Jedro

V zakonskem obsegu lahko stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika v skladu z namenom in potrebami stečajnega postopka (oziroma pod posebnimi pogoji, ki jih določa ZPPSL) opravlja gospodarsko dejavnost v smislu 5. odstavka 126. člena KZ. Zato stališču zagovornika, da oddajanja poslovnih zmogljivosti stečajnega dolžnika v najem ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost, ker je do tega prišlo v okviru stečajnega postopka, katerega namen ni pridobivanje dobička, ni mogoče pritrditi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je M.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ RS in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je ob uporabi omilitvenih določil 2. odstavka 42. člena in 2. odstavka 43. člena KZ RS določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izrecno uveljavlja izpodbojni razlog po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Katera kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je podana, ne konkretizira. Iz navedb zahteve, ki so povzete v nadaljevanju, je razumeti, da po zagovornikovem mnenju obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP) in da je zmoten pravni zaključek sodišč o krivdi obsojenca (kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vložnik zatrjuje, da v obsojenčevem ravnanju manjka več elementov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz 244. člena KZ RS. Pri izvajanju stečajnega postopka ne gre za opravljanje gospodarske dejavnosti. Stečaj je sodni postopek, ki pomeni generalno izvršbo, vnovčenje premoženja stečajnega dolžnika in poplačilo upnikov. Tudi najem proizvodnih zmogljivosti stečajnega dolžnika ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost, ker ne gre za opravljanje poslov, ki bi bili usmerjeni v pridobivanje dobička. Najem dela proizvodnih zmogljivosti stečajnega dolžnika I. p.o. M. je bil izveden zaradi ohranjanja dela njegove proizvodnje oziroma kondicije proizvodnih sredstev, ki bi sicer zaradi mirovanja lahko propadla, torej v interesu ohranitve vsaj takega obsega premoženja stečajnega dolžnika, kot je bil ob uvedbi stečaja, in ne v interesu ustvarjanja dobička z najemnino. Poleg tega manjka tudi nadaljnji element obsojencu očitanega kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi, saj se je stečajni postopek I. zaključil s prisilno poravnavo, v okviru katere so bile poplačane tudi obveznosti dolžnikov stečajnega dolžnika do stečajnega dolžnika, torej tudi obveznosti podjetja K. d.o.o. M. Zagovornik tudi navaja, da v ravnanju obsojenca ni najti elementov direktnega naklepa. Glede nadaljnje obrazložitve uveljavljanih kršitev se vložnik zahteve sklicuje na izvajanja v pritožbi.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahteva ni utemeljena in jo je potrebno zavrniti. Zagovornikova teza, da dejavnost stečajnega upravitelja ne more biti gospodarska dejavnost v smislu 5. odstavka 126. člena KZ RS, je po tožilčevem mnenju zanimiva, vendar zahteva zanjo ne ponuja prepričljivih razlogov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče uveljavljane kršitve preizkusilo le v okviru razlogov, ki so zapisani v zagovornikovi zahtevi. Pritožbenih navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč upoštevati, ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in je Vrhovno sodišče po 1. odstavku 424. člena ZKP pri odločanju o tem pravnem sredstvu omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v tem pravnem sredstvu sklicuje, torej tistih, ki jih vložnik v zahtevi določno in izrecno zatrjuje ter ustrezno obrazloži. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije in 1. člena KZ RS med drugim zahteva, da so v opisu obdolženčevega ravnanja vsebovani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, sicer njegovo ravnanje ni kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru je ta zahteva izpolnjena. Po oceni Vrhovnega sodišča so v obsojenčevem ravnanju, opisanem v izreku prvostopenjske sodbe, z dejstvi ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ RS tudi "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" in "pridobitev (velike) premoženjske koristi". V njem je namreč med drugim navedeno, da obsojenec kot stečajni upravitelj podjetja I. p.o. M. - v stečaju v obdobju od 10.4.1991 do 31.12.1992 najemniku osnovnih sredstev stečajnega dolžnika družbi K. d.o.o. M. za leto 1991 ni v celoti zaračunal s pogodbo o najemu poslovnih zmogljivosti z dne 10.04.1991, ki jo je sklenil, določeno najemnino (ampak le v znesku 200.829,00 SIT), da te najemne pogodbe 10.10.1991 ni podaljšal in za leto 1992 družbi K. d.o.o. najemnine sploh ni zaračunal, saj za to leto pogodba tudi ni bila sklenjena, s čimer je na škodo stečajnega dolžnika družbi K. d.o.o. M. pridobil premoženjsko korist v znesku 851.657,90 SIT.

