Jedro

Kolikor tožnik v določenem delu opravlja tudi tržne dejavnosti, to ni razlog, da mu ne bi bilo treba upoštevati javno naročniške zakonodaje. Razširitev pravnega režima javnih naročil na tožnika tudi, ko posluje tržno, ne pomeni posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, pač pa določitev načina uresničevanja te pravice. Del, ki ga v okviru splošne tožnikove dejavnosti zavzemajo dejavnosti, ki se opravljajo zaradi pridobitnega namena, za namene opredelitve tožnika kot osebe javnega prava nima pomena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločilo, da je tožnik naročnik po določbah Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3; 1. točka izreka) in ugotovilo, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 9. člena ZJN-3 vložil predlog za ugotovitev statusa naročnika. Prvostopenjski organ je presodil, da tožnik izpolnjuje pogoje za naročnika po točki c) prvega odstavka 9. člena ZJN-3, saj gre za pravno osebo, v kateri imajo A. d. o. o. (v nadaljevanju A. d. o. o.) pravico imenovati večino članov vodstvenega organa, je pod upravljavskim nadzorom A. d. o. o. in ustanovljen z namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je zakonodajalec z določbami tretjega odstavka 2. člena in 3. člena Zakona o družbi A. (v nadaljevanju ZDSŽ) poudaril, da družba A. d. o. o. ustanavlja družbe in jih upravlja z namenom uresničevanja javnega interesa. S tem je način organizacije gospodarske dejavnosti na področju železniškega prometa in običajen cilj opravljanja gospodarske dejavnosti, to je ustvarjanje dobička, podredil ciljem javnega interesa na tem področju. Tožnikova temeljna dejavnost je strokovno in raziskovalno-razvojno delo na področju prometa v najširšem smislu, s poudarkom na železniškem prometu, brez teh dejavnosti pa se gospodarske javne službe in druge dejavnosti, ki jih opravlja A., ne bi mogle izvajati, zato so posebnega pomena za izvajanje ... Tožnik opravlja podporno dejavnost, ki je nujen sestavni del opravljanja obveznih gospodarskih javnih služb in drugih dejavnosti A. Iz priloženih pogodb o izvajanju storitev namreč izhaja, da tožnik med drugim opravlja naloge, ki so del obveznih gospodarskih javnih služb naročnikov iz A. Primarni namen tožnika ni ustvarjati dobiček, njegovo eventuelno izgubo pa so zavezane pokriti A. d. o. o. Dalje iz obrazložitve še izhaja, da tožnik svoje dejavnosti ne opravlja v pogojih trženjskega boja z drugo konkurenco, storitve, ki jih opravlja, pa običajno dobi v izvajanje neposredno od družb v A. 2. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 16. 2. 2017 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnila.

