Jedro

Ni videti razlogov, da tudi denarna kazen, določena za kršitev zapovedane opustitve na podlagi ZPND, ne bi bila izrečena za vsako kršitev zapovedane opustitve, izrečeno s sodno odločbo. Namen denarne kazni je prvenstveno v zagotovitvi varstva žrtve pred nasilnimi ravnanji. Dolžnika naj izrek denarne kazni (in ne šele izvršitev, kot meni pritožnik) odvrne od kršitve izrečenih ukrepov. V nasprotju s tem namenom bi bilo stališče, da se prvotno izrečena kazen izreče ne glede na to, kolikokrat je dolžnik kršil s sodno odločbo izrečeno prepoved. Ker izvedba postopka po naravi stvari terja določen čas, se v primeru ponavljajočih kršitev v krajšem časovnem obdobju sodišče ne more odzvati na vsako od kršitev (ugotoviti kršitev, naložiti plačilo izrečene denarne kazni in določiti novo, višjo denarno kazen). Če bi se za vse kršitve, izvršene v času do izdaje sodne odločbe, izterjala le ena denarna kazen, bi bil kršitelj prej vzpodbujen k ponavljanju kršitev, kot pa da bi ga denarna kazen od njih odvračala. Namen denarne kazni bi bil izjalovljen.

Izrek

I.Pritožbi predlagateljev se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 500 EUR zviša za 2.000 EUR.

II.Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III.Nasprotni udeleženec je dolžan v petnajstih dneh od prejema tega sklepa plačati stroške pritožbenega postopka predlagateljev v višini 250,87 EUR na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju št. ... s sklicem na številko ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo (1) da je nasprotni udeleženec dolžan v 15 dneh na račun sodišča plačati 500 EUR (I. točka izreka), (2) da bo sodišče v primeru neizpolnitve obveznosti po uradni dolžnosti opravilo izvršbo (II. točka izreka), (3) da se za primer ponovne kršitve sklepa V N 536/2024 z dne 21. 11. 2024 nasprotnemu udeležencu določi denarna kazen v višini 600 EUR (III. točka izreka), in (4) da je nasprotni udeleženec dolžan na račun sodišča povrniti predlagateljičine stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Predlagatelja v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se denarna kazen naloži za vsako od ugotovljenih kršitev, tj. v skupnem znesku 2.000 EUR, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2.Na podlagi 23. čl. Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) mora sodišče denarno kazen izreči za vsako kršitev ukrepa, izrečenega na podlagi 19. čl. zakona. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tako je tudi stališče sodne prakse (sklep VSM III Cp 354/2024 z dne 15. 5. 2024). Ker iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bilo kršitev več, je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sklepa.

3.Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

3.Ne drži, da je zgolj pavšalno navajal, da očitki o posameznih kršitvah niso dokazani in da obvestila policije nimajo dokazne vrednosti. V odgovoru na predlog za izrek ukrepov z dne 13. 5. 2025 in v zaslišanju dne 10. 2. 2025 je odločno in konkretno zavrnil vse očitke o domnevnih kršitvah. Ker temeljijo le na predlagateljičinih navedbah, obvestila policije nimajo dokazne vrednosti. Sodišče teh navedb ni preverilo. Ob predlagateljičinih neresničnih navedbah ni imel druge možnosti, kot da jih zanika. V skladu z dokaznimi pravili je bila predlagateljica dolžna za svoje trditve predložiti dokaze. Šele tedaj bi ti. procesno dokazno breme prešlo na pritožnika in bi bil dolžan nasprotovati predlagateljičinim navedbam.

3.Zatrjevane kršitve niso verjetno izkazane. Sodišče bi moralo izvesti vsaj dokaz z zaslišanjem predlagatelja (sina udeležencev), ki naj bi domnevne kršitve zaznal, in na ta način uravnotežiti pritožnikovo pravico do izvedbe dokazov z znižanim dokaznim standardom.

3.Sprejete odločitve ne podpira niti sklicevanje na "ustaljen vzorec ravnanja". Ti očitki niso z ničimer izkazani, sodišče pa ni niti podalo dokazne ocene, zoper katero bi se imel možnost pritožiti. Neutemeljen je tudi očitek, da ni kritičen do prepovedanih ravnanj, saj jih ne izvršuje. Redno se udeležuje nadzorovanih stikov s sinom, vse s ciljem, da pri sinu in predlagateljici pridobi ustrezno zaupanje, na podlagi katerega bi se v bodoče lahko stiki izvajali v nenadzorovanem okolju.

