Jedro

Stranski udeleženec v upravnem sporu sicer lahko opozarja na vse nepravilnosti, vendar pa bo uspešen le z ugovorom, kadar bo zatrjevana nepravilnost imela vpliv na njegov pravno varovani položaj.

Lastniki nepremičnin so pravno varovani le v primeru bistvenih (prepovedanih, prekomernih) imisij iz 1. odstavka 75. člena SPZ. Če bo do njih prišlo, bo imel tožnik možnost zahtevati sodno varstvo na podlagi civilnopravnih predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema Direkciji RS za ceste in Občini Škofja Loka (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila gradnjo 2. in 4. podetape 1. faze Poljanske obvoznice Škofja Loka (R1-210/1110) na odseku Ljubljanska cesta – predor v tam navedenem obsegu in pogojih, zavrnila pa je izdajo gradbenega dovoljenja v delu 4. podetape, ki se nanaša na gradnjo navedene obvoznice v območju od profila P 35 do P 36, ki obsega dele parcel št. ..., obe k.o. ..., in del parcele št. ... k.o. ... . Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 330/2009-26 z dne 7. 7. 2009 odpravilo prejšnjo prvostopenjsko odločbo istega upravnega organa. Sodišče je namreč ugotovilo, da nameravana gradnja med profiloma P 35 in P 36 v zračnem prostoru posega tudi nad zemljišče parc. št. ... k.o. ..., ki je v tožnikovi lasti, zaradi česar bi moral investitor izkazati pravico razpolaganja s tem zemljiščem. Ker v ponovljenem postopku investitorja tega dokaza nista predložila, saj je razlastitveni postopek za to zemljišče še v teku, je toženka v tem delu zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila. V preostalem delu pa je presodila, da je načrtovana gradnja v skladu z določili Odloka o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice Škofja Loka (R1-210, odsek 1078, R1-210, odsek 1110) – v nadaljevanju LN. Ker so za izgradnjo obvoznice potrebne tudi nekatere parcele, ki niso obravnavane v lokacijskem načrtu (v zvezi z ureditvijo cestnih nasipov in ureditvijo prometne infrastrukture), je skladnost teh posegov presodila še z vidika določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto Škofja Loka in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Škofja Loka (v nadaljevanju PUP). V nadaljevanju pojasnjuje, da je do posegov na zemljišča, na katerih z lokacijskim načrtom poseg ni bil predviden, prišlo zaradi spremenjenih tehničnih rešitev in uskladitve stanja na terenu, opisani pa so v vodilni mapi projektne dokumentacije pod št. 4.2 in v dopolnitvi tega dela vodilne mape. Tudi za te parcele imata investitorja pridobljena dokazila o razpolaganju (anekse k pogodbam) ali pa je lastništvo že vpisano v zemljiško knjigo. Ti posegi predstavljajo spremljajoča dela v zvezi z gradnjo Poljanske obvoznice (izvedba cestnih nasipov, poljskih poti, izvedba vodnih kanalov in odvodnjavanja zalednih vod). Ti posegi so dopustni v skladu s prej navedenima PUP.

