Jedro

Tožnica je opravljala dela, ki se nanašajo na pobiranje in čiščenje zelenjave na vrtu, na pomivanje bele in črne posode v kuhinji toženkine restavracije in občasno premoč pri kuhinjskih delih v toženkini restavraciji. Tožnica se je prostovoljno vključila v toženkin organiziran delovni proces in v njem več let nepretrgano opravljala delo na vrtu, delo pomivalke posode in delo pomočnice v kuhinji. Neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, za katerega se na podlagi 16. člena ZDR domneva, da obstaja, če obstajajo vsi njegovi elementi iz prvega odstavka 4. člena ZDR, torej da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca za plačilo ter da osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Predvsem večletno osebno delo po navodilih tožene stranke utemeljuje zaključek, da so podani vsi elementi delovnega razmerja. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 4. 10. 2004 do 30. 11. 1009 (pravilno: 2009) v delovnem razmerju s toženo stranko (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti od vključno 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 in za tožnico obračunati in vplačati prispevke za obvezno socialno zavarovanje od bruto plač, ki so znašale, kakor to izhaja iz izreka sodbe za posamezne mesece za čas od novembra 2004 do novembra 2009, v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neto plač plačati za november 2004 znesek 458,53 EUR, za december 2004 znesek 464,34 EUR, za maj 2006 znesek 597,19 EUR, za avgust 2006 znesek 34,77 EUR in za april 2007 znesek 545,20 EUR, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Višji primarni in višji podrejeni zahtevek iz naslova neto plač je zavrnilo (točka III izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnici od bruto zneskov regresov za letni dopust za leto 2005 v višini 593,66 EUR, za leto 2006 v višini 605,00 EUR, za leto 2007 v višini 617,59 EUR, za leto 2008 v višini 700,00 EUR in za leto 2009 v višini 750,00 EUR obračunati in za tožnico vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške delovne obleke in obutve v višini 730,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (točka V izreka). Zavrnilo je tožničin primarni zahtevek po plačilu odškodnine za neizrabljen letni dopust v višini 5.000,00 EUR in njen podredni zahtevek po plačilu odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 2.198,05 EUR (točka VI izreka). Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici in ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama do odločitve sodišča prve stopnje ter plačilo odškodnine v višini 21.600,00 EUR, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavrže (točka 1 izreka sklepa). Umik tožbe za znesek 822,77 EUR je vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (točka 2 izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka 3 izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica je vložila pritožbo sama, v njenem imenu pa tudi pooblaščenec odvetnik A.A. iz B.. Tožnica v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe in sklep o zavrženju tožbe in o stroških postopka, torej razen v delu, v katerem je bil postopek ustavljen zaradi delnega umika tožbe za znesek 822,77 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo (neto) plače za ves čas dela pri toženi stranki, vsa nadomestila, dodatke in ostale pravice po ZDR ter po premoženjskem in odškodninskem zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki ugodeno (zavrnitveni del sodbe), ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni pod izvršbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v delovnem razmerju od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009, zato bi moralo sodišče samo uporabiti določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica postavila zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje šele z vlogo z dne 26. 7. 2010. Zahtevek je postavila že v tožbi dne 17. 12. 2009, v katerem je navedla, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vsa nadomestila, dodatke in ostale pravice, ki ji gredo iz naslova delovnega razmerja na podlagi predpisov o delovnih razmerjih. Zato meni, da je upravičena do ugotovitve delovnega razmerja do dneva odločanja sodišča prve stopnje, ker je bil zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja podan znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Nadalje opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o plači oprlo na ponarejeno listino tožene stranke o urnih postavkah, v kateri je jasno napisan pripis „plačano“, ki je ponarejen in prirejen za potrebe sodnega postopka. