Jedro

Tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev oziroma predložil takšnih novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen.

Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik dne 7. 4. 2022 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je že pred tem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo ustavljen, ker je samovoljno zapustil azilni dom. Po tem je bil vrnjen s strani francoskih organov v Republiko Slovenijo na podlagi Uredbe 604/2013/EU in podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero je bil postopek ponovno ustavljen zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma. Nato je bil vrnjen s strani Švicarske konfederacije in je vložil tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, ta pa je bila vsebinsko rešena tako, da je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena in je odločba postala pravnomočna 16. 10. 2021. Nato je bil tožnik vrnjen v Republiko Slovenijo s strani migracijskih organov Republike Avstrije in je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer je kot nove težave v Alžiriji navedel, da nima staršev, ker mu je mati umrla, z očetom pa nima kontakta in ne ve, kje se nahaja, medtem ko je mlajši brat v Franciji. V Alžiriji ni imel kje živeti, sorodniki mu niso pomagali. To so vsi razlogi, zaradi katerih vlaga zahtevek, pri prvi in drugi prošnji je povedal enako ter v zvezi s tem nima kakšnih novih dokazov ali dejstev. Želi le delati tu in normalno živeti.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prve alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), kjer je določeno, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nova dejstva in novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

4. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik svoj zahtevek utemeljeval z istimi razlogi, kot jih je navedel že v prvi, drugi in tretji prošnji. Kot glavni razlog za vložitev prošenj za mednarodno zaščito je navedel, da je Alžirijo zapustil zaradi finančnih težav in težkih življenjskih okoliščin. Večkrat je poskušal najti zaposlitev, kar mu je naposled tudi uspelo. Njegov ključni argument so bile slabe življenjske razmere. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov.

5. Tožnik v tožbi navaja, da mu v primeru vrnitve v Alžirijo grozi smrt zaradi lakote in bi bil s tem dejansko podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. V izvorni državi ni mogel in tudi sedaj ne bi mogel preživeti. Bolezen in revščina pomenita podvrženost poniževalnemu ravnanju in s tem bi mu bila povzročena resna škoda. Tožnik je v svojem zahtevku povedal, da so razlogi isti, torej ekonomski, vendar v zvezi s tem ne more pridobiti dokazov. Pandemija covid 19 je depresirala alžirsko gospodarstvo, saj je realna rast BDP zmanjšana za 5,5 % zaradi strogih zapornih ukrepov za zajezitev epidemije. Delovno intenzivni sektorji so bili močno prizadeti, kar je povzročilo začasno ali trajno izgubo številnih delovnih mest, pri čemer se tožnik sklicuje na podatke iz več spletnih strani. Okoliščine in ekonomska situacija se je v Alžiriji poslabšala. Tožnik ne bi dobil nobenega dela in bi životaril v hudi revščini, živel bi na cesti, brez pomoči sorodnikov. To pa so novi dokazi in nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka ni dokazno ocenila tožnikove izjave, dane ob ustni podaji zahteve. Izpodbijani sklep nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje, podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovni postopek.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na izpodbijani sklep in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju finančnih stisk posameznikov. Lakota in revščina, ki naj bi jima bil tožnik izpostavljen v primeru vrnitve v izvorno državo in s tem resni škodi, sta za priznanje mednarodne zaščite utemeljena razloga le, če sta povzročena namerno. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje. Ker so v postopkih ponovnih prošenj uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je na tožniku, tožena stranka ni dolžna pridobivati nobenih dokazil. 7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 9. maja 2022 razpisalo glavno obravnavo, katere se tožnik kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil, svoje odsotnosti pa ni opravičil. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter predlagane spletne strani. Dokaz z zaslišanjem tožnika je zavrnilo, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo),1 kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.2

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že trikrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prvih dveh primerih je bil postopek ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, tretja prošnja pa je bila pravnomočno zavrnjena. Tožena stranka je po presoji sodišča tudi pravilno ugotovila, da tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev oziroma predložil takšnih novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen. Sodišče zato skladno za določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu v primeru vrnitve v Alžirijo grozi smrt zaradi lakote in da bi bil zaradi tega podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. S tem bi mu bila povzročena resna škoda. V zvezi s slabo gospodarsko situacijo v Alžiriji navaja spletne članke. Tožnik se v zvezi s to trditvijo sklicuje na splošno slabo gospodarsko situacijo v Alžiriji. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da zgolj splošne navedbe o stanju v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite namreč ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Sodišče ob tem še dodaja, da tudi iz točke 35 uvodne izjave Direktive 2011/95/EU izhaja, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

12. S tem v zvezi ni utemeljen niti tožbeni očitek, da naj tožena stranka svojega dela ne bi pravila, ker naj ne bi dokazno ocenila tožnikove izjave ob vložitvi ustne zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 7. 4. 2022, je tožnik tudi tokrat povedal, da v Alžiriji nima nikogar, pri katerem bi lahko bival, zato je prišel sem, da bi tu delal in živel, kar brez mednarodne zaščite ne more. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik te razloge že navajal v predhodnih postopkih, se do njih opredelila in jih dokazno ocenila, prošnjo pa zavrnila kot očitno neutemeljeno.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 2 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).