Jedro

Začasna tarifa iz leta 2010 ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife.

V skladu z ZOdvT se nagrada za ugovor v postopku izvršbe všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, ki poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 563,20 EUR nadomesti z zneskom 381,41 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153383/2013 z dne 30. 9. 2013 v 1. odstavku izreka za znesek 3,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2011 dalje do prenehanja obveznosti in za znesek 195,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012 dalje do prenehanja obveznosti ter v tretjem odstavku izreka za znesek 7,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do prenehanja obveznosti. V preostalem delu je navedeni sklep razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v znesku 563,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bila Začasna tarifa za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo(1) (v nadaljevanju Začasna tarifa) sprejeta po zakonitem postopku in bi jo sodišče kot tako moralo uporabiti. Meni, da redno sodišče nima pristojnosti presojanja zakonitosti sprejemanja začasne tarife, temveč je to v pristojnosti Ustavnega sodišča, Svet za avtorsko pravo pa je pristojen preveriti, ali je objavljen skupni sporazum v skladu z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Ker se je redno sodišče opredelilo do vprašanja nezakonitosti začasne tarife, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov(2) (v nadaljevanju Tarifa 2005) se v določbi II.K glede na tolmačenje Sveta tožnika nanaša na množične prireditve, katerih osnovni namen je športno udejstvovanje oziroma vse oblike rekreacije, četudi ta ni neposredno priznana kot šport. Do tega tolmačenja (ki mu toženec ni niti nasprotoval) se sodišče ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugem odstavku 339. člena ZPP. Poudarja, da javna priobčitev fonogramov na prireditvi, na katero so ljudje prišli zaradi javnega priobčevanja fonogramov, ne more biti z nadomestilom obremenjena v enaki višini kot prireditev, na kateri se fonogrami predvajajo zgolj kot zvočna kulisa. Sodišče je napačno odločilo tudi glede zahtevka, s katerim je tožnik zahteval povrnitev nadomestila za javno priobčitev fonogramov na prireditvah dne 17. 8. in 18. 8. 2012. Iz 8. člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena(3) (v nadaljevanju Skupni sporazum) izhaja, da se nadomestilo odmerja za vsak posamezni vsebinski sklop prireditve in vsak prireditveni prostor. Sodišče je napačno štelo, da čeprav so se na odru v dveh dneh razvrstili različni izvajalci, ne gre za drug vsebinski sklop prireditve. Ker sodišče ne obrazloži, kdaj sploh gre za različen vsebinski sklop prireditve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da se prireditve obračunavajo po dnevih izhaja tudi iz Začasne tarife in Tarife 2005, česar sodišče zmotno ni upoštevalo. Tako je nelogično, da bi toženec za prireditev v letu 2011 plačal nadomestilo za vsak dan prireditve, v letu 2012 pa za enako prireditev le eno nadomestilo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o zahtevku za plačilo stroškov izterjave v višini 40 EUR. Toženec je namreč v skladu s 6. členom Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih(4) (v nadaljevanju ZPreZP-1) gospodarskih subjekt, saj je vpisan v Poslovni register RS, njegova obveznost za plačilo pa je nastala v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti. Na račun prireditve je namreč dosegel gospodarsko korist, njegova obveznost pa je nastala na podlagi Skupnega sporazuma, kar predstavlja pogodbo v smislu ZPreZP-1. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških. O izvršilnih stroških tako sodišče ne bi smelo odločiti na podlagi uspeha, temveč na podlagi krivde, tj. ali so bili stroški potrebni za to, da je upnik prišel do poplačila (peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Pri odmeri pravdnih stroškov sodišče nadalje ne bi smelo priznati nagrade za redno pravno sredstvo – ugovor (tar. št. 3648), saj se slednja v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) všteva v nagrado za postopek na prvi stopnji. Previsoki so tudi odmerjeni stroški iz naslova plačila poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in odmera DDV. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretni zadevi tožnik s tožbo zahteva plačilo denarnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov na prireditvah toženca v letih 2011 in 2012. Pri obeh prireditvah gre za intervalno javno priobčitev fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih v živo. Tudi po stališču pritožbenega postopka gre za takšne prireditve, ki so zajete že v točki II.K Tarife 2005. Navedena določba se namreč poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Začasna tarifa iz leta 2010 tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife. Sodišče prve stopnje je tako z zavrnitvijo uporabe Začasne tarife ravnalo pravilno, saj je bila ta sprejeta na nezakonit način. Gre za uporabo t. i. exceptio illegalis. Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (125. člen Ustave RS). Če dvomi v njeno zakonitost, lahko sicer z zahtevo začne postopek za oceno zakonitosti Začasne tarife pred Ustavnim sodiščem, ni pa tega dolžan storiti.(5) Sodišče glede na povedano ni poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS niti v zatrjevano pristojnost Sveta za avtorsko pravo, zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožnik si nadalje neutemeljeno prizadeva za ožjo razlago točke II.K Tarife 2005, sklicujoč se na tolmačenje Sveta tožeče stranke z dne 22. 8. 2006 (priloga A20)(6). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da na tolmačenje tožnika ali tretjih oseb ni vezano. Gre namreč za materialnopravno stališče, ponujeno s strani tožnika, ki sodišča pravno ne zavezuje. Kot navedeno zgoraj je namreč sodišče tisto, ki je pristojno razlagati točko II.K. S stališčem, da se tarifa v navedeni točki poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, se je sodišče tako (posredno) opredelilo tudi do tolmačenja tarife, podanega s strani Sveta IPF. Zgolj zato, ker je zavzelo nasprotno stališče, kot ga zagovarja tožnik, ni podana očitana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče je nadalje pravilno odločilo, da gre za enoten sklop prireditve, čeprav je ta organizirana v dveh dnevnih srečanjih. Ob tem pritožba zmotno navaja, da je sodišče prireditev Moto srečanje K. (19. 8. in 20. 8. 2011) štelo kot dve prireditvi. Sodišče je nasprotno navedlo, da gre za eno prireditev, za kar je tožniku priznalo zgolj enkratno nadomestilo za uporabo fonogramov. Ob tem se je pravilno sklicevalo na Tarifo 2005, ki nadomestil za uporabo fonogramov (v nasprotju z Začasno tarifo) ne predvideva za vsak začeti koledarski dan prireditve. Glede prireditve v letu 2012 (20. motoristično srečanje V.) se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 8. člena Skupnega sporazuma, ki določa, da se ne glede na način tarifiranja in višino nadomestila, nadomestilo odmerja za vsak posamezen vsebinski sklop prireditve in vsak prireditveni prostor. Ob tem je pravilno štelo, da gre (čeprav je prireditev trajala dva dni) za enoten vsebinski sklop prireditve, saj je šlo za isto glasbeno zvrst in podobno ciljno publiko poslušalcev. Svoje stališče je sodišče podkrepilo tudi z ugotovitvijo, da tožnik ni prerekal trditev toženca, da se je prireditev javno objavila kot ena prireditev, kot taka pa je bila tudi prijavljena policiji in pristojnim upravnim organom. Razlogi sodišča prve stopnje so glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostni, pritožba tožnika in očitani razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč na tak način obrazložilo, kdaj gre za enoten sklop prireditve. Ob tem ni bilo dolžno razlagati, v katerih primerih gre za različen sklop prireditve, je pa slednje mogoče sklepati z uporabo logike. A contrario tako v tak sklop sodijo prireditve, ki so namenjene različni publiki, glasbeni zvrsti, se odvijajo na različnih prostorih, itd. 8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevanih stroškov izterjave v višini 40 EUR po 1. odstavku 14. člena ZPreZP-1. V prvem odstavku 3. člena navedenega zakona je namreč določeno, da se zakon uporablja le za pogodbe sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi. Med gospodarske subjekte se sicer po zakonu štejejo tudi druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo, vendar pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec društvo in kot tak opravlja nepridobitno dejavnost (1. člen Zakona o društvih). Ker tožnik ni dokazal, da toženec opravlja pridobitno dejavnost ter da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo, ki je v zvezi s to dejavnostjo, je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu.