3. Tožnik v tožbi navaja, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti, ker sta organa zmotno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Meni, da sta izpodbijani odločbi neustrezno obrazloženi in da ju ni mogoče preizkusiti, s tem pa so podane absolutne bistvene kršitve določb postopka. Nosilni argument, da je ustanovljen s posebnim namenom zadovoljevati potrebe splošnega interesa, sta organa utemeljevala na določbah tretjega odstavka 2. člena in 3. člena ZDSŽ, kar je zmotno, saj se ta predpis glede na datum njegove ustanovitve ne more uporabljati. Dalje navaja, da ne opravlja dejavnosti v splošnem interesu in da ni bil ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave. Opravlja tržno oziroma gospodarsko dejavnost, ustanovljen je bil s ciljem zagotavljati dobiček, nastopa na konkurenčnem trgu in svoje storitve nudi zasebnim in javnim gospodarskim družbam. Zato tudi ni odločilno, kako je financiran. Prihodke pridobiva na trgu in ni porabnik proračuna RS ali lokalnih skupnosti. Dalje navaja, da je Ministrstvo za finance že z odločbo z dne 9. 5. 2007 odločilo, da ni naročnik po Zakonu o javnem naročanju - ZJN-2, zato je kršeno načelo ne bis in idem. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 436/2014 in X Ips 464/2014 z dne 8. 7. 2015, ki sta po njegovem mnenju napačni. Prvostopenjski organ je odstopil od ustaljene in enotne sodne prakse in kršil 22. člen Ustave RS, saj za drugačno odločitev, kot v letu 2007, ni vsebinskih razlogov. Navaja še, da večino storitev, ki ji izvaja, ponujajo tudi drugi domači in tuji ponudniki, ki mu predstavljajo konkurenco, zato ni monopolist in je zmotno stališče, da ne opravlja dejavnosti v pogojih trženjskega boja z drugo konkurenco. Deleži prihodkov iz A. so dejansko manjši, kot je navedeno v odločbah. Dalje navaja, da je nesporno, da izpolnjuje pogoj pod točko c) tretjega odstavka odstavka 9. člena ZJN-3. Nesporno je tudi, da je s A. sklenjena pogodba o obvladovanju in da je A. kot obvladujoča družba dolžna nadomestiti njegovo izgubo. Svoje izgube primarno nosi sam, sekundarno pa obvladujoča družba, ki pa ni B., saj sta A. in B. dve ločeni pravni osebi. Dalje navaja, da če so A. njegov ustanovitelj in edini družbenik, to ni razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da opravlja dejavnost v splošnem interesu. Lastništvo samo po sebi še ne zadošča, da je subjekt javni naročnik po ZJN-3. Kakšna razmerja ima A. z B., ne vpliva na njegov položaj. Ni mu jasno, zakaj bi bil Akt o ustanovitvi A. relevanten za presojanje njegovega položaja, niti ne, kakšen vpliv naj bi imela Strategija .... in dejstvo, da naložbo v A. država ocenjuje kot strateško. Za presojo njegovega statusa tudi ni odločilen Nacionalni program razvoja .... Meni, da ni nevarnosti, da bi v primeru, če ne bi bil javni naročnik, družbe iz skupine A., ki so javni naročniki, pravila javnega naročanja zaobšle na način, da bi naročilo brez javnega naročila oddale njemu, sam pa bi naročilo oddal dejanskemu ponudniku brez izvedbe postopkov javnega naročanja, saj je že na podlagi zakona in ne glede na to, ali je javni naročnik, dolžan postopati po ZJN-3. Pri tem se sklicuje na več določb ZJN-3. Dodaja, da ne opravlja gospodarske javne službe, ni upravljavec železniškega omrežja, niti nima statusa prevoznika. Za družbe iz A. opravlja konkretne svetovalne storitve, ki so popisane v vsaki od priloženih pogodb. Če opravlja storitve za subjekte, ki opravljajo gospodarsko javno službo, pa ne pomeni, da javno službo izvaja tudi sam. Meni, da 16. člen ZJN-3 zanj ni uporabljiv. Sklicuje se na več odločb Sodišča EU in meni, da sta organa napačno tolmačila odločitvi Sodišča EU C-18/01 in C-373/00. V zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijanih odločb se sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter meni, da je kršen 25. člen Ustave RS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter ugotovi, da ni naročnik po določbah ZJN-3 oziroma podrejeno, naj prvostopenjsko odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da z upoštevanjem ZJN-3 tožniku ni kratena svobodna gospodarska pobuda ter da ne drži, da so postopki po ZJN-3 togi in dolgotrajni. Meni, da sta organa v svoji odločitvi navedla, katera dejstva in dokaze sta štela za utemeljena in na katera sta oprla svojo odločitev. Dalje navaja, da o tožnikovem statusu do sedaj še ni bilo odločeno po posebnem postopku, ki bi mu sledila odločba, saj mnenja Ministrstva za finance z dne 9. 5. 2007 kot takega ni mogoče obravnavati. Poleg tega pa ugotovitve iz tega mnenja danes za tožnika ne držijo več. Pri odločitvi Ministrstva za finance z dne 9. 5. 2007 ni šlo za upravno zadevo, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da v zadevi ni bilo pravnomočno odločeno in ne gre za res iudicata. Navaja tudi, da je prvostopenjski organ navedel pravne podlage, ki kažejo, da tožnik opravlja dejavnost v splošnem interesu in se nanje sklicuje. Poudarja, da opravljanje dejavnosti v splošnem interesu ni nujno izvajanje neposredne dejavnosti javne službe. Meni, da za presojo statusa naročnika ni relevantno, da je bil ZDSŽ sprejet kasneje, kot je bil ustanovljen tožnik. Navaja, da iz Letnega poročila tožnika za leto 2015 izhaja, da tožnik pretežni del posla izvaja za A., brez predhodno izvedenih postopkov javnega naročanja, kar pomeni, da opravlja dejavnost v pogojih omejene konkurence. Izgube tožnika preko A. pokriva B., ugotavljanje financiranja pa je nepotrebno, ker je izpolnjenost pogoja pod točko c) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 med strankama nesporno. Storitve, ki jih opravlja tožnik, so sestavni del gospodarskih javnih služb v A. in teh storitev brez njih ni mogoče zagotavljati. V zvezi s prakso Sodišča EU dodaja, da sta se organa nanjo sklicevala primeroma, zaradi ponazoritve. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da ima tožnik status naročnika po ZJN-3, in sicer po točki c) prvega odstavka 9. člena ZJN-3. 8. Po prvem odstavku 9. člena ZJN-3 so naročniki po tem zakonu organi B., organi samoupravnih lokalnih skupnosti, druge osebe javnega prava, javna podjetja, ki opravljajo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju ter subjekti, ki niso opredeljeni v točkah a) do č) tega odstavka in opravljajo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju, če jim je za to dejavnost pristojni organ Republike Slovenije podelil posebne ali izključne pravice. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZJN-3 »oseba javnega prava« pomeni osebo, ki ima vse naslednje značilnosti: a) ustanovljena je s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave, pri čemer se šteje, da gre za industrijsko ali poslovno naravo, če subjekt, ki deluje v pogojih proste konkurence na trgu z drugimi subjekti, izvaja gospodarske dejavnosti, katerih namen je dobava blaga ali storitev zasebnim ali javnim gospodarskim subjektom; b) je pravna oseba in c) jo več kot v 50 odstotkih financirajo državni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali so pod upravljavskim nadzorom teh organov ali oseb ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava.

9. Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoja po točkah b) in c) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3, saj tožnik tega ne prereka oziroma izrecno navede, da je to nesporno. Sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje (tudi) pogoj pod točko a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3, to je, ali je ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave. S tem v zvezi (kot tudi z ostalimi razlogi za izpodbijano odločitev) se sodišče strinja z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, s katerimi je ustrezno pojasnjeno, zakaj je tožnik naročnik v smislu ZJN-3 (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je tožnik ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave. Prvostopenjski organ je jasno in logično obrazložil, zakaj tožnik izpolnjuje (tudi) pogoj pod točko a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3. Z njegovimi razlogi se strinja tudi sodišče in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj so jasno in logično obrazloženi ter podprti z dokumentacijo v spisu. Prvostopenjski organ je namreč pojasnil, da mora A. d. o. o., ki je ustanoviteljica tožnika, že na podlagi četrtega odstavka 3. člena ZDSŽ pri ustanavljanju novih družb ali drugih pravnih oseb zasledovati cilje, ki jih določa tretji odstavek 2. člena tega zakona, to je, da mora skrbeti za uresničevanje javnega interesa na področju železniškega prometa ter zagotavljati varno odvijanje železniškega prometa. Za to mora skrbeti tudi pri upravljanju odvisnih družb (tretji odstavek 2. člena ZDSŽ). Da je tožnik odvisna družba v razmerju do A. d. o. o. kot obvladujoče družbe, izhaja iz Pogodbe o obvladovanju in enotnem vodstvu A. z dne 12. 11. 2011, sklenjene med tožnikom in A. d. o. o.. Prvostopenjski organ je tudi pojasnil, da je tožnikova temeljna dejavnost strokovno in raziskovalno-razvojno delo na področju prometa v najširšem smislu, s poudarkom na železniškem prometu, ki obsega predvsem raziskave in razvoj na področjih tehnologije prometa, prometne infrastrukture in prometnih informacijskih sistemov in tehnologij, ekonomske raziskave ter izdelavo investicijske dokumentacije, pri tem pa iz pogodb o izvajanju storitev izhaja, da tožnik opravlja (tudi) naloge oziroma storitve, ki so sestavni del gospodarskih javnih služb določenih v A., katere pa brez teh storitev ne bi mogle opravljati oziroma zagotavljati. Brez tožnikove dejavnosti se torej dejavnosti, ki jih opravljajo v A., ne bi mogle izvajati.