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na izpovedbe prič, ki pa so bile kazensko ovadene zaradi krive izpovedbe. Navaja, da bo nekatere druge priče tudi kazensko ovadila, pri čemer izpostavi, da je C.C. krivo izpovedal, da naj bi vedel, da naj bi D.D. dajala tožnici denar iz nekakšne kuverte. Priča sploh ne pozna D.D., saj je priča prišla delat k toženi stranki 26. 7. 2007, D.D. pa je podjetje zapustila v začetku marca 2007. E.E., ki je bil tudi zaslišan kot priča, je že več let upokojenec ter ni zaposlen pri toženi stranki. Priča je lagala za toženo stranko, ker so prijatelji, priča pa je tudi boter hčerki tožene stranke. F.F. in G.G. sta pri toženi stranki zaposlena kot natakarja in to delovno mesto je od tožničinega delovnega mesta oddaljeno 30 metrov, zato priči ne govorita resnice, da naj bi kaj videle, oziroma da je tožnici kdo dajal denar. Priči sta še izpovedali, kako sta se s toženo stranko pogovarjali in dogovarjali, preden sta prišli na sodišče, o tem kako bodo krivo izpovedali, še vedno pa sta zaposleni pri toženi stranki. Vse priče, ki jih tožnica omenja, so po njenem mnenju lagale, da naj bi videle, da je kdo tožnici dajal kuverte in denar, vendar se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na izpovedbe teh prič. Z nobenim dokazom ali potrdilom ni izkazano, da naj bi tožnica nekaj dobila kot plačilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tistih izpovedb prič, ki so govorile po resnici in sicer H.H., I.I., J.J. in K.K.. Sodišče tudi ni upoštevalo več kot 10 pripravljalnih vlog in več kot 100 dokazov, ki jih je vložila tožnica, verjelo pa je hčerki tožene stranke L.L., da naj bi tožnici dajala nekakšne kuverte, brez da bi L.L. sodišču predložila kakšen dokaz za to. Iz TRR tožnice je razvidno, da za opravljeno delo ni nikoli prejela nobenega plačila. Sodišče prve stopnje od tožene stranke tudi ni zahtevalo izročitve predpogodbe o zaposlitvi iz oktobra 2004, iz katere bi lahko ugotovilo, da sta se stranki dogovorili, da je neto plača 1.200,00 EUR na mesec, ne glede na število opravljenih ur. Prav tako ni pozvalo tožene stranke, da se izjavi o tem, kako je pridobila davčno številko tožnice, kar je tožnica izpostavila v svoji obsežni pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2013. To namreč dokazuje, da je bil dogovor in tudi podpisana predpogodba, da se ji plača nakazuje na njen TRR, tožena stranka pa je dostavila sodišču ponarejene listine s pripisi „plačano“, čeprav se dobro zaveda, da ni plačala plače za celotno obdobje od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009. Sodišče bi moralo upoštevati tudi terjatev iz delovnega razmerja za oktober 2004, ker še ni poteklo 5 let, da bi terjatev zastarala. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima tožnica določeno dietno malico, katere cena je 12,00 EUR, zato je zmotno odločeno, da se ji obračunava malica v znesku 3,69 EUR. Če bi imela tožena stranka kakršenkoli dokaz o plačilu tožnice, bi ga nedvomno dostavila sodišču. Na podlagi pravilne odločitve, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da tožnici plača neto znesek plače v višini 1.200,00 EUR mesečno ter vse druge pravice, dodatke in nadomestila iz ZDR. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino podatkov in listin v spisu, kršene pa so tudi skoraj vse določbe postopka.

Pooblaščenec tožnice izpodbija sodbo in sklep v zavrnilnem delu (sodbo v točki II v višjem zavrnjen delu, točko III v višjem zavrnjenem delu, točko IV v višjem zavrnjenem delu, točko V v višjem zavrnjenem delu, točko VI) in sklep, iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da v zavrnilnem delu spremeni izpodbijano sodbo in sklep in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo sklenjeno delovno razmerje s toženo stranko in ne z direktorjem tožene stranke kot fizično osebo, vendar pa je zmotno verjelo toženi stranki, da je prejemala plačilo na roko v zneskih, ki so bili zapisani v evidenci, ki jo je sodišču predložila tožena stranka. Na teh evidencah ni podpisa tožnice, tožena stranka pa je bila dolžna v svojih pogodbenih razmerjih ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj izpolnjuje svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti (drugi odstavek 6. člena OZ). Splošno znano dejstvo je, da se pri izročitvah denarja na roko vedno podpiše prejemnik denarja, ki izročitelju na tak način s podpisom potrdi, da je denar prejel. V poslovnih izidih tožene stranke ni postavke, ki bi izkazovala, da je tožena stranka izplačevala tožnici denar na roke. Pri tem dodaja, da M.M. tudi ni predložil nobenega bančnega potrdila, da je denar izplačeval tožnici oziroma ga dvigoval iz osebnega računa. Ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi D.D. potrdila, da je tožena stranka prejela denar. Bila je računovodkinja pri toženi stranki in v kolikor bi trditev tožene stranke veljala, bi računovodkinja izplačilo denarja lahko podprla z računovodsko listino, ki bi izkazovala plačilo. Takšne listine pa kljub večkratnim pozivom ni predložila. Brezpredmetna je izpoved N.N., ki naj bi videla L.L., kako tožnici izroča denar. Tudi ta izjava je listinsko popolnoma neupravičena, saj tožena stranka ni preložila nobenega dokazila o izplačilu denarja. Zaradi navedenega sodbe sodišča ni mogoče preizkusiti okoliščine o prejemu denarja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica tudi nasprotuje zaključku sodišča, da ni bil sklenjen dogovor o plači 1.200,00 EUR neto mesečno. Razumljivo je, da je direktor obstoj takšnega dogovora zanikal, ni pa pojasnjeno, kje se nahaja predpogodba, ki bi jo tožena stranka lahko dostavila sodišču. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek za plačilo pred 18. 11. 2004 zastaran. Glede priznanih plačil oziroma upoštevanja plačil in predplačil se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved L.L., ki je hči direktorja tožene stranke, zahtevek pa je bil zavrnjen zaradi prirejenega dokazila tožene stranke. Protispisna je tudi odločitev o zavrnitvi plačila stroškov prevoza na delo in z dela, v zvezi z višino regresa pa tožnica poudarja, da ji tožena stranka ni nikoli omogočila izrabe letnega dopusta. V postopku je tožnica zatrjevala, da je zahtevala izrabo dopusta, poleg tega tudi evidenca ur jasno izkazuje, takšen pa je tudi zaključek sodišča, da je tožnica delala skoraj vse delavnike v obdobju od 2004 do 2009. Ker ji tožena stranka ni omogočila izrabe dopusta, je upravičena tudi do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Zaključek sodišča je kontradiktoren, saj po eni strani ugotavlja, da je tožnica delala vse dni, po drugi pa je zavrnilo zahtevek v tem delu. V zvezi z zavrnitvijo višjega zahtevka glede delovnih plačil pa je glede na dejstvo, da je tožnica vse dni v letu po več kot 8 ur dnevno opravljala delo, neutemeljeno, da je sodišče zavrnilo zahtevek v presežku plačila zneska za službena oblačila. Tožnica je porabila toliko delovnih oblek in denarja zanj, kot je zatrjevala v tožbi. Napačna je tudi odločitev, da mora tožnica kriti svoje stroške postopka.

Naknadno je tožnica predložila še nekaj pripomb, ki pa so bile vložene 2. 12. 2013, torej po poteku pritožbenega roka in ji pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točkah I, II, III, IV ter V izreka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter ohrani v veljavi del sodbe, ki ga pritožnik s predmetno pritožbo ne izpodbija, izpodbijani del sodbe pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi povzema stališče pritožbenega sodišča iz izpodbijanega sklepa opr. št. Pdp 480/2012 z dne 16. 11. 2012, po katerem je pritožbeno sodišče opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku ugotoviti, kakšna dela je tožnica opravljala v spornem obdobju. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju verjelo direktorju tožene stranke, da je tožnici izplačeval iz plačo svojih lastnih sredstev. Glede na to, da tožena stranka plačil ni prejemala iz sredstev podjetja oziroma tožene stranke, o obstoju delovnega razmerja med strankama postopka ni mogoče govoriti. Tožena stranka namreč meni, da je navedeno posledica dejstva, da ni podan eden od odločilnih elementov delovnega razmerja oziroma ni mogoče govoriti o delovnem razmerju. Zato je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje obstajalo. Opozarja na del obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev utemeljilo z zapisom, da je tožnica opravljala dela, ki se nanašajo na pobiranje in čiščenje zelenjave na vrtu tudi za potrebe toženkine restavracije, na pomivanje bele in črne posode v kuhinji in občasno pomoč pri kuhinjskih delih v toženkini restavraciji. Sodišče se torej kljub takšni ugotovitvi ni opredelilo do tega, da je tožnica delo opravljala tudi za druge subjekte. Nadalje opozarja na obrazložitev v 6. točki obrazložitve sodbe, po katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica več let opravljala delo predvsem za potrebe restavracije, ki so bile last tožene stranke in ne njenega direktorja ter glede na nekatera druga dejstva ocenilo, da je tožničin domnevni delodajalec tožena stranka in ne direktor tožene stranke M.M.. Iz navedenih delov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica poleg dela za toženo stranko opravljala še neko drugo