torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnikoma komunalni prispevek pravilno odmerjen na podlagi odloka, ki je veljal v času odločanja upravnega organa, saj ni bilo zakonite podlage za uporabo predpisa (ne po temelju in ne po višini), katerega uporaba je bila z ZSZ izrecno izključena (tako tudi npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1432/2002 z dne 22. 9. 2005 in I Up289/2005 z dne 12. 1. 2006).

14. Ker tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru odlok iz leta 2001 ni bil uporabljen retroaktivno, tudi niso podane zatrjevane kršitve 2. člena in drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Zgolj pavšalno zatrjevane neenakosti z drugimi investitorji, za katere je obveznost plačila nastala ob istem času, in s tem zatrjevane kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave RS in 14. člena EKČP, pa Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 16. Ker tožnika z revizijo nista uspela, sam trpita stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku-ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).