Jedro

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je glede na zgoraj povzeto določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog. V zvezi s sklicevanjem na pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1, pa pritožbeno sodišče poudarja glede na dejstvo, da je pritožba prekrškovnega organa dopustna le v primeru, če je sodišče spremenilo izpodbijani plačilni nalog oziroma odločbo o prekršku tako, da je ustavilo postopek, pritožbenega razloga odločitve o sankcijah niti ni mogoče dejansko uveljavljati, saj s tako odločitvijo sankcije sploh niso izrečene.

Izrek

Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Slovenske Konjice z dne 4. 9. 2019, s katerim je bil storilec spoznan storitve prekrška po petem odstavku 52. člena ZPrCP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da naj bi 4. 9. 2019 ob 7.00 uri, ko je vozil osebni avto reg. št. CE ... po regionalni cesti št. 431 iz Stranic proti Vitanju, v kraju Stranice, prehiteval neznanega voznika avtobusa neznane znamke in tipa, na mestu, kjer vozišče poteka naravnost in v strm klanec navzdol, kjer sta smerni vozišči ločeni z neprekinjeno ločilno črto in kjer ni zadostne vidne razdalje, in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje prekrškovni organ, kot navaja zaradi odločitve o sankcije in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. in 4. točka 154. člena ZP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Tretji odstavek 66. člena ZP-1, ki ureja pravico prekrškovnega organa do pritožbe zoper odločitve sodišča v zvezi z zahtevami za sodno varstvo, določa, da lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku o prekršku, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča v naslednjih primerih: 1. če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa in 2. če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku.

5. Prekrškovni organ v pritožbi sodišču očita kršitev materialnih določb ZP-1 in izraža nestrinjanje z odločitvijo o sankciji za storjeni prekršek, kar utemeljuje z navedbami, da iz samega opisa dejanskega stanja, kot ga je ugotovil policist, ki je izdal plačilni nalog, izhaja, da je voznik bil udeležen v cestnem prometu in ko je z vozilom pripeljal v neposredno bližino kilometer kamna 15.600 metrov, kjer vozišče poteka naravnost in je nato strm klanec navzdol, smerni vozišči pa sta ločeni z neprekinjeno ločilno črto, pričel prehitevati avtobus na odseku ceste, kjer ni zadostne vidne razdalje, da bi lahko voznik varno dokončal prehitevanje in se vrnil nazaj na smerno vozišče, po katerem je vozil pred prehitevanjem, ter da je policist Policijske postaje Slovenske Konjice, ki je v tem času s službenim vozilom vozil za vozilom voznika S. neposredno zaznal prekršek ter mu potem, ko je na primernem mestu prehitel avtobus in storilca ustavil z modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom na primernem mestu, prekršek predočil in izdal plačilni nalog. Nadalje prekrškovni organ v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje _ni popolno ugotovilo dejanskega stanja_, saj iz navedb policista izhaja, da je neposredno zaznal prekršek, ker je v času storitve prekrška vozil neposredno za storilcem, ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je storilec prehiteval pred sabo vozeč avtobus, da je policist avtobus v nadaljevanju prehitel na primernem mestu (čeprav bi to lahko storil tudi takoj z uporabo zvočnih in svetlobnih znakov) zaradi česar policist ni točno videl mesta, kje se je kršitelj ponovno vrnil na svoj vozni pas, saj se je vozil za avtobusom, zaradi česar ne more vzdržati niti očitek zagovornika, da policist ni dobro videl storjenega prekrška, ker je policist že na zaslišanju povedal, da v kolikor ne bi neposredno zaznal prekrška in bil o tem prepričan, samega nadaljnjega postopka z izdajo plačilnega naloga niti ne bi izvedel. 6. Iz povzetih navedb v pritožbi prekrškovnega organa je jasno razvidno, da z njimi pritožnik izpodbija dokazno oceno in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je glede na zgoraj povzeto določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog. V zvezi s sklicevanjem na pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1, ki naj bi glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 bil dopusten pritožbeni razlog, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tega pritožbenega razloga prekrškovni organ v pritožbi ni konkretiziral, poleg tega pa glede na dejstvo, da je pritožba prekrškovnega organa dopustna le v primeru, če je sodišče spremenilo izpodbijani plačilni nalog oziroma odločbo o prekršku tako, da je ustavilo postopek, pritožbenega razloga odločitve o sankcijah niti ni mogoče dejansko uveljavljati, saj s tako odločitvijo sankcije sploh niso izrečene.

7. Glede na navedeno, ko prekrškovni organ v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge, ki jih glede na tretji odstavek 66. člena ZP-1 ni dopustno uveljavljati, je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).