delo za nekoga drugega. Delo opravljeno zunaj delovnega razmerja, ki naj bi obstajalo med strankama tega postopka, pa ni predmet tega postopka. Opozarja, da je sodišče prve stopnje verjelo direktorju, da je tožnico plačeval tedensko iz svojih lastnih sredstev, zato je odločitev najmanj nelogična, pa tudi nezakonita, saj je očitno, da se razlogi sodbe ter izrek medsebojno razlikujejo oziroma da obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe. Uporaba stavčnih zvez, kot so „tudi“ za potrebe toženkine restavracije, da je več let delo opravljala „predvsem“ za potrebe restavracije ter da je „pretežno“ opravljala delo za potrebe restavracije in ne direktorja, očitno kaže na to, da je bil določen del dela opravljen tudi za M.M. osebno. Sprašuje se, kako je mogoče, da je delavka v delovnem razmerju s podjetjem, plačuje pa jo M.M. iz lastnih sredstev. Sodišče prve stopnje glede na navedeno ni navedlo argumentov, zakaj je kljub vsem ugotovljenim dejstvom presodilo drugače. Takšna odločitev pa ne ustreza standardu ustrezne obrazloženosti sodnih odločb v smislu določbe 22. člena Ustave RS, ki govori o pravici do pravnega varstva. Odločitev je tudi v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, da, v kolikor bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je tožnica opravljala delo tako za fizično osebo kot za toženo stranko, bo moralo ugotoviti obseg dela, opravljenega za toženo stranko v smislu določbe 64. člena ZDR, ki se nanaša na delo s skrajšanim delovnim časom. Glede na ugotovljen obseg dela tožena stranka ne more biti upravičena do plačila celotnih prispevkov. Nasprotje med izrekom sodbe ter razlogi sodbe pomenijo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti obseg in vrsto del, ki jih je tožnica opravila za toženo stranko, zato v tem delu ni sledilo napotku pritožbenega sodišča. S tem je kršilo določbo 262. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe oziroma predstavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni ugotovilo vrste in obsega del, opravljenega za toženo stranko, je s tem sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je bila tožeča stranka plačevana iz lastnih sredstev direktorja, ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da mora tožena stranka iz naslova plače plačati tožnici posamezne neto zneske za november 2004, december 2004, maj 2006 in avgust 2006 ter april 2007. Med strankama torej ni obstajalo delovno razmerje kot primarno opozarja tožena stranka. Ni logično, da bi tožnica za vse svoje opravljeno delo redno in brez zamud prejemala plačilo, le za določene mesece pa ne. Tožena stranka nadalje izpodbija tudi odločitev, ker je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust, saj je že večkrat izpostavila, da ni bilo sklenjeno delovno razmerje. Iz istega razloga je neutemeljen tudi prisojen znesek 730,00 EUR za plačilo oblek in obutve oziroma stroškov delovne obleke in obutve. Neresnične so navedbe tožnice, da ni imela na voljo delovnih oblek, saj to dokazujejo listine oziroma fotografije v spisu.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke, predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, ki mu nasprotuje tožena stranka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožečih strank in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v svoji pritožbi izrecno navedla, da se ne pritožuje zoper sklep v točki 2 izreka, torej glede delnega umika tožbe za znesek 822,77 EUR, njen pooblaščenec pa se pritožuje zoper celoten sklep, vendar njegova pritožba glede sklepa o delnem umika nima razlogov. Zato pritožbeno sodišče šteje, da je odločilna navedba tožnice, da v tem delu ne izpodbija sklepa sodišča prve stopnje, ki zato ni bil predmet preizkusa po 350. členu ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer tožnica izpostavlja razloge sodbe, ki se nanašajo na plačilo (neto) plače, glede katerega tožnica zanika prejem denarja, tožena stranka pa predvsem opozarja na ugotovitve sodišča, ki jih je mogoče razumeti tako, da je tožnica poleg dela za toženo stranko v spornem obdobju opravljala delo tudi za fizično osebo M.M., tega obsega del pa sodišče prve stopnje ni razmejilo med obema delodajalcema. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa imata vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, prepričljivi in niso sami s seboj v nasprotju, zato je mogoče izpodbijano sodno odločbo v celoti preizkusiti. Zaradi navedenega pritožbi neutemeljeno očitata izpodbijani sodbi absolutno bistvene kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 382/2009 z dne 16. 6. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 in prijavo obstoja delovnega razmerja pri ZPIZ, ZZZS in DURS, po plačilu bruto plače, regresov za letni dopust, odškodnine za neizrabljen letni dopust ter priznanje in izplačilo ostalih pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je del tožbe umaknjen za znesek 822,77 EUR, ter da vsaka stranka trpi svoje stroške. Po pritožbi tožene stranke in tožeče stranke zoper sodbo je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1064/2010 pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških zavrnilo, pritožbo zoper sodbo pa zavrglo, pritožbi tožnice pa ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, v preostalem glede odločitve o obračunu in izplačilu plače, nadomestil plače, regresu, odškodnini za neizkoriščen letni dopust, pa je sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 122/2011 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbe pa pridržalo za končno odločbo. V ponovnem sojenju je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. Pdp 480/2012 z dne 16. 6. 2012 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločitev. V navedenem sklepu je sodišče druge stopnje pojasnilo ter dalo napotke sodišču prve stopnje, da bo moralo v novem sojenju sodišče prve stopnje podrobneje zaslišati stranki ter po potrebi izvesti ostale predlagane dokaze ter na podlagi ugotovitev sklepati o tem, ali je tožnica delala za toženo stranko ali pa za M.M. kot fizično osebo, ter ugotoviti, kdo je dajal tožnici navodila za delo, obseg tega dela ter na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožnice.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča ter tudi stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v svojem razveljavitvenem sklepu in dopolnilo dokazni postopek tako, da je ponovno podrobneje zaslišalo tožnico ter direktorja tožene stranke in tudi priče K.K., E.E., F.F., G.G. in C.C., zatem angažiralo sodnega izvedenca O.O., izvedenca za področje ekonomsko - finančne stroke, kateremu je naložilo izdelavo izvedenskega mnenja o tem, kolikšno plačo v bruto in neto znesku bi tožnica prejela v spornem obdobju od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009, ob predpostavki, da bi plača znašala 1.200,00 EUR bruto, drugič pa, če bi znašala 1.200,00 EUR neto ter ob predpostavki, da je bila bruto plača dogovorjena v višini bruto plače po Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma za I. tarifni razred, vendar ne manj kot minimalna plača. Izvedenec O.O. je podal pisno izvedensko mnenje, v katerem je podal svoje ugotovitve ter izračune, bil pa je tudi ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 21. 8. 2013. Na naroku mu je sodišče prve stopnje nadalje naložilo, da naj izračuna plačo, ki bi jo tožnica prejela v spornem obdobju ob predpostavki, ki je bila dogovorjena višina bruto plače za I. tarifni razred in pri tem naj upošteva število ur, ki so dejansko razvidne iz evidence strank, kar je izvedenec tudi storil v svoji dopolnitvi, zatem pa je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo dokaze z branjem zapisnikov ter dopolnitve izvedenskega mnenja in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka razsodilo, kot izhaja iz zgoraj navedenega.

Glede obstoja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje na podlagi tožničine in direktorjeve izpovedi ter zaslišanja vseh prič štelo za dokazano, da je tožnica opravljala dela, ki se nanašajo na pobiranje in čiščenje zelenjave na vrtu in tudi potrebe toženkine restavracije na pomivanje bele in črne posode v kuhinji toženkine restavracije in občasno premoč pri kuhinjskih delih v toženkini restavraciji. Na podlagi izpovedi tožnice, ki je bila podkrepljena s predloženimi oglasi o prostih delovnih mestih iz meseca septembra 2004 za opravljanje dela pomivalke posode, ki se vsebinsko dokaj ujema z deli, ki jih je potem dejansko tožnica tudi opravljala, je ugotovilo, da je tožnica z delom pričela oktobra 2004 in je delala do 30. 11. 2009. Verjelo je tožnici, da je z delom pričela že oktobra, saj je nastopila delo po razgovoru z direktorjem, na podlagi objavljenega delovnega mesta v septembru 2004. Ugotovilo je tudi, da se je prostovoljno vključila v toženkin organiziran delovni proces in v njem več let nepretrgano opravljala delo na vrtu, delo pomivalke posode in delo pomočnice v kuhinji. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zavzelo pravilno stališče, da neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 42/2002 in naslednji; ZDR) ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, za katerega se na podlagi 16. člena ZDR domneva, da obstaja, če obstajajo vsi njegovi elementi iz prvega odstavka 4. člena ZDR, torej da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca za plačilo ter da osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Upoštevalo je izpoved kuharice P.P., kuharja R.R. ter F.F., ki so povedali, da tožnica ni hotela poslušati njihovih navodil, ker naj bi delala samo za direktorja. Bivša sodelavca S.S. in T.T. pa sta enotno pričala, da jima je tožnica povedala, da se noče zaposliti pri toženi stranki. Enako je pričal tudi F.F.. Sodišče je nadalje ocenilo, glede na dejstvo, da je tožnica več let delo opravljala predvsem za potrebe restavracije, ki je bila last tožene stranke in njenega direktorja, ter glede na dejstvo, da je delo nastopila na podlagi oglasa o prostem delovnem mestu tožene stranke, da je delala nepretrgoma in v podobnem ritmu dela kot zaposleni delavci tožene stranke, zato je tožničin delodajalec tožena stranka in ne njen direktor kot fizična oseba. Tudi glede plačil je sodišče prve stopnje štelo, da je direktor nastopal kot zastopnik tožene stranke in se njegova morebitna izplačila štejejo kot plačila tožene stranke tožnici za opravljeno delo. S takšnimi stališči sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja ter poudarja, da predvsem večletno osebno delo po navodilih tožene stranke utemeljuje zaključek, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, pri čemer je tožnica prejemala plačilo za delo, glede katerega pa ni odločilno, da naj bi šlo za osebna sredstva M.M.. Navedeni je bil tudi direktor tožene stranke, zato se njegova izplačila štejejo za izplačila tožene stranke tožnici za opravljeno delo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbo tožene stranke glede obstoja oziroma obsega delovnega razmerja pojasnjuje, da je mogoče zaključke sodišča prve stopnje razumeti le tako, da je tožnica delala pri toženi stranki za poln delovni čas. Navedbe „pretežno“ oziroma „v pretežni meri“ ni mogoče razumeti kot ugotovitev, da bi tožnica delala pri toženi stranki krajši delovni čas od polnega, temveč le kot ugotovitev, da je tožnica, ki je delala po ugotovitvah sodišča prve stopnje po cele dneve pri toženi stranki, opravila tudi kakšno delo za potrebe direktorja kot fizične osebe oziroma njegovega gospodinjstva. Predvsem ugotovitev, da je šlo za nastop dela na podlagi oglasa tožene stranke, da je tožnica več let opravljala delo, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo kot delo na vrtu ter delo v kuhinji za potrebe restavracije tožene stranke, ni mogoče ugotovitve oziroma nekoliko nerodnega zapisa o pretežnem delu oziroma večini delovnega časa razumeti tako, kot se za to zavzema tožena stranka in sicer, da naj ne bi šlo za zaposlitev tožnice pri toženi stranki za poln delovni čas. Zato je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, obrazložitev pa ni v nasprotju sama s seboj, temveč je logično obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Zato niso utemeljene pritožben navedbe tožene stranke, da obrazložitev ne ustreza standardu iz 22. člena Ustave RS. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo razmejiti med delom, ki ga je tožnica opravila za toženo stranko ter delom za M.M. v smislu določbe prvega odstavka 65. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom.

Sodišče prve stopnje je priznalo delovno razmerje le za čas, kot ga je pravočasno uveljavljala tožnica, ki v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že ob vložitvi tožbe zahtevala delovno razmerje, ki bi trajalo tudi po prenehanju dejanskega opravljanja dela 30. 11. 2009 oziroma da naj bi tožnica pravočasno uveljavljala sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen zahtevek postavila šele v vlogi z dne 26. 7. 2010, tožničine navedbe v pritožbi pa le povzemajo tisti del zahtevka, ki se nanaša na pravice za obdobje do 30. 11. 2009 in ne za naprej, ter jih ni mogoče šteti za uveljavljanje sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja (do odločitve sodišča prve stopnje). Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem dejanskega opravljanja dela 31. 11. 2009, ker je uveljavljala sodno varstvo za trajanje delovnega razmerja od prenehanja do odločitve sodišča prve stopnje po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, je sodišče prve stopnje njeno tožbo kot prepozno zavrglo ter nadalje tožbo za plačilo odškodnine v višini 21.600,00 EUR pravilno zavrglo. Ker v tem delu tožničina pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje tožnice za sodno razvezo po 118. členu ZDR z dnem odločitve sodišča prve stopnje in priznanjem odškodnine namesto reintegracije v višini 21.600,00 EUR.

