Jedro

Sodišče sicer pozna materialno pravo po uradni dolžnosti, vendar je njegova uporaba odvisna od dejanskih trditev, za katera velja čisto razpravno načelo. Trditve o dejstvih so dolžne podati stranke.

Plačilo pogodbenih obveznosti iz naslova stroškov obratovanja in vzdrževanja v zunanjem razmerju do dobaviteljev ne predstavlja zakonske dolžnosti etažnih lastnikov v poslovnih in poslovno-trgovinskih stavbah, temveč je (zgolj) predmet svobodnega urejanja pogodbenih strank. Za etažne lastnike takšnih stavb namreč ne velja SZ-1, temveč SPZ, ki določb v zvezi z ureditvijo zunanjega razmerja med etažnimi lastniki in dobavitelji storitev ali blaga v zvezi z upravljanjem, vzdrževanjem in obratovanjem stavbe ne vsebuje. Glede navedenega vprašanja je zato treba uporabiti določbe OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81963/2011 z dne 19. 6. 2011 v prvem odstavku izreka za znesek v višini 728,41 EUR in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 61,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 104,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. (2. točka izreka izpodbijane sodbe v zvezi z popravnim sklepom z dne 14. 5. 2013).

Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izvršilni sklep ohrani v veljavi, podrejeno pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Četudi bi se izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na pogodbeni podlagi, meni, da je zatrdila vsa pravno relevantna dejstva za njegovo presojo na obogatitveni podlagi. Poudarja, da je tožnica nesporno opravljala storitve upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe, plačilo katerih je predmet te pravde, ter da med strankama ni bilo nikoli spora o tem, da se je pogodba izvrševala. Prav tako bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje lahko štelo storitve tožnice za poslovodstvo brez naročila oziroma celo koristno gestijo. Tožnica je namreč izkazala, da je vse vtoževane stroške dejansko plačevala dobaviteljem. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno presojo nepravočasnosti njene tretje vloge oziroma pisnega povzetka, s katerim naj bi bila po oceni sodišča prve stopnje prekludirana. Poudarja, da je takšen pisni povzetek predložila na izrecen poziv sodišča, pri čemer v njem ni navajala novih trditev ali dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati obe pripravljalni vlogi tožnika, prav tako pa pisni povzetek, ki zgolj pojasnjuje obsežno dokumentacijo, predloženo kot dokaz pravočasni pripravljalni vlogi. Priglaša stroške s pritožbo.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem sporu vtoževana denarna terjatev ne presega zneska 2.000,00 EUR, zato se skladno s prvim odstavkom 443. člena ZPP postopek vodi po posebnih pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Zaradi nizke sporne vrednosti in posledične bagatelnosti takšnih sporov so posamezne faze postopka racionalizirane. Za pritožbeni postopek to med drugim pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je v skladu s prvim odstavkom 358. člena ZPP mogoče sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V takšnem primeru namreč sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožnica je v obravnavani zadevi kot upraviteljica poslovno-trgovskega objekta, v katerem ima toženka v lasti poslovni prostor, vtoževala stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, ki naj bi odpadli na toženko v obdobju od marca 2010 do vključno aprila 2011. Lastništvo toženke v postopku ni bilo sporno. Za tožnico pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazala veljavne sklenitve pogodbe o upravljanju in posledične aktivne legitimacije za pravdo, zato je izdani sklep o izvršbi razveljavilo tudi v kondemnatornem delu ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Povzet zaključek sodišča prve stopnje je, upoštevajoč ugotovljeni dejstveni substrat konkretne zadeve, materialnopravno pravilen. Tožnica namreč v pritožbi zmotno meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo možnost subsumpcije njenega zahtevka pod pravila o neupravičeni pridobitvi. Sodišče sicer pozna materialno pravo po uradni dolžnosti, vendar je njegova uporaba odvisna od dejanskih trditev, za katera velja čisto razpravno načelo (7. člen ZPP). Trditve o dejstvih so dolžne podati stranke. Tožnica pa v obravnavani zadevi ni zatrdila dejstev, ki bi omogočili uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (1) o neupravičeni pridobitvi ali o dovoljenem poslovodstvu brez naročila.

Četudi je v zvezi s stroški obratovanja in vzdrževanja navedla, da jih je plačevala sáma oziroma zalagala za toženko, navedeno za uporabo določb o verziji (197. člen OZ) ne zadošča. Določba 197. člena OZ je namreč uporabljiva zgolj v primerih, ko nekdo za tretjega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Plačilo pogodbenih obveznosti iz naslova stroškov obratovanja in vzdrževanja pa v zunanjem razmerju do dobaviteljev ne predstavlja zakonske dolžnosti etažnih lastnikov v poslovnih in poslovno-trgovinskih stavbah, temveč je (zgolj) predmet svobodnega urejanja pogodbenih strank. Za etažne lastnike takšnih stavb namreč ne velja Stanovanjski zakon (SZ-1),(2) temveč Stvarnopravni zakonik (SPZ),(3) ki določb v zvezi z ureditvijo zunanjega razmerja med etažnimi lastniki in dobavitelji storitev ali blaga v zvezi z upravljanjem, vzdrževanjem in obratovanjem stavbe ne vsebuje. Glede navedenega vprašanja je zato treba uporabiti določbe OZ.

Trditvena podlaga tožnice tudi ne omogoča subsumpcije pod določbo 199. člena OZ o dovoljeni gestiji (bodisi nujni bodisi koristni). Tožnica namreč ni zatrdila konkretne obstoječe ali neposredno grozeče nevarnosti, zaradi katere naj bi bile njene storitve oziroma zalaganje za stroške etažnih lastnikov nujni. Prav tako pa ni pojasnila, zakaj je za etažne lastnike z opravljanjem dejanskih in pravnih poslov, plačilo katerih vtožuje v tej pravdi, nastala očitna korist, ki bi bila sicer zamujena.

Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tretjo pripravljalno vlogo tožnice kot prepozno, pa pomeni uveljavljanje relativne kršitve postopka, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno (prvi in drugi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP).(4) Tudi sicer tožnica ne pojasni, kako naj bi takšna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi in bi bila torej za razsojo bistvena. Sáma namreč pojasnjuje, da je vloga predstavljala pisni povzetek njene predhodne pripravljalne vloge (in da torej v njej ni navajala novih dejstev ali predlagala novih dokazov), pri čemer sodišču prve stopnje ne očita, da se z navedbami, katerih povzetek predstavlja njena tretja vloga, ne bi seznanilo in se do njih opredelilo. Iz navedenega razloga povzeta pritožbena graja tudi ne utemeljuje obstoja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sáma (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPP).

O pritožbi je skladno s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 69/2003 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(4) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..