4.Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlagateljev predlaga njeno zavrnitev. Stališče, da se denarna kazen izreče za vsako kršitev ukrepov, nima podlage v 23. čl. ZPND in je v nasprotju z njegovim namenom, tj. odvrniti dolžnika od kršitve prepovedi. Z izvršitvijo denarne kazni se ga opozori, naj se v prihodnje vzdrži ponovnih kršitev. Namen 23. čl. ni v tem, da se kršitelja kaznuje s čim višjo denarno kaznijo, ampak da se ga odvrne od ponovnih kršitev. Če bi bil namen veriženje denarnih kazni, bi bilo to izrecno določeno. Bilo bi namreč nesorazmerno z namenom ZPND in bi pomenilo hud poseg v osebne pravice kršitelja, še posebej, ker se kršitve ugotavljajo le s stopnjo verjetnosti. Tako stališče potrjujeta tudi odločbi VSL I Cp 1275/2021 in I Cp 1003/2022.

5.Predlagatelja v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca predlagata njeno zavrnitev. Predlagatelja zavračata očitke o nedokazanosti kršitev in pritrjuje razlogom v sklepu. Obvestilo policije, dano na podlagi zakona, je uradna listina, sestavljena v okviru pristojnosti državnega organa in ji zato ni mogoče odreči dokazne vrednosti. Izvedba dokaza z zaslišanjem otroka, ki je žrtev nasilja, bi bila neprimerna in zanj škodljiva, tak pritožnikov predlog pa kaže na njegovo popolno neuvidevnost o resnosti njegovih ravnanj in posledic, ki jih imajo za predlagateljico in njunega sina.

6.Pritožba predlagateljev je utemeljena. Pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

7.Odločitev o obveznosti nasprotnega udeleženca plačati denarno kazen, temelji na ugotovitvah,

-da so bili s sklepom z dne 21. 11. 20241 za čas 12 mesecev pritožniku izrečeni ukrepi prepovedi vstopa v stanovanje, v katerem živita predlagatelja, prepovedi zadrževati se v bližini stanovanja na razdalji 200 m, osnovni šoli, ki jo obiskuje predlagatelj - sin udeležencev, in prepovedi vzpostavitve srečanja ali navezovanja stikov s predlagateljema (z izjemo stikov, povezanih z izvajanjem sodno določenih stikov),

-da je predlagateljica predlagala denarno kaznovanje za več kršitev, ki jih je opisala in prijavila policiji,

-da je sodišče med 17. 1. 2025 in 24. 3. 2025 prejelo več obvestil policije o kršitvah, predloženih na podlagi sprotnih prijav predlagateljice,

-da so verjetno izkazane kršitve z dne 15. 1., 4. 2., 28. 2., 4. 3. in 7. 3. 2025,

-da je v štirih od navedenih primerov nasprotni udeleženec zapeljal z avtom v bližino predlagatelja (sina), tako da ga je sin opazil (v dveh primerih mu je potrobil, v enem primeru ga je poklical),

-da je 28. 2. dvakrat (v bližini trgovskega centra in kasneje na avtocesti) zapeljal mimo predlagateljice in ji mahal.

8.Neutemeljen je pritožbeni dvom o pravilnosti sklepanja, da je pet uveljavljenih kršitev izrečenih ukrepov verjetno izkazanih.

9.Predlagateljica je sproti podajala prijave policiji o zaznanih kršitvah in sodišču predlagala, naj za vsako kršitev izterja denarno kazen. Tak predlog je bil popoln in je bilo sodišče dolžno o njem odločiti. Pritožbeno stališče o premeščanju procesnega dokaznega bremena ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Procesno dokazno breme se lahko premešča med postopkom, končna odločitev pa mora temeljiti na celoviti oceni zbranega procesnega gradiva, ob upoštevanju pravil o materialnem dokaznem bremenu.