Upravni organ druge stopnje je na podlagi tožnikove pritožbe odpravil gradbeno dovoljenje v delu 1.b točke izreka, v katerem je bila dovoljena gradnja obvoznice od profila P 36 do P 40 in v tem obsegu vrnil zadevo v ponovni postopek, v ostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih navaja, da so neutemeljene navedbe o poseganju v tožnikovo lastninsko pravico, saj dovoljena gradnja ne posega na zemljišča v njegovi lasti. Na katere druge osebne in na zakon temelječe pravice in pravne koristi naj bi se posegalo z dovoljeno gradnjo, pa v pritožbi ni navedeno. Tožnik tako ne pove, v čem se kaže prizadetost njegovih osebnih pravic in pravnih koristi v delu, ki se nanašajo na dopustna odstopanja izven mej območja lokacijskega načrta po 36. členu LN, za katera je treba izdelati strokovno gradivo. Njegovim navedbam, da bi morali s tovrstnimi spremembami, kot jih predvideva 36. člen LN, soglašati vsi lastniki zemljišč v vplivnem območju v času uporabe in med gradnjo, namreč ni mogoče pritrditi, saj 36. člen LN zahteva potrditev strokovnega gradiva le s strani investitorja, Občine Škofja Loka in prizadetih lastnikov zemljišč. Ti lastniki pa so nedvomno lastniki tistih zemljišč, na katerih so predvidene spremembe gradnje izven meja LN, saj se z njimi posega v lastninsko pravico teh lastnikov. Poudarja, da je tožnik kot lastnik zemljišča parc. št. ... k.o. ..., katerega del se nahaja znotraj mej LN, del pa izven meje v vplivnem območju gradnje, v postopku na prvi stopnji sodeloval kot stranski udeleženec in je bil prisoten na ustni obravnavi 29. 10. 2008, kjer je bil seznanjen z nameravano gradnjo in projektno dokumentacijo, vključno z gradivom dovoljenih sprememb. Kljub temu v postopku na prvi stopnji ni imel nobenih ugovorov v zvezi s spremembami gradnje izven meja območja LN, niti ni zatrjeval, da bi gradnja posegala v njegove pravice, ampak je imel le pripombo na delitev trase na podetape. V zvezi s slednjim pritožbeni organ navaja, da se v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) lahko izda gradbeno dovoljenje tudi za del objekta gospodarske javne infrastrukture. Etapnost gradnje ne vpliva na potek obvoznice in na razlastitveni postopek, v katerem ima tožnik zavarovan svoj pravni položaj v skladu z zakonodajo s tega področja. Ugovore v zvezi z razlastitvijo bo lahko varoval v tem in ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Poleg tega gradnjo v fazah omogoča tudi 35. člen LN.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in z vloženo tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo, razen v delu, ki je bil z odločbo upravnega organa druge stopnje odpravljen, to je v delu, ki se nanaša na gradnjo Poljanske obvoznice od profila P 36 do P 40. Zaradi omejevanja tožnika pri vsebinskem obravnavanju njegovih ugovorov uvodoma poudarja, da so vsi ugovori usmerjeni izključno na varstvo njegovih pravic in pravnih koristi, ki se nanašajo na lastništvo nepremičnin v območju nameravane gradnje obvoznice in v njenem vplivnem območju v času gradnje in v času uporabe. V nadaljevanju našteva zemljišča, katerih lastnik je in ki se nahajajo bodisi znotraj območja LN (del parc. št. ... in parc. št. ..., obe k.o. ...) kot tudi znotraj prej navedenega vplivnega območja v fazi obratovanja obvoznice (parcele št., ... vse vpisane v k.o. ...) ter v času gradnje. Na območje navedenih zemljišče se bo z imisijami, povezanimi z gradnjo, nedvomno posegalo tudi v fazi gradnje dovoljenega dela 2. in 4. podetape prve faze, ki sicer neposredno ne predstavlja gradnje na zemljiščih v lasti tožnika. Poleg tega se njegove nepremičnine nahajajo v območju poplavne linije. Iz tega razloga meni, da ima možnost podati ugovore, ki se nanašajo na način in zakonitost izdaje gradbenega dovoljenja, čeprav se to neposredno ne nanaša na gradnjo na zemljiščih v njegovi lasti. Po njegovem mnenju tudi sicer ni mogoče ločeno obravnavati vplivov gradnje in obratovanja posameznih podetap, saj je njihov končni namen izgradnja obvoznice kot celote. V nadaljevanju navaja, da izdaja gradbenega dovoljenja za 2. in del 4. podetape ni v skladu s 35. členom LN, ki dopušča, da se obvoznica lahko gradi v največ treh fazah, medtem ko podetap ali celo delov podetap ne določa. Zato gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati niti v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZGO-1, saj pri tem veljajo omejitve, kot jih določa LN, ki je v razmerju do ZGO-1 specialni predpis. Drugačno tolmačenje LN in ZGO-1 bi pomenilo obid 35. člena LN in pravil ZGO-1, zlasti 56. in 62. člena. Po njegovem mnenju na nedovoljenost izdaje gradbenega dovoljenja za podetape dokazuje tudi trditev Občine Škofja Loka, da je delitev prve faze na podetape posledica dejstva, da investitorja nista uspela pridobiti vseh zemljišč. Če bi obveljala razlaga upravnih organov in Upravnega sodišča RS, bi lahko gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture lahko razbil na poljubno število delov, kar pa je skregano z namenom in cilji ZGO-1, omejuje pa tudi možnosti razlastitvenih zavezancev, da s svojimi ugovori uspejo v razlastitvenem postopku. Dovolitev gradnje na ta način tudi neupravičeno prejudicira nadaljnje odločitve upravnega organa v še nedokončanih postopkih razlastitve zemljišč, ki ležijo v delu, ki naj bi očitno predstavljal ločeno 3. podetapo 1. faze in dela 4. podetape. Nadalje meni, da v zadevi ni bil pravilno uporabljen 2. odstavek 36. člena LN, po katerem je v primeru sprememb in odstopanj, ki segajo izven ureditvenega območja iz 