Jedro

Napačno je stališče toženke, da je veljaven prenos pravice uporabe mogoč le na podlagi pisne pogodbe o njenem prenosu oziroma posebne odločbe (o dodelitvi pravice uporabe) in da, ker v konkretnem primeru takšna listina ne obstoji, investitorji garaž pravice do uporabe niso pridobili. V sodni praksi je namreč zavzeto stališče, da je kljub neobstoju takšnih listin, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine z ID znakom 0001 (ID ...) do celote (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 2.540,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče je v 13. točki obrazložitve napačno navedlo, da toženka ni prerekala, da naj bi njena pravna prednica leta 1960 na posamezne investitorje, stanovalce v blokih na naslovu L. 90, 92 in 94, prenesla pravico uporabe na nepremičnini, na kateri so bile zgrajene garaže. Toženka na investitorje z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. iz leta 1960 ni prenesla pravice uporabe, temveč zgolj pravico uporabe tega zemljišča za gradnjo dveh nizov garaž. Pravico uporabe kot razpolagalno pravico pa bi lahko prenesla zgolj s posebno odločbo ali pa s sklenitvijo pogodbe o takem prenosu. Zato toženka pravnega učinka te odločbe ni prerekala. Da pravica do uporabe tako ni bila prenesena, izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 151/2015. V tej zadevi je sporno, ali so investitorji pridobili pravico uporabe na zemljišču, na katerem so bile zgrajene garaže. Če pravica uporabe ni bila prenesena, potem tudi tožnica ni mogla biti v dobri veri, kar pomeni, da lastninske pravice ni mogla priposestvovati. Tožnica ni bila v opravičljivi zmoti zato, ker njeno sklepanje, da ji za pravico uporabe zadoščata odločba Občinskega ljudskega odbora L. iz leta 1960 in kupoprodajna pogodba z dne 23. 8. 1995, ni bilo utemeljeno. Poleg tega njene dobre vere ne izkazuje niti okoliščina, da je od nakupa garaže dalje plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, saj nadomestilo lahko plačujejo tudi zgolj uživalci nepremičnin in posestniki. Toženka tudi meni, da dokazovanje dobre vere s pričami, tožničinima sinovoma ter M. J., ni ustrezno. Za ugotovitev dobre vere bi morala tožnica izkazati verigo pogodb. Izročitev nepremičnine na podlagi pogodbe z dne 23. 8. 1995 brez kakršnih koli drugih dokazov o lastništvu za ugotovitev dobrovernosti tožnice ne zadošča. Tožnica se je zavedala, da nima verige pogodb od vknjiženega zemljiškoknjižnega lastnika pa do prodajalke M. N. kot njene pravne prednice, pri čemer so bili podatki o nepremičnini iz pogodbe različni glede na podatke vpisane v zemljiški knjigi. To pa bi pri običajno skrbnemu gospodarju povzročilo najmanj dvom, da dejansko preveri, ali je lastnik nepremičnine ali pa zgolj njen uporabnik. Za promet v družbeni lastnini so veljala drugačna pravna pravila, kot jih pozna današnji sistem. Vse upravne odločbe niso bile takšne, s katerimi bi se lahko prenašala pravica uporabe kot razpolagalna pravica. Gradbeno dovoljenje, kar je bila po mnenju toženke tudi odločba Občinskega odbora L. z dne 29. 6. 1960, lokacijsko in uporabno dovoljenje ali drugi upravni akti, četudi so se nanašali na predmetne nepremičnine, že po svoji naravi niso mogli odločiti o pravici uporabe oziroma lastninski pravici, saj so lahko odločali le o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov, volja za prenos uporabe pa z njimi ni bila izražena. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi kdorkoli od tožničinih pravnih prednikov plačal kakršnokoli odmeno oziroma nadomestilo za pridobitev pravice uporabe. Tožnica lastninske pravice ni mogla pridobiti z gradnjo na tujem svetu, ki je bil v družbeni lastnini, prav tako pa je bilo prepovedano priposestvovanje družbene lastnine.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnica dne 23. 8. 1995 z M. N. sklenila kupoprodajno pogodbo (A5), s katero je kupila garažo. Garaža je v I. členu pogodbe opredeljena kot garaža v S., zgrajena leta 1962 v sklopu vrstnih garaž pri otroškem igrišču na hribu, velikosti 12,50 m2 in da je del dvojne garaže, ki je ločena z vmesno steno.