10.Da obvestila policije zgolj zato, ker so bila podana na podlagi predlagateljičine prijave, nimajo dokazne vrednosti, ne drži. Policija je na podlagi 23. čl. ZPND po prejemu obvestila žrtve dolžna ukrepati v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi in o ugotovljenih kršitvah obvestiti sodišče. Pred obvestitvijo sodišča je torej policija dolžna opraviti vsaj prima facie presojo verodostojnosti navedb v prijavi. Pritožnik ne uveljavlja, da policija ni vestno opravila svoje naloge, niti ne navaja okoliščin, ki bi vzbujale dvom o verodostojnosti predlagateljičinih izjav, na katerih temeljijo obvestila policije. Nadalje ne drži, da nasprotni udeleženec ni imel možnosti učinkovite obrambe. Z vsebino očitkov o kršitvah je bil seznanjen, tako da bi lahko podal navedbe o tem, kje se je v času kršitev dejansko nahajal, a niti za en primer tega ni navedel. Dokaznega predloga za zaslišanje predlagatelja - osemletnega sina udeležencev - pred sodiščem prve stopnje ni podal in je zato tak predlog v pritožbenem postopku neupošteven, opustitve podaje tega predloga pa upoštevaje starost in ranljivost otroka v dani situaciji ni mogoče očitati niti predlagateljema. Neutemeljena sta tudi očitka o neobrazloženosti in nepravilnosti ugotovitve, da uveljavljene kršitve predstavljajo ustaljen vzorec pritožnikovih ravnanj. Ugotovitev temelji na sklepu o izreku ukrepov (v povezavi s sklepoma o zavrnitvi ugovora in zavrnitvi pritožbe), s katerim je nasprotni udeleženec seznanjen. V sklepu je bilo ugotovljeno, da je v daljšem časovnem obdobju zasledoval predlagateljico (in z njo prek mnogih sms sporočil obračunaval in jo čustveno izsiljeval) in prek sina poskušal doseči ponovno vzpostavitev partnerske zveze. Vsem primerom ugotovljenih kršitev je skupno sledenje nasprotnega udeleženca predlagateljema. Istovrstnost ravnanja je torej več kot očitna in je sodišču ni bilo treba posebej utemeljevati. Nenazadnje pa so v spisu tudi podatki o kršitvah izrečenih ukrepov, storjenih po izdaji izpodbijanega sklepa. Neutemeljena je zato tudi pritožnikova polemika z oceno sodišča prve stopnje, da ni kritičen do svojih ravnanj. Pritožbeno sodišče po navedenem ne dvomi, da je podana podlaga za izterjavo denarne kazni, določene za primer kršitve prepovedi, izrečenih s sklepom z dne 21. 11. 2024.

11.Utemeljen pa je pritožbeni očitek predlagateljev, da je denarna kazen, ki jo je dolžan plačati nasprotni udeleženec, prenizka. ZPND za primer kršitve prepovedi, določenih v sklepu sodišča, predvideva izrek denarne kazni in njeno izvršitev v skladu z določbami ZIZ o izvršbi glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti (22.č in 2. odst. 23. čl.). Po pravilih ZIZ se izvršba v primeru kršitve dolžniku naložene opustitve opravi po pravilih, ki veljajo za izvršitev dejanja, ki ga lahko opravi le dolžnik (1. odst. 227. čl. ZIZ). Po teh pravilih se dolžniku v primeru kršitve naloži plačilo denarne kazni in za primer nove kršitve izreče nova, višja denarna kazen.

12.ZPND torej zgolj odkazuje na pravila ZIZ. Tako ni utemeljeno stališče nasprotnega udeleženca, da ZPND ne podpira zavzemanja predlagateljev za izterjavo denarne kazni za vsako ugotovljeno kršitev. Obravnavane dileme izrecno ne ureja niti ZIZ, ob smiselni uporabi pravil, ki so določena za opravo nenadomestnega dejanja, pa je utemeljeno stališče predlagateljev. Kadar je dolžnik dolžan opraviti nenadomestno dejanje, se mu za vsako opustitev oprave dejanja v roku, ki mu ga določi sodišče, izreče nova denarna kazen. Ni videti razlogov, da tudi denarna kazen, določena za kršitev zapovedane opustitve na podlagi ZPND, ne bi bila izrečena za vsako kršitev zapovedane opustitve, izrečeno s sodno odločbo. Namen denarne kazni je prvenstveno v zagotovitvi varstva žrtve pred nasilnimi ravnanji. Dolžnika naj izrek denarne kazni (in ne šele izvršitev, kot meni pritožnik) odvrne od kršitve izrečenih ukrepov. V nasprotju s tem namenom bi bilo stališče, da se prvotno izrečena kazen izreče ne glede na to, kolikokrat je dolžnik kršil s sodno odločbo izrečeno prepoved. Ker izvedba postopka po naravi stvari terja določen čas, se v primeru ponavljajočih kršitev v krajšem časovnem obdobju

sodišče ne more odzvati na vsako od kršitev (ugotoviti kršitev, naložiti plačilo izrečene denarne kazni in določiti novo, višjo denarno kazen). Če bi se za vse kršitve, izvršene v času do izdaje sodne odločbe, izterjala le ena denarna kazen, bi bil kršitelj prej vzpodbujen k ponavljanju kršitev, kot pa da bi ga denarna kazen od njih odvračala. Namen denarne kazni bi bil izjalovljen. V odločbah, na kateri se sklicuje pritožnik, ni bilo zavzeto nasprotno stališče. Resda je bila od dolžnika terjana denarna kazen v prvotno izrečeni višini za več kršitev, a to stališče ni bilo predmet pritožbenega preizkusa. O tem se je pritožbeno sodišče izreklo le v odločbi, na katero se sklicujeta predlagatelja, v tisti zadevi pa je bilo zavzeto stališče o denarnem kaznovanju vsake posamezne kršitve.

13.Kot izhaja iz odločitve sodišča o izreku ukrepov v obravnavani zadevi, se z izrekom prepovedi približevanja in zadrževanja v bližini stanovanja in šole ter prepovedi navezovanja stikov in vzpostavitve vsakršnega srečanja predlagatelja varuje pred ravnanji nasprotnega udeleženca, ki so ju spravljala v hudo čustveno stisko. Ustvarijo naj prostor, v katerem se bosta počutila varno pred njegovimi poseganji v njuno življenje. Z vsakim od očitanih ravnanj je nasprotni udeleženec posegel v ta prostor in torej ravnal v nasprotju z bistvom izrečenih prepovedi. Pritožnika zato utemeljeno uveljavljata, da je za vsako od kršitev dolžan plačati izrečeno denarno kazen, kar pomeni skupno 2.500 EUR.

14.Neutemeljen je tudi očitek, da je izvršitev denarne kazni za vsako kršitev v nesorazmerju z namenom ZPND in prehud poseg v osebnost kršitelja. Odločitev o višini denarne kazni je bila sprejeta v sklepu, s katerim so bili izrečeni ukrepi, in je pravnomočna. Skupni znesek terjane kazni ne dosega zakonskega maksimuma, ki odraža zakonodajalčevo uravnoteženje varovanih interesov upnika in dolžnika. Znižan dokazni standard je določen zaradi zagotovitve učinkovitega varstva žrtve in sam za sebe ne more utemeljiti zožujoče razlage zakona, za katero se zavzema pritožnik, drugih okoliščin, ki bi (morda) utemeljevale znižanje, pa pritožnik ni navedel. 14.

15.Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljev ugodilo in znesek izterjevane denarne kazni zvišalo za 2.000 EUR (na 2.500 EUR), pritožbo nasprotnega udeleženca pa po presoji, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350.
0dlena ZPP v zvezi z 42.
0dlenom ZNP-1), kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodi11a prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353.
0dlen ZPP v zvezi z 42.
0dlenom ZNP-1).

16.Ker sta predlagatelja uspela s pritoebo, nasprotni udeleeenec pa ne, je dolean predlagateljema povrniti potrebne stro1ke pritoebenega postopka, sam pa ni upraviden do njihove povrnitve (osmi odstavek 22.
0d lena ZPND). Ti zna1ajo 250,87 EUR (pritoeba 160 todk, odgovor na pritoebo 176 todk (7. to
0dka tar. 1t. 27 in 2. odst. 7.
0d l. OT) in 2 % materialnih stro1kov (6,72 todk), povedano za 22 % davek na dodano vrednost). Ker je bila predlagateljici odobrena brezpladna pravna pomod (odlodba Bpp 489/2025 z dne 26. 5. 2025), se stro1ki pladajo na radun sodi11a, naveden v izreku. Odloditev o obveznosti pladila zamudnih obrestih temelji na 299. in 378.
0d l. Obligacijskega zakonika.

------------------------------- 1 Ki je bil pritoeniku vro
0den 9. 12. 2024. S sklepom z dne 24. 4. 2025 je bil ugovor nasprotnega udeleeenca zavrnjen, pritoeba pa s sklepom pritoebenega sodi11a z dne 14. 7. 2025. 2 Tako tudi sklepa VS RS II Ips 65/2021 z dne 15. 9. 2021 in III Ips 37/2021 z dne 27. 3. 2022. 3 Kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. 4 Pritoeben o sodi11e se zato ne izreka o vpra1anju, ali znieanje denarne kazni sploh pride v po1tev.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prepredevanju nasilja v drueini (2008) - ZPND -
0dlen 19, 22, 23, 23/2 Zakon o izvr1bi in zavarovanju (1998) - ZIZ -
0dlen 227, 227/1

Pridrueeni dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodi11o sprejelo vsebinsko enako stali1
0de o procesnih oz. materialnopravnih vpra1anjih.