7. člena LN, treba izdelati strokovno gradivo. Upravni organ te zahteve namreč ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da posegi izven območja LN ne pomenijo gradnje, ampak zgolj spremljajoča dela v zvezi z gradnjo obvoznice. Ta dela nedvomno predstavljajo del gradnje, ki bi moral biti zajet s samim LN, ne pa predstavljen v okviru „dovoljenih“ toleranc. Poleg tega prizadeti lastniki zemljišč iz 2. odstavka 36. člena LN ne morejo biti le lastniki zemljišč, na katerih nameravata investitorja graditi - ker so ti lastniki zemljišča že prodali, ne morejo niti potrjevati strokovnega gradiva -, zato bi morali s tovrstnimi spremembami soglašati lastniki zemljišč v vplivnem območju v času uporabe in med gradnjo, kamor sodi tudi tožnik. V nasprotnem primeru določba LN nima nikakršnega smisla. Tožnik predlaga, da sodišče v izpodbijanem delu odpravi odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka Direkcija RS za ceste v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikova zemljišča niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja in niso na območju nameravanega posega gradnje, niti niso znotraj vplivnega območja. Tožnik ni izkazal, na kakšen način se posega v njegove pravice oz. pravne koristi. Prizadeta stranka nadalje zavrača tožnikove trditve, da je gradnja v nasprotju z 2. odstavkom 67. člena ZGO-1 in pojasnjuje, da je gradnjo posameznih faz Poljanske obvoznice razdelil na več smiselno in prostorsko deljivih etap glede na financiranje, način gradnje, organizacijo gradbišča in glede na samo vodenje projekta, vse z namenom v prvi vrsti zagotoviti čim hitrejše reševanje problematike tranzitnega prometa skozi zgodovinsko zaščiteno mesto Škofja Loka. Glede odstopanj, ki segajo izven ureditvenega območja LN, pojasnjuje, da je vse to podrobno obdelano v sami projektni dokumentaciji. Ker sta prizadeta stranka in Občina Škofja Loka s posebno izjavo potrdili, da se strinjata z izdelano projektno dokumentacijo, ni potrebe po dodatni izdelavi strokovnega gradiva iz 2. odstavka 36. člena LN. V zaključku prizadeta stranka poudarja, da investitorja razpolagata z gradbenimi dovoljenji za vse dele obvoznice, razen z gradbenim dovoljenjem za gradnjo preko tožnikovih zemljišč. Zato se ne strinja, da izsiljujeta gradnjo obvoznice, nasprotno, tožnik ovira in namerno zavlačuje pričetek njene gradnje. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka Občina Škofja Loka v svojem odgovoru na tožbo navaja enake razloge kot Direkcija RS za ceste in prav tako predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v svoji pripravljalni vlogi ponavlja tožbene navedbe, zlasti poudarja, da gradnja in obratovanje prve faze obvoznice neposredno in bistveno vpliva na kvaliteto in način uporabe njegovih kmetijskih zemljišč ter bivanjskih in gospodarskih objektov. Vsa zemljišča, ki so našteta v točki II. tožbe, so namreč na, ob ali v neposredni bližini predvidene 1. faze trase. Po predvideni izgradnji obvoznice bo imel kmetijska zemljišča na obeh straneh obvoznice. Zaradi tega bosta kvaliteta dostopa do kmetijskih zemljišč na vzhodni strani obvoznice, kvaliteta možnosti obdelave bistveno otežena, po njegovem mnenju pa bo bistveno slabša tudi poplavna varnost njegovih nepremičnin. Poleg tega je splošno znano, da bližina regionalne ceste v fazi gradnje in v času uporabe povzroča imisije. Nadalje ponavlja argumente o vplivu izdaje gradbenih dovoljenj za funkcionalno nesamostojni 2. in 4. podetapo na odločanje v postopkih razlastitve, ter o razlagi 2. odstavka 36. člena LN. V zaključku navaja, da ni seznanjen z gradbenimi dovoljenji za 2. in 3. fazo gradnje Poljanske obvoznice in zanika namerno zavlačevanje postopka njene izgradnje. Ker bo predvidena cesta bistveno spremenila njegovo kvaliteto bivanja in opravljanja kmetijske dejavnosti, se že ves čas trudi, da bi obvoznica mimo njegove kmetije tekla po viaduktu. Zaradi odsotnosti posluha na strani investitorjev pa je bil s temi prizadevanji do sedaj neuspešen.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, je bil izpodbijani upravni akt izdan v ponovljenem upravnem postopku v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. ... z dne 7. 7. 2009. Z njo je sodišče ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo prejšnjo odločbo istega upravnega organa z dne 14. 11. 2008 iz razloga, ker je tožnik kot lastnik zemljišča parc. št. ... k.o. ... zatrjeval, da se poseg nanaša tudi na njegovo zemljišče, zaradi česar bi moral investitor izkazati pravico graditi tudi za to zemljišče, česar pa v dosedanjem postopku ni storil. Če sodišče tožbi ugodi in s sodbo odpravi izpodbijani upravni akt, mora pristojni organ izdati nov upravni akt, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). To pomeni, da je bil upravni organ v ponovnem postopku vezan na stališče sodišča, da je gradnja mostu preko tožnikovega zemljišča poseg v njegovo lastninsko pravico, zaradi česar bi morala investitorja na tem delu zemljišča izkazati stvarno ali obligacijsko pravico, to zemljišče pa bi moralo biti navedeno tudi v izreku gradbenega dovoljenja. Poleg tega pa je sodišče v navedeni sodbi presodilo tudi druge takratne tožbene ugovore in kot neutemeljene zavrnilo tožnikova stališča, da je gradnja oz. izdaja gradbenih dovoljenj za podetape posameznih faz v nasprotju z 2. odstavkom 67. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) in 35. členom LN (Uradni list RS, št. 48/02). Zavrnilo pa je tudi tožnikov ugovor, da bi moral soglašati s strokovnim gradivom iz 2. odstavka 36. člena LN.