Glede na opredelitev gospodarske dejavnosti v 5. odstavku 126. člena KZ RS ni nobenega dvoma, da v izreku prvostopenjske sodbe opisano poslovanje I. p.o. M. - v stečaju, ki ga je kot stečajni upravitelj vodil obsojenec, predstavlja opravljanje gospodarske dejavnosti. Po 1. alineji 5. odstavka 126. člena KZ RS se za gospodarsko dejavnost šteje tudi promet blaga in opravljanje storitev na trgu, v ta okvir pa je mogoče uvrstiti oddajanje poslovnih zmogljivosti v najem. Obsojenčevo vodenje te dejavnosti se šteje za gospodarsko dejavnost tudi po 2. alineji 5. odstavka 126. člena KZ RS, kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje.

Stališču zagovornika, da predmetnega oddajanja poslovnih zmogljivosti podjetja I. p.o. M. v najem ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost, ker je do tega prišlo v okviru stečajnega postopka, katerega namen ni pridobivanje dobička, ni mogoče pritrditi. Namen stečajnega postopka in s tem tudi prvenstvena obveznost stečajnega upravitelja je sicer res ugotovitev obsega in vnovčenje premoženja stečajnega dolžnika ter poplačilo njegovih upnikov. Vendar zagovornik spregleda, da stečajni upravitelj po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je veljal v času stečajnega postopka podjetja I. p.o. M. (Uradni list SFRJ št. 84/1989; ZPPSL), vodi posle stečajnega dolžnika kot gospodarskega subjekta, ki preneha šele z zaključkom stečaja, in ga zastopa izven stečajnega postopka (1. in 2. odstavek 60. člena, 92. člen ZPPSL) ter je dolžan kot dober gospodar opraviti začete, a nedokončane posle stečajnega dolžnika ter posle, potrebne za preprečitev škode na dolžnikovih sredstvih (5. odstavek 61. člena, 119. člen in 120. člen ZPPSL). V tem zakonskem obsegu lahko stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika v skladu z namenom in potrebami stečajnega postopka (oziroma pod posebnimi pogoji, ki jih določa ZPPSL) opravlja gospodarsko dejavnost v smislu 5. odstavek 126. člena KZ RS, na primer dokonča proizvodnjo stečajnega dolžnika, proda že izdelane proizvode, dokonča začeto storitev stečajnega dolžnika ali odda del dolžnikovih proizvodnih celot v najem, kot je v obravnavanem primeru storil obsojenec.

Navedbe zagovornika v smeri tega, da podjetje K. d.o.o. zaradi ravnanja obsojenca ni pridobilo premoženjske koristi, saj se je stečajni postopek I. zaključil s prisilno poravnavo, v okviru katere je bila poplačana tudi obveznosti podjetja K. d.o.o do stečajnega dolžnika, ne utemeljujejo zatrjevane kršitve materialnega prava iz 1. točke 372. člena ZKP, ampak sodijo v okvir izpodbijanja pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa kasnejša vrnitev pridobljene premoženjske koristi s strani podjetja K. d.o.o M. stečajnemu dolžniku ne spremeni dejstva, da je obsojenec z ravnanjem, ki je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, na škodo stečajnega dolžnika temu podjetju pridobil premoženjsko korist. Tudi očitek zahteve (ki ga zagovornik podrobneje niti ne obrazloži), da v ravnanju obsojenca ni najti elementov direktnega naklepa, ni utemeljen. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi, glede resničnosti katerih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal upošteven dvom (427. člen ZKP), sta nižji sodišči naredili pravilen pravni zaključek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP v zvezi s 17. členom KZ RS zato ni podana.

Kot obrazloženo, zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen. ZKP).

Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino, pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske in družinske razmere obsojenca, kot so razvidne iz kazenskega spisa (98. a člen v zvezi 98. členom, 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP).