Jedro

V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o tožbenem zahtevku treba uporabiti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2016 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 5.537,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2021 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 315,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila".

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 295,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.537,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2021 do plačila in zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Iz točke II izreka izhaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) stroške pravdnega postopka v znesku 55,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2.Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3.Tožnica ponovno poudarja, da je v obravnavani zadevi do prometne nezgode prišlo po 1. 1. 2016, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2B). Po splošnih načelih civilnega prava velja, da je treba za presojo utemeljenosti zahtevka uporabiti materialno pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja in ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je odločilen obseg jamstva zavarovalnice. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so predpostavka za nastanek tega pravnega razmerja. V obravnavani zadevi so pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala po 1. 1. 2016 (do prometne nezgode je prišlo 6. 7. 2016, škoda z naslova dajatev pa je bila znana najkasneje z izdajo odločbe o odmeri nadomestila, t.j. 19. 9. 2018), zaradi česar je treba za presojo utemeljenosti zahtevka uporabiti novelo ZPIZ-2B z novim 190.a in spremenjenim drugim odstavkom 193. člena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sprejeta odločitev materialno pravno zmotna.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec toženke 6. 7. 2016 povzročil prometno nezgodo, v kateri se je poškodoval zavarovanec tožnice. Slednjemu je bila z odločbo z dne 19. 9. 2018 priznana pravica do nadomestila za invalidnost. Tožnica v tej pravdi od toženke zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala z izplačili nadomestil v letih 2018, 2019 in 2020.

6. Sodišče prve stopnje je v bistvenem (točka 22 obrazložitve) zaključilo, da novela ZPIZ-2B v obravnavani zadevi ni uporabljiva, saj je določba 193. člena ZPIZ-2 za nazaj posegla v obstoječe pravno razmerje, v prid ene in v breme druge strani, ki z večjim obsegom obveznosti ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni mogla računati. Obseg jamstva toženke je le takšen, kot je bil ob sklenitvi zavarovalne pogodbe (13. 11. 2015), ko je bila zavarovalnica dolžna Zavodu povrniti le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (18. člen Zakona o obveznem zavarovanju v prometu, v nadaljevanju ZOZP), ne pa tudi pokojnin.

7. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša.

8. Novela ZPIZ-2B je začela veljati 1. 1. 2016 (39. člen ZPIZ-2B). Stališče, da slednja ne velja za škodne dogodke, do katerih je prišlo pred začetkom njene veljavnosti, Zavod pa je o pravici do denarnega nadomestila z naslova invalidnosti odločal po njeni uveljavitvi oziroma so bila določena izplačila izvedena po 1. 1. 2016, je izoblikovala sodna praksa (med njimi tudi v nadaljevanju citirane sodne odločbe), saj ZPIZ-2B ne vsebuje nobenih prehodnih določb. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve, pa v sodni praksi ni najti odločb, ki bi obravnavale identično dejansko stanje, kot ga obravnava predmetna zadeva (sklenitev zavarovalne pogodbe pred 1. 1. 2016 in škodni dogodek po 1. 1. 2016).

9. V nasprotju s stališčem prvostopenjskega je drugostopenjsko sodišče mnenja, da novela ZPIZ-2B (z njo se je z novim 190.a in spremenjenim drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 povečal obseg izdatkov za oškodovanca, katerih povrnitev ima Zavod pravico zahtevati od zavarovalnice, pri kateri je bilo vozilo povzročitelja obvezno zavarovano) za obravnavano zadevo velja.

10. V uvodu velja poudariti, da se odločba VSRS III Ips 51/2020 z dne 15. 2. 2021 v zvezi s sodbo VSM I Cpg 20/2020 z dne 13. 2. 2020 (enako tudi odločba VSRS III Ips 52/2020 z dne 23. 3. 2021) nanaša na škodni dogodek iz leta 2013 in na zavarovalno pogodbo po ZOZP, katere veljavnost se je iztekla v letu, ko novela ZPIZ -2B še ni veljala. Enako velja za odločbi VSL II Cpg 740/2020 z dne 22. 4. 2021 in VSK Cpg 33/2020 z dne 7. 5. 2020 (na vse citirane odločbe se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje), ki sta povezani s škodnim dogodkom iz leta 2012 oziroma 2013(1). Glede na navedeno je povsem razumljivo izvajanje VSRS v odločbi III Ips 51/2020 z dne 15. 2. 2021 (sodišče prve stopnje mu je v točki 24 obrazložitve glede na dejansko stanje zadeve nekritično sledilo), da več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene stranke (zavarovalnice) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti, jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tako že po temelju ni podano.

11. V obravnavani zadevi je situacija vendarle nekoliko drugačna. Najprej velja ponovno poudariti, da je do škodnega dogodka prišlo v času veljavnosti novele ZPIZ-2B (6. 7. 2016), kar nikakor ni pravno nepomembno dejstvo.

12. V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(2) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o tožbenem zahtevku treba uporabiti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2016 dalje.

13. V tem kontekstu ni odveč omeniti razloge za sprejem novele ZPIZ-2B. Govora je o pravičnejši porazdelitvi rizikov v družbi, z obremenitvijo povzročiteljev prometnih nezgod in njihovih zavarovalnic(3). Iz pojasnil k predlogu omenjene novele gre sklepati, da se spremenjena zakonodajna ureditev uporablja le za škodne dogodke, nastale po njeni uveljavitvi, saj so finančni interesi zavarovalnic upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nezgod preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil(4). V skladu s tem je VSRS v že citiranih odločbah poudarilo, da v zakonodajnem gradivu ni opore, da se glede škodnih dogodkov, do katerih je prišlo pred 1. 1. 2016, uporabi novela ZPIZ-2B.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

14.Res je, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi zavarovalna pogodba za zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjena 13. 11. 2015, torej pred veljavnostjo novele ZPIZ-2B (pred 1. 1. 2016), a to po oceni pritožbenega sodišča (v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje) ne vpliva na drugačno materialno pravno presojo zadeve. V tem kontekstu sodišče druge stopnje ne soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 22 – 26 obrazložitve in zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi uporaba ZPIZ-2B ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju URS).

15.Splošno načelo je, da so obremenjujoči zakoni, ki s povratno veljavo zajemajo zaključena dejanska stanja, praviloma nezdružljivi z zapovedjo pravne države. K bistvenim elementom pravne države sodi pravna varnost, ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo. Prava (retroaktivna) povratna moč predpisa je podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. Poleg tega poznamo t. i. »nepravo« povratno delovanje zakona, ki sega na sedanja zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zaradi tega istočasno tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednotijo. Če tehtanje ustavno varovanih dobrin pokaže, da zaupanje v trajnost obstoječega položaja zasluži prednost, je tudi neprava retroaktivnost v neskladju z ustavo. Prava retroaktivnost je načeloma prepovedana, neprava retroaktivnost ali t. i. dejanska retroaktivnost pa načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (glej npr. OdlUS II, 109, U-I-123/92, Ur. l. 24/93 in 67/93 ter OdlUS V, 176, U-I-86/96, Ur. l. 62/96 in 1/97).

16.Če povzamemo: Obremenjujoči so zakoni, ki s povratno veljavo zajemajo zaključena dejanska stanja. Le – ti so praviloma nezdružljivi z zapovedjo pravne države (prava retroaktivnost iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS je načeloma prepovedana). Neprava (dejanska) retroaktivnost, ki sega na zatečena, a še ne zaključena pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo (še) v prihodnosti, pa načeloma ni prepovedana, razen, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Zanjo morajo obstajati stvarni razlogi, utemeljeni v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

17.V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan – na pravno razmerje, ki je nastalo pred veljavnostjo novele ZPIZ-2B (zavarovalna pogodba je bila sklenjena 13. 11. 2015), ni pa bilo to pravno razmerje takrat še v celoti zaključeno (pretežni del zavarovalne pogodbe je veljal še v letu 2016, ko je novela že veljala in ko je bila z odločbo Zavoda o nadomestilu za invalidnost z dne 19. 9. 2018 ugotovljena višina škode – takrat se je tudi med sedanjima pravdnima strankama vzpostavilo pravno razmerje, ki je (bilo) podlaga za izplačevanje nadomestila). Naknaden poseg v takšna razmerja je dopusten, če ne pomeni nedopustnega posega v načelo zaupanja v pravo, kot sestavnega dela pravne države (2. člen URS). V primeru konflikta oziroma kolizije interesov med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost. Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe ter pomen obstoječega pravnega položaja zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe.

18.Kot (delno) izhaja že iz točke 13 obrazložitve te odločbe, je zakonodajalec izpostavil, da je obvezno avtomobilsko zavarovanje namenjeno temu, da se riziko škode prenese z oškodovanca na zavarovalno skupnost, da so finančni interesi zavarovalnic upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nezgod preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Takšna ureditev je primernejša od tega, da riziko krije celotna družba oziroma proračun.

19.Iz vsega navedenega izhaja, da je javni interes za takšno porazdelitev rizika, nanj se je v postopku na prvi stopnji (enako tudi v pritožbi) sklicevala že tožnica, nedvomno podan.

20.Res je sicer, da vsa izplačila, ki jih oškodovancem (neposrednim in posrednim) izplačuje toženka, temeljijo na zavarovalni pogodbi in da v obravnavani zadevi njena obveznost, da Zavodu povrne škodo z naslova izplačanih nadomestil, v času sklenitve zavarovalne pogodbe (13. 11. 2015) še ni obstajala in ni bila predvidljiva. Vendar pa ne gre za situacijo, ki je primerljiva s tisto, ki jo je obravnavalo VSRS (pa tudi višja sodišča) v že citiranih odločbah, ko je šlo za zavarovalne pogodbe, ki so bile sklenjene več let pred uveljavitev novele ZPIZ-2B in so se pred njeno veljavnostjo tudi iztekle. Kot se je v citiranih odločbah izreklo že VSRS, pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah prilagoditev premij za več let nazaj ni mogoča, zato (takrat) sklenjene zavarovalne pogodbe tudi ne krijejo rizikov, nastalih kasneje z zakonskimi spremembami (ZPIZ-2B). Tudi, če v obravnavani zadevi ob sklenitvi zavarovalne pogodbe (13. 11. 2015) obveznost toženke do tožnice še ni obstajala oziroma ni bila predvidljiva, je pomembno, da je zavarovalno razmerje trajalo še po 1. 1. 2016 (v času zavarovalnega razmerja je bila izdana tudi odločba Zavoda o nadomestilu za invalidnost z dne 19. 9. 2018, na podlagi katere je bila znana višina škode, ki jo je toženka dolžna povrniti Zavodu), tako da je imela toženka, pri kateri je bila zavarovana odgovornost imetnika motornega vozila, možnost, da riziko posledic prometne nezgode za naprej (od 1. 1. 2016 dalje) prenese na zavarovalce (imetnike motornih vozil). Za takšno naknadno enostransko spreminjanje pogodbenega razmerja z dvigom zavarovalnih premij je brez dvoma (glede na spremenjen ZPIZ-2) imela utemeljeno pravno podlago.

21.Ob takšnem tehtanju interesov (obstoječega pravnega položaja zavezanca in teže spremembe na eni strani ter javnega interesa po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe, na drugi strani), ob upoštevanju dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo (že) v času veljavnosti novele ZPIZ-2B, po oceni pritožbenega sodišča prevlada javni interes, pri čemer takšen naknaden poseg v obstoječe pravno razmerje, ne posega v načelo zaupanja v pravo, ki je sestavni del pravne države (2. člen URS). V tem kontekstu je treba soglašati s pritožnico, da v kolikor bi se dajatve, ki jih Zavod izplačuje zavarovancem zaradi krivdnih ravnanj drugih, v takšnih primerih, kot je obravnavani, (tudi) v prihodnje krile samo iz proračuna in se ne bi upoštevala novela ZPIZ-2B, to ne bi bilo v skladu z ustavno ureditvijo pravice do socialne varnosti vsakega posameznika.

22.V obravnavani zadevi tako ne gre za pravo retroaktivnost (učinkovanje predpisov za nazaj), ki je v skladu s prvim odstavkom 155. člena URS prepovedana, ampak za nepravo (dejansko) retroaktivnost učinkovanja predpisov, saj se uporaba novele ZPIZ-2B ne nanaša oziroma ne posega v pravna razmerja, ki bi bila ob njeni uveljavitvi (1. 1. 2016) že zaključena (primerjaj odločbo VSL II Cpg 429/2018 z dne 11. 10. 2018).

23.Na podlagi obrazloženega (toženka višini tožbenega zahtevka ni ugovarjala) je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo na način, ki je razviden iz izreka odločbe.

24.Ker je sodišče druge stopnje odločbo spremenilo, je odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je na obeh stopnjah sojenja upravičena do povrnitve sodne takse in nastalih materialnih stroškov.

-------------------------------

1V vseh zadevah je bila zavarovancem tožnice priznana pravica do nadomestila za invalidnost po 1. 1. 2016.

2Tako tudi v odločbi VSM I Cpg 333/2020 z dne 15. 11. 2018.

3Nanje se sklicuje tudi VSRS v odločbah III Ips 51/2020 z dne 15. 2. 2021 in III Ips 52/2020 z dne 23. 3. 2021.

4Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, EVA 2015-2611-0043 (obrazložitev k 15. členu novele, ki spreminja 193. člen ZPIZ-2).

5Komentar Ustave R Slovenije, Splošne določbe, 2. člen, Pravna država, Lovro Šturm, 2002.

6Primerjaj odločbo URS, št. U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998 in sodbe VSRS II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 101/2008 z dne 20. 5. 2010, II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010 in II Ips 858/2007 z dne 16. 9. 2010.

7Prav tam.

8Obrazložitev k 15. členu predloga novele ZPIZ-2B preko spletne strani PISRS.

9O tem se je v odločbi II Cpg 740/2020 z dne 22. 4. 2021 izreklo tudi VSL, pri čemer gre za razliko od obravnavane zadeve, za situacijo, ko je do škodnega dogodka prišlo že v letu 2012, odločba Zavoda pa je bila izdana 11. 11. 2016. VSL je zaključilo, da novela ZPIZ-2B za razsojo ni uporabljiva.