Glede na navedeno je torej sodišče že v prejšnjem upravnem sporu presodilo tožnikove ugovore, ki jih ponavlja oz. ponovno uveljavlja tudi v tej tožbi, pred tem pa že v pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano gradbeno dovoljenje, do katerih se je opredelil pritožbeni organ in jih zavrnil z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Osrednje vprašanje, ki se ponovno postavlja tudi ob tokratnih tožbenih navedbah, je, kateri so ugovori, s katerimi oseba, ki je kot stranski udeleženec sodelovala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, lahko doseže izdajo ugodilne sodbe in odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Ker stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (1. in 2. odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP), pomeni, da stranski udeleženec v postopku lahko le omejeno varuje svoje interese – zgolj tiste, ki so pravno varovani, ne pa vsakršnih interesov, za katere sicer sam ocenjuje, da vanje ne bi smelo biti poseženo. Stranski udeleženec torej v „tujem“ postopku varuje svoj interes, ki je v tem, da odločitev v upravni zadevi ne bi posegla v njegov pravno varovani položaj. Poenostavljeno povedano: stranski udeleženec v upravnem sporu sicer lahko opozarja na vse nepravilnosti, vendar pa bo uspešen le z ugovorom, kadar bo zatrjevana nepravilnost imela vpliv na njegov pravno varovani položaj. Navedeno v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine v vplivnem območju gradnje in s tem stranski udeleženec v tem postopku (1. točka 2. odstavka 62. člena ZGO-1), ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da objekt ne bo povzročal prekomernega onesnaževanja, hrupa ali drugih vplivov v nasprotju s predpisi o varstvu okolja s teh področij - npr. po predpisih o varstvu pred hrupom oz. o dovoljenih mejnih vrednostih, po predpisih o mejnih vrednostih emisij snovi v zrak ipd.; ali pa npr. imetniki služnostnih pravic na zemljiščih posega, ki bodo s sodelovanjem v postopku varovali pravico do njenega izvrševanja, ali kot lastnik zemljišča posega, saj mora z njim soglašati, pri čemer imetnike stvarnih pravic na nepremičninah varujejo predpisi s tega področja (npr. Stvarnopravni zakonik; SPZ). S tega vidika zato ni pravilno tožbeno stališče, da lahko tožnik uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na način in zakonitost izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo Poljanske obvoznice, čeprav ni sporno, da se z njim ne dovoljuje gradnja na njegovih zemljiščih. Na kakšen drugačen način pa bo gradnja, kot sam navaja, nedvomno močno posegla v obseg in način uživanja nepremičnin v njegovi lasti, pri čemer so, kot rečeno, lahko upoštevni le taki posegi, pred katerimi tožnika varujejo predpisi, pa v tožbi ni pojasnjeno.