9. Tožnikovo sklicevanje na peti odstavek 38. člena ZIZ pri odmeri izvršilnih stroškov je zmotno. Določbe 38. člena ZIZ namreč ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.(7) Stroški, ki so tožniku nastali v postopku izvršbe, ki se je nato nadaljevala kot pravdni postopek, se zato odmerijo po pravilih določenih v 154. členu ZPP. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravdnih stroškov. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi(8) (v nadaljevanju ZOdvT) se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe (tar. št. 3100). Sodišče prve stopnje bi tako moralo nagrado za redno pravno sredstvo – ugovor (tar. št. 3468) v višini 72,80 EUR všteti v nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 159,90 EUR. Toženi stranki bi tako skupaj z nagrado za narok v višini 147,60 EUR, pavšalnim zneskom materialnih stroškov v višini 34,76 EUR (tar. št. 6001, ki se v skladu s 16. členom ZOdvT lahko zahtevajo v vsaki zadevi), DDV v višini 59,29 EUR, potne stroške v višini 81,40 EUR ter sodno takso za ugovor (40,00 EUR) moralo priznati 450,21 EUR pravdnih stroškov. Glede na njen uspeh (93 %) ji je tožnik dolžan povrniti 418,69 EUR, po medsebojnem pobotanju pa 381,41 EUR pravdnih stroškov.

10. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo (prvi odstavek 351. člena in 6. alineja 358. člena ZPP), tako da je odmerjeni znesek stroškov ustrezno znižalo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, saj je pritožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 76 z dne 1. 10. 2010 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 68/2005 z dne 22 6. 2005. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 51/2012 z dne 6. 7. 2012. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 57/2012 in 26/2014. Op. št. (5): Tako tudi sodba in sklep II Ips 36/2005 z dne 16. 11. 2006. Op. št. (6): Med drugim zlasti ...“Tarifna številka II./K se uporablja za športne prireditve, ne glede na intenziteto oziroma raven športnega udejstvovanja v smislu organiziranosti ali športne usposobljenosti udeležencev, katerim je prireditev namenjena oziroma kateri se prireditve udeležujejo. Množične prireditve, na katere se tarifa nanaša, predstavljajo različne tarife, katerih osnovni namen je športno udejstvovanje oziroma vse oblike rekreacije, četudi ni neposredno priznana kot šport.“ Op. št. (7): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010. Op. št. (8): Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009 - ZOdvT-C), ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2-24/2015 z dne 9. 1. 2015).