11. Kot izhaja iz Letnega poročila tožnika za leto 2015, ki se nahaja v upravnem spisu, tudi sodišče ugotavlja, da tožnikova dejavnost zajema raziskave in razvoj ter investicijsko dokumentacijo na področju prometa, predvsem železniškega, ter v celoti opravljanje raziskovalno razvojnih storitev za potrebe podjetij v A. Tudi iz Svetovalne pogodbe o izvajanju strokovnih svetovalnih storitev z dne 16. 3. 2016 izhaja, da tožnik že od leta 2013 v celoti opravlja raziskovalno-razvojne storitve za potrebe v A. in da je osrednji nosilec nalog na področju raziskav in razvoja A. ter usmerjevalec politike, strategije in razvoja A. (1. člen navedene pogodbe). Iz te pogodbe še izhaja, da tožnik za A. d. o. o. neposredno na podlagi pogodbe izvaja strokovno-svetovalne storitve s področja opravljanja dejavnosti A. d. o. o. in njenih obveznosti (2. člen navedene pogodbe). Glede na navedeno ter upoštevaje spisno dokumentacijo in razloge izpodbijane prvostopenjske odločbe, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek, da so tožnikove dejavnosti nepogrešljive za izvajanje dejavnosti, ki jih opravljajo družbe v A., in tako neposredno zvezane z njimi. Tožnik namreč (med drugim) opravlja (tudi) dejavnosti, ki so del dejavnosti družb v skupini A. d. o. o., in s tem (tudi) njihovih gospodarskih javnih služb, katerih pa slednje brez teh storitev ne bi mogle zagotavljati oziroma opravljati. Tožnikove dejavnosti so torej neposredno povezane z dejavnostmi, ki se izvajajo za uresničevanje potreb splošnega interesa (zlasti) na področju železniškega prometa.

12. Sodišče soglaša tudi s presojo prvostopenjskega organa, da tožnik (vsaj v določenem delu) svoje dejavnosti ne opravlja v pogojih proste konkurence in se ob tem sklicuje na razloge prvostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Že iz Svetovalnih pogodb o izvajanju strokovnih svetovalnih storitev z dne 16. 3. 2016, ki sta v upravnem spisu, izhaja, da je tožnik direktno na njuni podlagi dobil v izvajanje strokovno-svetovalne storitve neposredno od naročnikov (kot sta na primer A. d. o. o. in C. d. o. o.), in torej ne v pogojih proste konkurence na trgu. Prav tako drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik izgube ne pokriva sam, ampak so A. d. o. o. na podlagi Pogodbe o obvladovanju in enotnem vodstvu A. z dne 12. 11. 2011 zavezane tožniku poravnati nastalo izgubo (3.8. točka te pogodbe). Ob tem ne gre spregledati, da je B. edini družbenik A. d. o. o., ki ima v A. d. o. o. 100 % poslovni delež.

