Jedro

Sodišče je tudi v postopku izdaje začasne odredbe vezano na, v predlogu za izdajo začasne odredbe, navedeno trditveno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencema prepove vsakršen poseg v tožnikove nepremičnine (navedene v 1. točki izreka), še zlasti, da se jima prepove vožnja s traktorji in drugo kmetijsko mehanizacijo, in se jima v primeru kršitve prepovedi izreče denarna kazen v znesku 500,00 EUR za vsako motilno dejanje, v primeru neprostovoljnega plačila denarne kazni, pa dovoli izvršba.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnika ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Tožnik je izkazal verjeten obstoj terjatve, izkazal pa je tudi vsaj enega od pogojev, ki mora biti poleg izkazanosti verjetnosti obstoja terjatve kumulativno izkazan. V konkretnem primeru obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ker toženca vseskozi ravnata brezobzirno in protipravno s prvovrstnim kmetijskim zemljiščem tožnika in kulturami, ki na njem rastejo, in mu povzročata veliko materialno škodo. Tožnika povzročata škodo na kmetijskem zemljišču in uničujeta pridelke in travo. Tožnik se boji, da bo ob kmetijske subvencije, dohodek iz naslova subvencij, razviden iz predložene odločbe št. 3101-53380/2013/3, pa predstavlja velik del dohodka tožnika. Ima nizko pokojnino, zato prejete subvencije in dohodek, pridobljen s prodajo sena in ekoloških pridelkov, predstavlja pretežni del tožnikovega dohodka. Velika materialna škoda tožniku nastaja, ker gre za eko kmetijo in dosegajo tovrstni pridelki na trgu višjo ceno kot običajno, kar bi pojasnil, če bi ga sodišče zaslišalo, kot je zahteval. Iz priloženega načrta parcele in narisanega poteka poti je jasno razvidno, da toženca vozita čez parcelne številke, ki so v lasti tožnika in ne le na manjšem delu, kot napačno ugotavlja sodišče. Napačen je zaključek sklepa, da bi lahko tožnik, če bi se izkazalo, da mu toženca škodo povzročata protipravno, od njiju zahteval povrnitev stroškov oziroma škode. Namen začasne odredbe je ravno v tem, da se škoda prepreči in s tem varuje stranko pred nadaljnjim nastajanjem škode, ki je, glede na splošno znano dolgo trajanje pravdnih postopkov lahko zelo velika. Iz priloženih dokazov je razvidno, da je parc. št. 1746/1 grajeno javno dobro in v naravi predstavlja pot, ki jo uporabljajo tudi drugi za dostopanje do svojih parcel. Zmotno je zato stališče sklepa, da tožnik ni izkazal, da lahko toženca do svojih parcel dostopata po tej javni poti. Ker imata toženca omogočen dostop do njunih parcel po javnih poteh, bi s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, zagotovo pa ne večje od tožnika. Izdaja začasne odredbe je potrebna tudi zaradi preprečitve uporabe sile. Toženca sicer res ne uporabljata neposredne fizične sile nad tožnikom, nenehna vožnja po visoki travi, kmetijskih pridelkih in utrjevanje zemljišča z vožnjo s traktorji in kmetijsko mehanizacijo, pa je neke vrste sila nad tožnikom.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče sklepa, da tožnik predlaga izdajo t.i. ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, ki jo je treba presojati strogo in restriktivno in pri tem upoštevati interese obeh strank. Za zavzeto stališče, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja nedenarne terjatve, ni pa izkazal, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, kot je uveljavljal v predlogu, ima sklep zadostne in pravilne razloge. Pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvoma.

6. S predlagano začasno odredbo bi tožnika dosegla sodno varstvo, ki ga uveljavljata v pravdi, zato bi morala izkazati, da je treba na predlagani način začasno urediti sporno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ).

7. Sodišče je tudi v postopku izdaje začasne odredbe vezano na, v predlogu za izdajo začasne odredbe, ponujeno trditveno podlago (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato dopolnjevanje trditev v pritožbi, za katere pritožba ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v predlogu, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Gre za pritožbene trditve, s katerimi pritožba dopolnjuje trditve glede nastanka „velike materialne škode na kmetijskih pridelkih in senu, ki je ne bo mogoče odpraviti“ in pritožbeno prikazovanje, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi preprečitve uporabe sile.

8. Pritožnik ni ponudil trditev, ki bi nudile podlago za zaključek, da je prišlo do nenadne spremembe prejšnjega stanja, ki bi terjalo s predlagano začasno odredbo začasno ureditev stanja. Nasprotno, iz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe je razvidno, da je očitno med strankama spor o priposestvovanju služnostne pravice vožnje (tožnik tožencema pravico vožnje s traktorji in drugo mehanizacijo po svojem zemljišču odreka).

9. Pritrditi je sklepu, da tožnik (upoštevaje trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe) ni izkazal obstoja zatrjevane velike materialne škode, ni navajal in tudi ne izkazal, kakšen izpad dohodka ima oziroma mu zaradi ravnanj tožencev (uničenega sena in kmetijskih pridelkov) grozi. Sicer pa, kot ugotavlja sodba, iz fotografij, na katere se je skliceval tožnik sam, ni razvidno, da bi tožnika vozila po njivah in uničevala kmetijske pridelke (pritožba temu tudi ne nasprotuje). Tudi glede vožnje po nepokošeni travi, pokošenem in zgrabljenem senu in posledično izpadu dohodka od prodaje sena, s strani tožnika predložene fotografije, ne nudijo podlage za zaključek, da gre za uničevanje sena na večjem področju. Zgolj z na načrtu parcele zarisanem poteku poti, po katerem potrditvi tožnika toženca vozita, pa pritožba ne vzbuja dvomov v pravilnost ugotovitev sklepa. Sicer pa tožnik v predlogu ni niti opredelil količine sena in pridelkov, ki naj bi jih toženca z (potrditvi tožnika) nedopustno vožnjo po njegovih zemljiščih uničila.

10. Pravilen je zaključek sklepa, da tožnik ni izkazal, da bi toženca do svojih nepremičnin lahko dostopala tudi prek javne poti, parc. št. 1746/1 k. o. X, pri čemer vztrajata v pritožbi. Tožnik, kot pravilno obrazloži že sklep, ni ponudil trditev, na kakšen način bi toženca po javni poti (tudi če bi šlo za kategorizirano javno pot, kot trdi pritožba) prišla do svojih parcel, iz mapne kopije pa izhaja, da slednja ne vodi neposredno do parcel tožencev. Dejstvo, da pot obstaja, kar trdi pritožba, ne zadošča za zaključek, da imata toženca po njej tudi dostop do svojih parcel. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje, da je izkazala, da tožencema ne bo nastala škoda oziroma bi trpela manj neugodne posledice, kot jih trpi tožnik brez izdaje začasne odredbe.

11. Po povedanem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in je odločitev o zavrnitvi pritožbenega predloga za povrnitev stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.