Jedro

Po prvem odstavku 23. člena ZOdvT se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev. Navedena zakonska določba torej kot temeljno pravilo določanja vrednosti spornega predmeta v zakonskih sporih predpisuje odločanje po prostem preudarku. Pri tem sicer določa okoliščine, ki jih mora organ pri odločanju upoštevati, med drugim tudi dohodke zakoncev, ne predpisuje pa pravil, po katerih bi bila odločitev neposredno vezana na katero od teh okoliščin; to je tudi bistvo odločanja po prostem preudarku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom, popravljenim s sklepom z dne 9. 2. 2015, delno ugodila tožnikovemu predlogu za odmero stroškov za opravljeno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, Bpp 398/2014 z dne 20. 11. 2014, in mu priznala znesek 118,40 EUR, v preostalem delu pa je njegov predlog zavrnila kot neutemeljen.

Iz obrazložitve izhaja, da po presoji toženke stroški, ki jih je priglasil tožnik, niso v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Stroški so odvisni od vrednosti spora, ki jo je tožnik označil s 6.100,00 EUR. Po prvem odstavku 23. člena ZOdvT se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin primera, predvsem obsega in pomena stvar ter premoženja in dohodkov zakoncev, v razponu od 1.500,00 do 500.000,00 EUR. V obravnavanem primeru je šlo za enostavnejšo zadevo, stranki v času trajanja zakonske zveze nista ustvarili skupnega premoženja, nobena od njiju ne zahteva preživnine od drugega zakonca, prejemata pa nizke prihodke (635,00 EUR in 580,00 EUR) mesečno. Zato je toženka vrednost spora določila na 1.500,00 EUR, ker pa je bil v istem pravdnem postopku obravnavan tudi spor iz razmerij med starši in otroki, pri katerem po drugem odstavku 23. člena ZOdvT znaša vrednost predmeta 1.500,00 EUR, je pri odmeri stroškov za opravljeno delo upoštevala skupnost vrednost spora 3.000,00 EUR.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi toženka morala po prvem odstavku 23. člena ZOdvT pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati bruto osebne dohodke strank v zadnjih treh mesecih, kar znaša 4.515,00 EUR. Toženka je v nasprotju s to zakonsko določbo upoštevala neto dohodke, poleg tega pa je samovoljno spregledala vrednost spora 6.100,00 EUR, kot sta jo opredelili stranki in jo je sprejelo tudi sodišče ter od nje odmerilo takse. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri določitvi vrednosti spornega predmeta sicer res upoštevala neto dohodke strank, vendar to ne spreminja njene ugotovitve, da so ti dohodki nizki, poleg tega pa je pri določitvi vrednosti upoštevala tudi druge okoliščine. Odločitev zato ob upoštevanju bruto dohodkov ne bi bila nič drugačna, saj se vrednost predmeta določa po prostem preudarku in ne zgolj s seštevanjem dohodkov. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-C) se ZOdvT uporablja do uveljavitve odvetniške tarife, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015, veljati pa je pričela naslednji dan (22. člen). Izpodbijani sklep je bil izdan 16. 12. 2014, tako da je bilo treba v času njegove izdaje še uporabiti ZOdvT.

Po prvem odstavku 21. člena ZOdvT se v primeru, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, vrednost predmeta ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom (torej ZOdvT; op. sodišča) ni določeno drugače. V postopkih, za katere so po zakonu, ki ureja sodne takse, določene takse v nespremenljivih zneskih, se za odmero tistih odvetniških nagrad, ki se odmerijo glede na vrednost predmeta, uporabijo določbe o vrednosti po ZOdvT (drugi odstavek istega člena).

Po tarifni št. 1211 Taksne tarife, ki je del Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) se za postopek v zakonskih sporih na splošno plača taksa 72,00 EUR. Taksa za take spore je torej določena v fiksnem znesku, kar pomeni, da je treba po prej navedeni zakonski ureditvi za določitev vrednosti spornega predmeta uporabiti določbe ZOdvT.

Po prvem odstavku 23. člena ZOdvT se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev. Kot dohodek zakoncev se upošteva znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegla pred nastankom nagrade. Vrednost predmeta v teh sporih ne sme biti nižja od 1.500,00 EUR in ne višja od 500.000,00 EUR.

Navedena zakonska določba torej kot temeljno pravilo določanja vrednosti spornega predmeta v zakonskih sporih predpisuje odločanje po prostem preudarku. Pri tem sicer določa okoliščine, ki jih mora organ pri odločanju upoštevati, med drugim tudi dohodke zakoncev, ne predpisuje pa pravil, po katerih bi bila odločitev neposredno vezana na katero od teh okoliščin; to je tudi bistvo odločanja po prostem preudarku.

To velja tudi za dohodke zakoncev, ki jih zakon izrecno opredeljuje zgolj kot eno od okoliščin, ki jih je treba upoštevati v okviru odločanja po prostem preudarku. Zato njihove višine ni mogoče avtomatično enačiti z vrednostjo spornega predmeta, in to kljub temu, da zakon natančno opredeljuje njihov obseg, ki ga je treba upoštevati pri odločanju (bruto dohodki v zadnjih treh mesecih). S tem je namreč zakonodajalec določil način in obseg ugotavljanja pravno pomembne okoliščine, ne pa pravila, ki bi neposredno vplivalo na odločitev. Tožnik torej nima prav, da bi toženka morala pri določitvi vrednosti predmetov neposredno upoštevati seštevek teh dohodkov.

Toženka je višino vrednosti dohodkov obeh zakoncev ugotovila in se do njih tudi opredelila z navedbo, da so ti dohodki nizki. Tožnik ima sicer prav, da je toženka v neskladju s prej navedeno določbo prvega odstavka 23. člena ZOdvT navedla neto dohodke, vendar to ne vpliva na očitno pravilnost temeljne ugotovitve, da so ti dohodki nizki. Temu ne oporeka niti tožnik, prav tako ne drugih ugotovitvam toženke o premoženjskem stanju zakoncev, na katere je prav tako oprla svojo odločitev o vrednosti spornega predmeta. Sodišče se zato strinja s stališčem toženke v odgovoru na tožbo, da upoštevanje bruto zneskov osebnih dohodkov ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve.

Po prvem odstavku 29. člena ZodvT se v primeru, če je vrednost predmeta sodno določena, po tej vrednosti odmerijo tudi odvetniške nagrade. Vendar pa zgolj to, da sodišče po drugem odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) upošteva vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, še ne pomeni sodne določitve te vrednosti. ZPP namreč v tretjem odstavku istega člena posebej določa primere, v katerih vrednost spora določi sodišče, in še, da o tem odloči s sklepom.

Tožnik ne navaja, da bi bil v zadevi, na katero se nanaša njegova zahteva za plačilo stroškov, izdan tak sklep, oziroma da bi prišlo do sodne določitve vrednosti predmeta. Glede na navedene zakonske določbe je zato sklicevanje na okoliščino, da je sodišče sprejelo označitev vrednosti spornega predmeta v tožbi, in bi zato toženka morala to vrednost upoštevati pri odmeri nagrade, neutemeljeno in v nasprotju s pravili o določanju vrednosti spornega predmeta po prej navedenem prvem odstavku 21. člena ZOdvT.

V primeru odločanja po prostem preudarku je sodišče v upravnem sporu omejeno na preizkus, ali je organ odločil v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano (drugi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega, da so tožbene navedbe v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta iz prej navedenih razlogov neutemeljene, sodišče dodaja še, da tožnik z njimi ne uveljavlja nobenega od razlogov iz drugega odstavka 27. člena ZUS-1. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V takem primeru v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.