Jedro

V konkretnem primeru gre za odškodninsko pravdo, v kateri sta bila sporna tako temelj, kot tudi višina in je tudi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je uspela po temelju z 70 %, po višini pa z 20 % uspehom, zato je celoten uspeh tožeče stranke 45 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se toženi stranki poleg že priznanih stroškov naloži, da v 15 dneh tožeči stranki povrne še 1.841,13 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki se naloži, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pritožbene stroške v znesku 52,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v 15 dneh povrne tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 298,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo odločitve o stroških, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožnik graja zaključek sodišča prve stopnje o njegovem uspehu. Poudarja, da je po temelju uspel v 70 % in po višini v 20 %, zato njegov celoten uspeh znaša 90 %. Sodišče pa tožniku tudi ni priznalo sodne takse za pritožbo, čeprav je dne 5.8.2009 na prvostopno sodišče poslal potrdilo o plačilu. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno ugotovilo, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana oziroma da ni bilo predloženo potrdilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP se pravdne stroške odmerja glede na uspeh v pravdi. Določilo 2. odstavka 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov, pa poleg uspeha v pravdi po višini predpisuje tudi upoštevanje vseh okoliščin primera. Prav to dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije ampak razumno, življenjsko sprejemljiva in pravična odločitev. Okoliščine primera so zato tisto merilo, ki sodišču prve stopnje narekuje izbor ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov. Po prvi metodi, ki temelji na proporcionarnem merilu s pobotanjem, sodišče upošteva v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank in vsaki od njiju pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotu naloži plačilo pribitka stranki, kateri stroški so manjši. Po drugi metodi sodišče stroške posamezni stranki prizna in odmeri glede na vrednost prisojenega zneska, temu pa spet sledi medsebojno pobotanje. V odškodninskih pravdah je očitno prav zavestno hotenje po ne le kvantitativni, temveč tudi kvalitativni stroškovni odločitvi v sodni praksi privedlo do tega, da se je izoblikovala metoda, ki je različica metode proporcionarnega kriterija s pobotanjem, po kateri sodišče ovrednoti uspeh stranke ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v pravdi delno uspel in je pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank (uspeh tožnika 20 %, uspeh tožene stranke 80 %) in vsaki od njiju priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotanju razliko naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da so v predmetni zadevi podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev. V konkretnem primeru gre namreč za odškodninsko pravdo, v kateri sta bila sporna tako temelj, kot tudi višina in je tudi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je uspela po temelju z 70 %, po višini pa z 20 % uspehom, zato je celoten uspeh tožeče stranke 45 %.

Pritožnik pa neutemeljeno uveljavlja, da mu sodišče ni priznalo sodne takse za pritožbo, ker le-ta naj ne bi bila plačana oziroma naj ni bi bilo predloženo potrdilo. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa je sodišče tožniku sodno takso za pritožbo v višini 176,52 EUR priznalo.

Po oceni pritožbenega sodišča je, ob pravilni uporabi materialnega prava treba tožniku, glede na njegov celoten uspeh v višini 45 % priznati 2.785,70 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa 645,75 EUR (55 % uspeh). Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.139,94 EUR. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki že naložilo, da povrne tožeči stranki 298,81 EUR stroškov, ji mora plačati še 1.841,13 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in temu ustrezni stroškovni del sodbe spremenilo.

Pritožnik je z delom pritožbe uspel (v višini 50%), zato mu je pritožbeno sodišče v tej višini priznalo pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah na 104,34. EUR (nagrada 100 točk, 20 % DDV ter sodna taksa v višini 49,26 EUR). Glede na pritožbeni uspeh je tako upravičen do povrnitvi 52,17 EUR stroškov pritožbenega postopka.