Jedro

Pravno razmerje sta pravdni stranki uredili s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. V njej pa sta se povsem jasno dogovorili, da mora toženka s pogodbo prevzete obveznosti izpolnjevati prvenstveno na tožnikovem in ne na svojem domu. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti na domu toženke bi bilo mogoče le v primeru, če bi, kot je določeno v 3. členu pogodbe, "tožnik to želel". Ta določba je jasna, toženka pa je zanjo ob sklenitvi pogodbe vedela. Zato niso utemeljene njene revizijske trditve, da je tako pogodbena določba "nesmiselna in neživljenjska". Še manj pa je utemeljena revizijska trditev, da je za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti kriv izključno tožnik in sicer zato, ker se ne strinja, da bi toženka to, kar mora na podlagi sklenjene pogodbe storiti na njegovem domu, opravila na svojem domu. Dejstvo, da toženka od 8.8.1999 s pogodbo prevzetih obveznosti več ne izpolnjuje, pa med strankama sploh ni bilo sporno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 18.5.1998. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožniku v znesku 273.959,30 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju na podlagi določbe 121. člena Zakona o dedovanju (ZD), čeprav razveza pogodbe na tej pravni podlagi ni bila zahtevana. S tem je odločalo mimo postavljenega zahtevka. Stališče pritožbenega sodišča, da se je sodišče prve stopnje le po pomoti sklicevalo na določbo 121. člena ZD, zato ni točno. Ugotavljanje dejstev, na katere se tožnik sploh ni skliceval, je v nasprotju z določbo 7. člena ZPP. Nobeno od sodišč ni upoštevalo, da se pogodba ne izpolnjuje po izključni krivdi tožnika. S tem, ko ni hotel oditi na dom toženke, je tožnik sam onemogočil izpolnjevanje sklenjene pogodbe. S pogodbo ni bilo dogovorjeno, da mora toženka za vsako ceno svoje pogodbene obveznosti izpolnjevati na domu tožnika. Če bi prišel tožnik k njej, bi toženka izpolnila prav vse pogodbene obveznosti. Slepo držanje pogodbenih določil je nesmiselno in neživljenjsko.

Sicer pa tožbe sploh ni vložil tožnik, ampak toženkina sestra.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje sodili o nečem, kar sploh ni bilo zahtevano (tedaj mimo postavljenega zahtevka), ni točna. V vseh tožbenih trditvah, zlasti pa v zadnjem odstavku II. točke tožbenih navedb, je tožnik povsem jasno trdil, da zahteva razvezo pogodbe zato, ker toženka ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti tako, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Celoten dokazni postopek je tekel v smeri ugotavljanja (ne)izpolnjevanja s pogodbo prevzetih obveznosti in pripeljal do ugotovitve, da toženka pogodbenih obveznosti res ne izpolnjuje. V razlogih svoje odločbe je sodišče prve stopnje namreč tudi izrečno ugotovilo, da toženka od 8.8.1999 pogodbenih obveznosti več ne izpolnjuje (zadnji odstavek na četrti strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje), zaradi česar tožnik utemeljeno zahteva razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Po vsebini ti razlogi brez dvoma predstavljajo pravno podlago za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju na podlagi določbe 120. člena ZD, zaradi česar dejstvo, da sodišče prve stopnje te določbe ZD ni v razlogih tudi izrečno navedlo, ne predstavlja niti kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, niti zmotne uporabe materialnega prava. Določbo 121. člena ZD pa je sodišče prve stopnje navedlo le v tistem delu razlogov svoje sodbe, v katerih je ugotovilo, da tožnik zaradi razmer (zdravstveno stanje, starost itd.) potrebuje pomoč na svojem domu, ki pa mu je toženka, kljub temu, da se je s sklenjeno pogodbo k temu zavezala, ne nudi.

Pravno razmerje sta pravdni stranki uredili s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. V njej pa sta se, kot izhaja iz ugotovitev obeh sodišč in seveda tudi sklenjene pogodbe, povsem jasno dogovorili, da mora toženka s pogodbo prevzete obveznosti izpolnjevati prvenstveno na tožnikovem in ne na svojem domu. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti na domu toženke bi bilo mogoče le v primeru, če bi, kot je določeno v 3. členu pogodbe, "tožnik to želel". Ta določba je jasna, toženka pa je zanjo ob sklenitvi pogodbe vedela. Zato niso utemeljene njene revizijske trditve, da je tako pogodbena določba "nesmiselna in neživljenjska". Še manj pa je seveda utemeljena revizijska trditev, da je za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti kriv izključno tožnik in sicer zato, ker se ne strinja, da bi toženka to, kar mora na podlagi sklenjene pogodbe storiti na njegovem domu, opravila na svojem domu. Dejstvo, da toženka od 8.8.1999 s pogodbo prevzetih obveznosti več ne izpolnjuje, pa med strankama sploh ni bilo sporno.

Tožbo je vložil tožnik, ki je bil v postopku tudi zaslišan kot stranka. Revizijska trditev, da v resnici vlaga tožbo toženkina sestra, za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku ni pomembna. Zato revizijsko sodišče nanjo ne odgovarja.

Odločitev o stroških postopka zaradi svoje akcesorne narave in ker sploh ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, ne more biti samostojen predmet revizijskega preizkusa. Enako velja za odločitev, da se zaradi pravnomočne razveze sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju v zemljiški knjigi izbrišejo vpisi, ki so imeli pravno podlago v 4. členu razvezane pogodbe.

Po povedanem se je pokazalo, da toženkina revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).