6. Pritožbena navajanje (oziroma nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje), da je toženka prerekala, da je njena pravna prednica leta 1960 na posamezne investitorje, stanovalce v blokih na naslovu L. cesta 90, 92 in 94, prenesla pravico uporabe na nepremičnini, na kateri so bile bile zgrajene garaže (vključno z obravnavano garažo), ni utemeljeno. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je toženka pravočasno navajala zgolj dejstvo, da tožnica ne razpolaga z verigo pogodb, medtem ko je prenosu pravice uporabe ustrezno (konkretno1) oporekala prvič šele v pritožbi z dne 6. 4. 2018. Posledično pa ni utemeljeno niti izpodbijanje ugotovitve, da je toženka na investitorje z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. iz leta 1960 prenesla pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji obravnavana garaža (oziroma hkratno pritožbeno navajanje, da je z navedeno odločbo pravna prednica toženke na investitorje garaž prenesla zgolj pravico gradnje, ne pa tudi pravice uporabe). Zaključek o prenosu pravice uporabe (na zemljišču, na katerem so bile le-te zgrajene) na investitorje garaž je (upoštevaje neprerekane tožničine trditve2) sodišče prve stopnje na podlagi odločbe Občinskega odbora L. iz leta 1960 (glej listini v prilogah A15 in A16) oziroma listin v prilogah A18 - A20 prepričljivo pojasnilo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (kakor tudi, zakaj ni moč slediti toženkinemu sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 20163). V tem okviru je hkrati upravičeno izpostavilo okoliščino, da je bil izdajatelj upravnega akta (odločbe iz leta 1960) organ občine, torej organ subjekta, ki je s pravico uporabe lahko razpolagal. 7. Prav tako ni moč slediti stališču toženke,4 da je veljaven prenos pravice uporabe mogoč le na podlagi pisne pogodbe o njenem prenosu oziroma posebne odločbe (o dodelitvi pravice uporabe)5 in da, ker v konkretnem primeru takšna listina ne obstoji, investitorji garaž pravice do uporabe niso pridobili. V sodni praksi6 je namreč zavzeto stališče, da je kljub neobstoju takšnih listin,7 pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala (kar vse je prav tako pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje - glej predvsem 7. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnica razpolaga s kupoprodajno pogodbo z dne 23. 8. 1995, s katero je garažo kupila od M. N., ne pa tudi z verigo pogodb.8 Od nakupa garaže dalje pa je tožnica prejemala odločbe o odmeri nadomestila stavbnega zemljišča, ki ga je tudi ves čas plačevala. Prodajalka je tožnici pokazala garažo, ki jo tožnica ves čas uporablja in nikoli ni bilo sporno, za katero garažo gre. Zato ni moč slediti pritožbeni navedbi, da garaža v pogodbi ni bila zadosti individualizirana. Prav tako pa ni utemeljeno njeno sklicevanje na različnost podatkov o nepremičnini, saj je tožnica prepričljivo pojasnila razliko v kvadraturi garaže v GURS s tem, ko je izpovedala, da je bila kupljena garaža dvojček in jo je po nakupu od sosednje garaže ločila s pregradnim zidom (glej predvsem 19. - 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Pritožbeno navajanje, da tožnica dobrovernosti ne more izkazovati s pričami, svojima sinovoma in prodajalko M. N. ter plačevanjem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni utemeljeno, saj velja v našem pravu načelo proste presoje dokazov (glej 8. člen ZPP9), zaradi česar nobeni vrsti dokaza vnaprej ni moč odvzeti (dokazne) vrednosti. Še bolj pomembno je, da se dobra vera (tožnice) domneva in da je bila toženka tista, ki bi morala dokazati tožničino slabo vero, česar pa (kot je v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje) ni uspela.10

10. Z ozirom na to, da je bila tožnica od leta 1997, ko je začel veljati ZLNDL do leta 2007 (in še dlje), dobroverna lastniška (oziroma dobroverna in zakonita) posestnica nepremičnine,11 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je lastninsko pravico na njej priposestvovala (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni,12 prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici gre povračilo nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 točk (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife13) in materialni izdatki v višini 10 točk (11. člen Odvetniške tarife), oziroma skupaj 510 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini v višini 0,60 EUR14 in 22% DDV skupaj znaša 373,32 EUR. Ta znesek je dolžna toženka tožnici povrniti v roku 15-ih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 In sicer na podoben način kot v obravnavani pritožbi. 2 Glej tudi 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Češ da v konkretnem primeru ni moč govoriti zgolj o lokacijskem in gradbenem dovoljenju, ki z ozirom na omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča RS za sklep o takšnem prenosu ne zadoščata. 4 Ki (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - glej 7. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) tožničine trditve o prenosu pravice uporabe na podlagi odločbe iz leta 1960, niti ni ustrezno (pravočasno) prerekala. Toženka neprepričljivo navaja, da upravnim odločbam (listinam) ni imela kaj nasprotovati. V tem oziru velja poudariti, da ni bistveno nasprotovanje listini kot taki, ampak tožničini trditvi, da je bila z njo na investitorje prenesena pravica uporabe. 5 Oziroma ob plačilu ustrezne odmene (nadomestila) zanjo. Tudi sicer ni razvidno, kdaj naj bi v tem oziru toženka v postopku na prvi stopnji podala ustrezne (to je pravočasne in konkretne) navedbe. 6 Glej odločbi tega sodišča I Cp 1266/2019 z dne 6. 11. 2019 in I Cp 3099/2016 z dne 25. 1. 2017. 7 To je pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe (za gradnjo). 8 Zaradi česar je tudi zaključilo, da tožnica pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini/ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/97, s kasnejšimi spremembami) ni izkazala (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 10 Ker je pravna prednica toženke pravico uporabe prenesla na investitorje garaž, tudi ni bilo razloga za obstoj (utemeljenega) dvoma tožnice (ki je poleg tega razpolagala z dne 23. 8. 1995 sklenjeno kupoprodajno pogodbo) v dobrovernost (svoje) posesti. 11 Glej drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, s kasnejšimi spremembami) oziroma drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami). 12 Ker je vsaka pritožba samostojen procesni akt, je toženkino posplošeno sklicevanje na trditve, ki naj bi jih podala v pritožbi z dne 6. 4. 2018, neupoštevno. 13 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 14 Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019.