V zvezi z zahtevkom za plačilo neto plače je sodišče prve stopnje po natančno izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za celotno sporno obdobje, razen za obdobje petih mesecev (november 2004, december 2004, maj 2006, avgust 2006 in april 2007) tožnici izplačevala neto znesek plače na roko. Utemeljeno namreč ni verjelo navedbam tožnice, da ni prejela nobenega zneska, razen zneskov, ki jih je nakazala tožena stranka njeni hčerki kot prejemek za delo preko študentskega servisa. Nelogično je, da bi tožnica delala 5 let in za to obdobje ne prejela nobenega plačila. Tudi pritožbeno sodišče takšnih trditev tožnice ne more upoštevati, saj so nelogične in neprepričljive. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino dogovora o višini neto plače tožnice ter na podlagi tega ugotovilo višino obveznosti tožene stranke glede plačila prispevkov in davkov. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi le pisni dokaz, oziroma pisno potrdilo o prejemu denarja, ki bi ga ona podpisala, dokazoval plačilo, ki bi ga prejela oziroma, da ker teh dokazil ni, bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga sklepati, da naj tožena stranka ne bi izplačevala plač na roko. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predvsem zaradi želje tožnice ni prišlo do podpisa pogodbe o zaposlitvi oziroma do nakazil na njen tekoči račun, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo izplačila, ki jih je tožena stranka tožnici plačala na roko, z izpovedbami prič. Tudi izpovedbe prič so v obravnavani zadevi povsem enakovreden dokaz kot pisne listine, sodišče pa sprejme dokazno oceno po 8. členu ZPP na podlagi ocene vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Pri tem ni vezano na nobena dokazna pravila, npr. da bi moralo upoštevati le pisna dokazila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da „z nobenim dokazom“ tožena stranka ni dokazala izplačil. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je verjelo direktorju, da je tedensko plačeval tožnici plačo iz lastnih sredstev, verjelo pa je tudi D.D. in L.L., ki je tožnici na njeno zahtevo plačevala plačo dvakrat do trikrat na mesec. Priča je tedaj pregledala evidenco ur, ure seštela, šla k očetu po denar ter izročila denar tožnici. Glede na višino izplačila je sklepala, da le to zajema čisto vse. Tudi D.D., za katero je sodišče ugotovilo, da ne dela več pri toženi stranki in je bila računovodja pred L.L., je potrdila, da si je tožnica pisala ure in da so jo na tej podlagi izplačevali praviloma enkrat tedensko in to tako, da je priča seštela ure in šla k direktorju po denar, ki ga je izročila tožnici. Njena urna postavka v višini 900,00 SIT je bila za njeno delo zelo dobro plačilo, o takšnem znesku pa je izpovedala tudi N.N., ki ji je tožnica tako višino plačila utemeljila s posebnim dogovorom z direktorjem. Ni utemeljeno zatrjevanje tožnice v pritožbi, da bi morala računovodkinja tožene stranke predložiti listine, iz katerih bi bila razvidna nakazila, saj je lahko to tudi verodostojno izpovedala brez listin, sodišče pa je v nadaljevanju tudi pravilno sklepalo, kar je potrdila priča N.N., da je tožnica hodila k računovodji, da ji obračunavajo te ure in videla L.L., kako je tožnici izročala denar. Isto je videla P.P., U.U. pa je videla, da je direktor tožnici izročil kuverto, v kateri naj bi bil denar. F.F. je tudi videl tožnico, ki je direktorja spraševala za denar in direktorja, da ji je dajal po 50,00 ali 100,00 EUR, v enem primeru pa ji je denar dala M.M.. Tudi G.G. je videl D.D., L.L. in direktorja, da so tožnici dajali denar. Enako tudi C.C., ki je enkrat videl, da je D.D. tožnici dala denar, ona in L.L. pa sta ji večkrat dali kuverto. Na podlagi takšnih izpovedb prič, glede katerih tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo verodostojnost, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, da je tožnica število opravljenih ur beležila na evidenco pri toženi stranki, da je računovodja nekajkrat mesečno ure seštela, izračunala pripadajoči znesek, šla k direktorju po denar in ji ga izročila, največkrat v kuverti. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je za ugotovitev, ali je bilo tožnici vse izplačano iz naslova plač, bistveno, kakšno je bilo število oddelanih ur in osnova za obračun. Utemeljeno ni sledilo izpovedbi tožnice, da je bil dogovorjen fiksen znesek neto plače 1.200,00 EUR mesečno, ne glede na število opravljenih ur in je ocenilo kot nedokazano trditev, tak dogovor pa je zanikal tudi direktor z izpovedbo, da je bila tožnica plačana po številu opravljenih ur na koncu po vrednosti 4,50 do 5,00 EUR na uro. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica praviloma delala preko predvidenega polnega delovnega časa v posameznem mesecu in da nastale viške ur ni nikoli kompenzirala s prostimi urami. Pri obračunu je bila upoštevana varovalka minimalne plače, sam izračun tožničine bruto in neto plače skupaj z delom preko polnega delovnega časa pa je sodišče prve stopnje sprejelo kot pravilen ter štelo za dokazano, da je tožnica za svoje delo pri toženi stranki prejela plačilo glede na opravljene ure. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice glede sklenjene predpogodbe v višini 1.200,00 EUR plače in sklicevanje na to, da je bila dogovorjena predpogodba (ki je tožena stranka ni predložila), zaradi česar naj bi tožena stranka tudi imela tožničino davčno številko. Dogovorjeni znesek plače je bil v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno upoštevalo izpoved L.L. in D.D., kot tudi evidenco o plačilih, ter zaključilo, da je tožena stranka izplačala tožnici (neto) plačo večkrat mesečno, glede na število opravljenih ur. Posledično je bil pravilno zavrnjen primarni zahtevek, ki se nanaša na plačilo plač po 1.200,00 EUR neto mesečno oz. 74.400,00 EUR za 62 mesecev dela od oktobra 2004 do novembra 2009 oziroma tožničin podredni zahtevek za obračun in plačilo plače glede na izhodiščno plačo I. tarifnega razreda kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva.

