Jedro

Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.

Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.

Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, ji sodišče lahko dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (1. odstavek 116. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Upravičen vzrok je le tisti vzrok, ki ni zakrivljen.

6. Pritožnik navaja, da ne pozna veljavne zakonodaje niti pravil, kdaj je kot pravočasen moč šteti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vprašanje pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje niti ni bilo sporno, zato ta navedba ne potrebuje odgovora. Tožena stranka je gospodarska družba, od katere se tako ali tako pričakuje večja skrbnost glede urejanja njenih zadev. Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.

7. Tako kot za nepravnike velja, da pravo morajo poznati, velja to tudi za pravnike. Seveda to ne pomeni, da morajo vse „imeti v glavi“, vendar pa se od vsakogar pričakuje, da če znanja sam dejansko nima, ga bo poiskal - v javno objavljenih predpisih ali pa pri strokovnjaku za tisto področje prava, ki ga zanima.

8. Pritožnik se sklicuje na 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o tem, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. To človekovo pravico si pritožnik razlaga tako, da prava nevešča stranka, ki vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne sme biti v slabšem položaju od stranke, ki pozna veljavne predpise. Že zgoraj je bilo razloženo, da se šteje, da vsaka oseba pozna pravne predpise, saj če jih dejansko ne pozna, se mora pa o njih poučiti, sicer ne zadosti obveznosti dolžne skrbnosti. Glede samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje ji sicer nihče ne očita, da ne bi bil pravočasen. Glede posledic nepravočasnega odgovora na tožbo, ki ima za toženo stranko v pravdnem postopku hude posledice, ki so bile dovolj jasno in podrobno navedene že v pozivu na odgovor na tožbo, se od vsake povprečno skrbne osebe pričakuje, da se bo informirala oziroma poučila o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo svojih pravic. Vsak torej mora imeti potrebne pravne informacije; kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo, s katero toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve oziroma ugodi drugemu zahtevku tožeče stranke. Zato v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitev enakega varstva pravic.

9. Pritožnik se sklicuje tudi na 2. odstavek 14. člena in 2. člen Ustave Republike Slovenije. 2. člen Ustave določa, da je Slovenija pravna in socialna država. 14. člen Ustave pa določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine (1. odstavek) in da so vsi pred zakonom enaki (2. odstavek). V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitve navedenih določil Ustave. Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.

10. Prav tako z izpodbijanim sklepom ni prišlo do tega, da bi bil pritožnik omejen pri uveljavitvi svojih pravic. Če bi pritožnik imel pravnorelevanten vzrok za zamudo roka, če bi torej imel upravičen vzrok za zamudo, bi bil upravičen tudi do vrnitve v prejšnje stanje. Ni pa nobene podlage, da bi lahko zahteval uveljavitev svojih pravic izven rokov in razlogov, ki jih določa zakon. To lahko uveljavlja pod enakimi pogoji kot kdorkoli drug.

11. Izpodbijani sklep je tako pravilen. Višje sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo razloge, ki jih je pritožnik navedel v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa je pravilno zaključilo, da s predlogom uveljavljeni razlogi ne predstavljajo upravičenega vzroka za zamudo. Pri tem tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).