Splošno znano je - in v tem delu je treba tožniku pritrditi -, da bližina regionalne ceste tako v fazi gradnje kot v fazi uporabe okolico obremeni z imisijami. Vendar pa so lastniki nepremičnin pravno varovani le v primeru bistvenih (prepovedanih, prekomernih) imisij iz 1. odstavka 75. člena SPZ, katerih pa tožnik kot lastnik parc. št. ... k.o. ... v samem postopku ni izkazal. Če bo do njih prišlo, bo imel možnosti zahtevati sodno varstvo na podlagi civilnopravnih predpisov.

Tudi s tem ko se tožnik posplošeno sklicuje na zmanjšano kvaliteto dostopa do kmetijskih zemljišč, možnostjo njihove obdelave in na slabšo poplavno varnost, ne zatrjuje posega v svoj pravno varovani položaj, čeprav ne more biti dvoma, da ima tožnik dejanski interes, da do takih oz. do sploh nikakršnih sprememb ne pride.

Navedena izhodišča je treba uporabiti tudi pri presoji v tožbi uveljavljenih ugovorov nedopustnosti gradnje po podetapah in kršitvi določbe 2. odstavka 36. člena LN. Če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, kot v obravnavanem primeru, ZGO-1 v 2. odstavku 67. člena izrecno in brez omejitev dopušča izdajo gradbenega dovoljenja za del objekta oz. celo za izvedbo posameznih gradbenih ali inštalacijskih del oz. tehnoloških naprav. Glede na tako določbo je sodišče že v svoji prejšnji sodbi zavrnilo stališče, da gradbenega dovoljenega ni mogoče izdati za posamezne podetape posameznih faz gradnje obvoznice. Po 35. členu LN se namreč Poljanska obvoznica lahko gradi v treh fazah: Ljubljanska cesta – predor (1. faza), predor pod Stenom (2. faza) in odsek predor – Zminec (3. faza). Ob ponovljenem toženem ugovoru sodišče le dodaja, da navedena določba ne pomeni in ne zavezuje upravnega organa, da tudi upravne odločbe (gradbena dovoljenja) izdaja v tem vrstnem redu ali celo le za celotno fazo. Zato tudi s tega vidika z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja za dele 1. faze ni prekršena določba LN o faznosti same gradnje, ki se izvaja po predhodno pridobljenih upravnih dovoljenjih.