Glede zneskov neto plač, ki pa jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, pa sodba temelji na ugotoviti, da tožena stranka za navedeno obdobje ni uspela dokazati izplačil. Zato so neutemeljene pritožbe navedbe tožene stranke, da je najmanj nenavadno, da bi tožnici izplačevala plačo v celotnem obdobju, razen v zgoraj navedenih mesecih. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo tudi, da tožena stranka sicer ni dokazala izplačila plače tudi za oktober 2004, vendar je zaradi zastaranja te terjatve, ki je zapadla v plačilo 18. 11. 2004, tožba pa je bila vložena 18. 12. 2009, pravilno tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožnica povsem neutemeljeno izpodbija ta del odločitve, pri čemer ne pojasni, zakaj šteje, da petletni rok, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o zapadlosti in datumu vložitve tožbe, še ni nastopil. Pravilno in popolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede ostalih vtoževanih prejemkov iz delovnega razmerja. Glede stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izplačani zneski pokrili tudi te stroške ter je posledično pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu. Tožnica neutemeljeno navaja, da naj bi ji pripadala višje nadomestilo za prehrano med delom v višini 12,00 EUR, saj ni izkazala, da bi pri toženi stranki uveljavljala takšno plačilo prehrane oziroma ga utemeljevala z zdravstvenimi težavami, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pravilen znesek obroka prehrane v višini 3,69 EUR, pri čemer je upoštevalo 30 delovnih dni mesečno.

Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v višini 5.000,00 EUR in podrejeni zahtevek v višini 2.198,05 EUR. Ugotovilo je, da tožnica ni dokazala, da bi zahtevala izrabo dopusta, prav nasprotno, delala je cele dni. Zato je pravilno štelo, da ji iz tega razloga ne pripada plačilo kot odškodnina zaradi neizkoriščenega dopusta, saj toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta. Zaradi navedenega niso pravno odločilne pritožbene navedbe tožnice, da je delala cele dni, ter da bi iz tega razloga sodišče prve stopnje moralo šteti, da dopusta ni mogla izrabiti.

Pravilna je tudi odločitev glede plačila regresa za letni dopust, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je na podlagi aneksa št. 3 k tarifnemu delu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti regres za leto 2005 znašal 142.264,00 SIT (593,66 EUR), na podlagi prvega in drugega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006) regres za letni dopust za leto 2006 znašal 605,00 EUR, za leto 2007 pa 617,59 EUR. Na podlagi Aneksa h Kolektivni pogodbi za gostinstvo in turizem (Ur. l. RS, št. 55/2009) je regres za leto 2008 znašal 700,00 EUR, na podlagi Aneksa h Kolektivni pogodbi za gostinstvo in turizem za leto 2009 pa je za leto 2009 znašal 750,00 EUR. Tožnica je pridobila pravico do letnega dopusta, zato ji je pripadala tudi pravica do regresa na podlagi 131. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno prisodilo tožnici stroške za nabavo delovne obutve in obleke v znesku 730,00 EUR. Upoštevalo je izpoved direktorja, da tožena stranka obutve ni nabavljala, tožnica pa je morala kupovati tudi delovno obleko, saj so ji bile zaradi majhne rasti obleke, ki jih je zagotovila tožena stranka, prevelike. Pravilno so tudi ugotovljeni zneski cen obutve in oblačil, zato pritožbi v tem delu nista utemeljeni.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) ter izpodbijani del sklepa - odločitev o delnem zavrženju tožbe (2. točka 365. člena ZPP). Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče sprejelo glede na uspeh v postopku, pri čemer je upoštevalo, da sta obe stranki deloma uspeli ter odločilo, da vsaka trpi svoje stroške postopka. Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Ker stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta tudi svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.