13. Takšne okoliščine, upoštevaje razloge izpodbijanih odločb in podatke upravnega spisa, pa tudi po presoji sodišča jasno kažejo na to, da je tožnik ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave. Primarni namen ustanovitve tožnika in izvajanja njegove dejavnosti ni ustvarjanje dobička, temveč opravljanje dejavnosti (strokovno in raziskovalno-razvojno delo na področju prometa, s poudarkom na železniškem prometu), ki zadovoljuje potrebe splošnega interesa. Pri tem gre za dejavnosti, ki so nepogrešljive za izvajanje dejavnosti družb A., torej tudi tistih, ki jih opravljajo pod režimom gospodarskih javnih služb, v javnem interesu. Pri tem navedeno stališče še dodatno utemeljuje sklicevanje na določbe ZDSŽ, po katerih se pri ustanavljanju gospodarskih družb s strani A. d. o. o., in torej tudi tožnika, zasleduje javni interes na področju železniškega prometa in zagotavljanje varnega odvijanja železniškega prometa (četrti odstavek 3. člena in tretji odstavek 2. člena ZDSŽ). To pa pomeni, da se (tudi) storitve tožnika izvajajo v javnem interesu in za javni namen, na področju prometa, zlasti železniškega transporta. Pri tem za izpolnjenost pogoja pod točko a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ni nujno, da subjekt izvaja gospodarsko javno službo, niti ne, da so dejavnosti povezane s kakšnimi posebnimi ali izključnimi pravicami. Razlogovanje tožnika, da je bil ustanovljen pred sprejemom ZDSŽ in da je zato ta zakon nerelevanten, je po mnenju sodišča zmotno. Organ je v tem primeru odločil na podlagi in ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času odločanja oziroma izdaje odločbe (prvi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), poleg tega pa je upošteval Akt o ustanovitvi tožnika z dne 14. 11. 2011, ki se nahaja v upravnem spisu in na katerega se tudi sklicuje, ki je bil sprejet po uveljavitvi ZDSŽ. Glede tožbenega očitka, da ni jasno, zakaj Akt o ustanovitvi A., Strategija razvoja prometa v ... in Nacionalni program razvoja ... vplivajo na presojo v tem primeru, pa sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ, kot jasno izhaja iz njegove obrazložitve, z navedenimi dokumenti dodatno utrdil in pojasnil razloge za svojo odločitev ter jih logično utemeljil. Ustrezno je pojasnil, kako je na podlagi celotne spisne dokumentacije, tudi navedenih dokumentov, sprejel svojo odločitev. Pri presoji, ali je določen subjekt ustanovljen z namenom zadovoljevanja potreb v splošnem interesu je treba namreč upoštevati vse okoliščine, v katerih opravlja dejavnost. Da naj bi prvostopenjski organ zmotno enačil položaj A. d. o. o. in tožnika, pa ne drži, saj je v svoji odločbi, kolikor je relevantno za odločitev v konkretnem primeru, pojasnil razmerje med obema subjektoma, z njegovimi razlogi pa soglaša tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Za presojo v tej zadevi je namreč bistveno, da je namen ustanovitve tožnika uresničevati javni interes, zlasti na področju železniškega prometa (tretji odstavek 2. člena in četrti odstavek 3. člena ZDSŽ). Zato glede na obrazloženo očitane kršitve materialnega zakona niso podane, izpodbijana odločitev pa tudi ni v nasprotju z odločitvami Sodišča EU, na katere se sklicuje tožnik.

14. Kolikor tožnik v določenem delu opravlja tudi tržne dejavnosti, pa to ni razlog, da mu ne bi bilo treba upoštevati javno naročniške zakonodaje. Razširitev pravnega režima javnih naročil na tožnika tudi, ko posluje tržno, ne pomeni posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, pač pa določitev načina uresničevanja te pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave RS; primerjaj tudi stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-234/06-35 z dne 11. 9. 2008). Del, ki ga v okviru splošne tožnikove dejavnosti zavzemajo dejavnosti, ki se opravljajo zaradi pridobitnega namena, za namene opredelitve tožnika kot osebe javnega prava nima pomena (primerjaj stališče Sodišča EU v zadevi C - 393/06 z dne 10. 4. 2008).

15. Na zakonitost izpodbijane odločitve tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo financiranje, saj je izpolnjenost pogoja pod točko c) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 med strankama nesporno. Kot prej pojasnjeno, te navedbe tudi niso relevantne za presojo pogoja iz točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3, zato se sodišče do njih ni izrecno opredeljevalo. Tudi prvostopenjski organ je pojasnil, da se pri odločanju na kriterij glede pretežnega dela financiranja ni oprl. Na samo zakonitosti izpodbijane odločitve tudi ne morejo vplivate tožbene navedbe v zvezi z (ne)uporabo 16. člena ZJN-3, saj je prvostopenjski organ pravilno presodil, da ima tožnik status naročnika (že) po c) točki prvega odstavka 9. člena ZJN-3. Zato te navedbe niso pravno pomembne za predmetno odločitev in se iz tega razloga sodišče do njih ni izrecno opredeljevalo. Iz istega razloga tudi ni relevantna (še) presoja po točki č) prvega odstavka 9. člena ZJN-3, zato v zvezi s tem niso podane kršitve določb postopka in pravice do izjave. Sodišče je sicer vzelo vse navedbe strank na znanje, izrecno pa se je opredelilo do tistih, ki so pravno relevantne oziroma odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi. V tem primeru je namreč bistveno, da je tožnik ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso poslovne ali industrijske narave.

16. Tožbeni očitki o neobrazloženosti odločb, da se ju ne da preizkusiti, da ni mogoče ugotoviti, kako sta organa prišla do svojih zaključkov ter da so zato podane (absolutne) bistvene kršitve določb postopka, so pavšalni in neutemeljeni. Po presoji sodišča se je prvostopenjski organ v svoji odločbi ustrezno opredelil do vseh dejstev in okoliščin, ki so pravno relevantne za odločitev v konkretnem primeru ter svoje zaključke in ugotovitve tudi jasno in logično obrazložil. Odločbi sta obrazloženi z zadostnimi pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev (v smislu zahtev 214. člena ZUP), glede na katere je tudi mogoč preizkus materialne zakonitosti izpodbijane odločitve, ter glede na katere lahko tožnik spozna, da ne gre za samovoljno odločitev in lahko učinkovito uveljavlja pravna sredstva. Zato ni podana kršitev 25. člena Ustave RS in pravice do izjave. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi vse tožbene očitke, v katerih se tožnik sklicuje na pravne določbe, ki strankam zagotavljajo pravico do poštenega postopka in učinkovitega pravnega sredstva (6. in 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP), in ki v obravnavanem primeru, glede na obrazloženost odločitve, po njegovem mnenju naj ne bile spoštovane. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča RS in sodbe ESČP, saj gre za drugačne situacije ter drugačna pravna in dejanska stanja v njih obravnavanih zadevah. V zvezi s tožnikovim očitkom glede nepravilnega tolmačenja odločitev Sodišča EU v zadevah C-18/01 in C-373/00 pa sodišče dodaja, da je iz obrazložitve prvostopenjske odločbe razvidno, da se je organ nanje skliceval primeroma, zaradi ponazoritve. V zadevi je namreč bistvena ugotovitev, da je tožnik ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso poslovne ali industrijske narave.

17. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi t. i. načela ne bis in idem. Namreč, po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sodbah X Ips 436/2014 in X Ips 464/2014, obe z dne 8. 7. 2015, na kateri se sklicuje tudi tožnik, pri ugotavljanju statusa naročnika, ob upoštevanju takrat veljavna Zakona o javnem naročanju - ZJN-2 in Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (v nadaljevanju ZJNVETPS), ni šlo za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP in z odločitvijo o statusu naročnika po določbah ZJN-2 ni bilo poseženo v pravni položaj subjekta, saj s tem ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Medtem ko gre v predmetni zadevi za ugotavljanju statusa naročnika po določbah sedaj veljavnega ZJN-3. Ta v osmem odstavku 9. člena izrecno določa, da se pri odločanju o statusu naročnika uporablja zakon, ki ureja upravni postopek. Zato tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave RS. Morebitno nestrinjanje tožnika z navedeno odločitvijo Vrhovnega sodišča RS pa ne more biti pravno upoštevno za odločitev v tej zadevi.

18. Ker je glede na obrazloženo sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločbe, spisne dokumentacije in podatkov iz upravnega spisa, zato je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj stranki nista substancirano navedli dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v zadevi.

19. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.