Zakaj naj bi dopustnost gradenj po podetapah pomenila nerazumno in arbitrarno priviligiranje javnih investitorjev ter izigranje zahtev, da mora investitor predložiti dokazilo o pravici graditi in da imajo v postopku pravico sodelovati osebe iz 62. člena ZGO-1, v tožbi ni pojasnjeno – tudi za delna gradbena dovoljenja morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji po ZGO-1. Enako velja tudi za trditve o bistveno okrnjeni možnosti uspeha ugovorov v razlastitvenem postopku, saj ni obrazloženo, kako naj bi izdana posamična gradbena dovoljenja ob sicer že sprejetem podzakonskem predpisu (LN), ki predvideva gradnjo Poljanske obvoznice po trasi in ostalih pogojih, predvidenih v LN, vplivala na uspešnost teh ugovorov.

Nenazadnje pa tožnik svojega pravnega položaja ne more zavarovati z ugovori o zastarelosti v LN predvidenih rešitev, nestrinjanjem z lokacijo in potekom obvoznice, saj gre za ugovore, ki jih je imel bodisi možnost izraziti v postopku sprejemanja LN, bodisi gre za ugovore, ki so lahko podlaga za spremembo LN, ne more pa z njimi doseči odprave gradbenega dovoljenja.

Nepravilno je tožnikovo stališče, da bi moral kot lastnik nepremičnin v vplivnem območju med gradnjo in v času uporabe objekta dati soglasje k strokovnemu gradivu iz 2. odstavka 36. člena LN. Po tej določbi je treba v primeru dopustnih toleranc, navedenih v 1. odstavku istega člena, če te segajo v zemljišča izven ureditvenega območja LN, kot je določen v 7. členu, izdelati strokovno gradivo, potrjeno s strani investitorja, Občine Škofja Loka ter prizadetih lastnikov zemljišč.

V zvezi s tem ugovorom je že sodišče v prejšnji sodbi sprejelo stališče, da bi tožnik tak ugovor uspešno uveljavljal le, če bi se njegovo zemljišče nahajalo na seznamu zemljišč, ki so izven ureditvenega območja iz 7. člena LN. Ker se njegovo zemljišče parc. št. ... k.o. ... nahaja znotraj tega območja, tožnik pa ni ugovarjal seznamu zemljišč, ki se nahajajo izven navedenega območja in v katere je poseženo zaradi toleranc, njegovo soglasje k strokovnemu gradivu ni potrebno. Enako stališče je zavzel tudi pritožbeni organ v ponovljenem upravnem postopku, pri čemer je še izrecno poudaril, da na ustni obravnavi 29. 10. 2008 tožnik tovrstnih ugovorov sploh ni imel. Tudi v tem upravnem sporu se sodišče (še vedno) strinja z navedenim stališčem, in sicer, da so kot prizadeti lastniki po 2. odstavku 36. člena LN mišljeni tisti, v čigar zemljišča je poseženo zaradi sprememb in odstopanj v gabaritih, elementih in namembnosti objektov, naprav in komunalnega urejanja, kot so tolerance opredeljene v 1. odstavku istega člena LN, in ne lastniki nepremičnin iz vplivnega območja gradnje. Zato na odločitev v zadevi ne morejo vplivati navedbe, da tako strokovno gradivo, h kateremu bi moral dati soglasje tudi tožnik, sploh ni bilo sprejeto. Navedeno pa ni ovira, da bi tožnik kot stranski udeleženec v upravnem postopku uveljavljal ugovore v zvezi z odstopanji in spremembami projekta, če je menil, da so te kakorkoli problematične in da vplivajo na njegov pravno varovani položaj.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj se ni ukvarjalo z vprašanji dejanskega stanja, ampak odločitev temelji na pravni presoji tožnikovih ugovorov in ugotovitvi, da z njimi ne varuje svojega pravnega položaja, ki mu gre iz naslova lastništva parc. št. ... k.o. ... kot zemljišča znotraj meje LN in v vplivnem območju načrtovane gradnje.