Jedro

V zakonu predvidena podaljšljivost roka ne pomeni, da sodni rok za opravo procesnega dejanja stranke ni prekluzivne, pač pa samo instruktivne narave. Instruktivni roki so vsi tisti, katerih zamuda ne prepreči oprave procesnega dejanja. Taki so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj sodišča, medtem ko so roki za opravo procesnih dejanj strank, tudi tisti, ki jih določi sodišče, praviloma prekluzivni. Če bi bil rok za opravo procesnega dejanja stranke le instruktiven, potem ne bi imela nobenega pomena določba tretjega odstavka 110. člena ZPP, da se mora podaljšanje roka predlagati pred njegovim iztekom, še več, predlog za podaljšanje sploh ne bi bil potreben.

Če stranka po izteku določenega roka ne more predlagati njegovega podaljšanja, potem tega ne more doseči niti z drugimi dejanji, npr. s predlogom za oprostitev stroškov postopka, kot je bilo poskušano v tej zadevi. Ugoditev predlogu za oprostitev stroškov, in to z učinkom celo za čas pred vložitvijo predloga, bi pomenila obid določbe tretjega odstavka 110. člena ZPP.

Izrek

Revizija proti odločitvi o delnem umiku tožbe in o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 7.5.1995 je toženkin zavarovanec na prehodu za pešce zbil N. G. in njeno hčer Na. G.. Prva je zaradi zadobljenih telesnih poškodb umrla, druga pa je postala invalid. Starša pokojnice sta proti toženki vložila tožbo za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, vendar je prvotni prvotožnik med pravdo umrl. Zato sta v pravdo glede njegove premoženjske škode vstopili njegovi dedinji, najprej do takratna drugotožnica kot njegova žena in nato še sedanja drugotožnica kot vnukinja (po umrli hčerki prvotnega tožnika). O nepremoženjski škodi sedanje prvotožnice sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo. Pri objektivnih in subjektivnih spremembah tožbe prvotožnica ni več uveljavljala svoje premoženjske škode, zato je prvostopenjsko sodišče v tem delu postopek ustavilo (izrek pod točko 2 odločbe). O premoženjski škodi prvotnega prvotožnika pa je odločilo tako, da je s sodbo zavrnilo glavni tožbeni zahtevek obeh tožnic za plačilo 1,238.380 SIT (sedaj 5.167,67 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1995 dalje, pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 526.000 SIT (sedaj 2.194,96 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1995 dalje (izrek pod točko 2) ter še odločilo o pravdnih stroških (izrek pod točko 3). Razlog za zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka je bilo stališče, da višine škode ni mogoče dokazovati s tujimi listinami, ki so bile sicer prevedene, vendar ni šlo za overjen prevod, ter da sklep za oprostitev plačila stroškov postopka ne more zajemati stroškov prevoda, saj so v drugem odstavku 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3) kategorije stroškov naštete taksativno. Zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka temelji na stališču, da toženkine poravnalne ponudbe ni mogoče šteti niti za pripoznavo zahtevka niti za pripoznavo dolga.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep. Pritrdilo je stališču, da oprostitev plačila stroškov ne zajema tudi stroškov za overjeni prevod tujih listin, predvsem pa je poudarilo, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s pozivom v sklepu, ki ga je sodišče izdalo na naroku 12.12.2002, saj v postavljenem roku ni predložila overjenega prevoda tujih listin.

Tožnici v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi in sklepu uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlagata pa tako spremembo obeh sodb, da se v celoti ugodi primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku. Relativne procesne kršitve iz 168., 171. in 216. člena ZPP tožnici vidita predvsem v dejstvu, da prvostopenjsko sodišče ni (pravočasno) odločilo o predlagani oprostitvi plačila vseh stroškov postopka in o "možnosti, da tožeča stranka vse do konca glavne obravnave predloži dokaz z overovljenim prevodom tujih listin". Zaradi slabega premoženjskega stanja tožeče stranke je pooblaščenec sam prevedel račune, ker pa je toženkin pooblaščenec vztrajal pri overjenem prevodu, je predlagal oprostitev stroškov postopka ter postavitev sodnega tolmača za prevod listin. Poleg tega je toženka na podlagi prav teh spornih računov že v letu 1995 ponudila plačilo 510.000 SIT odškodnine. Računi so overjeni z apostilo. Revizija večkrat poudari, da je prvostopenjsko sodišče o pravočasnem predlogu za oprostitev stroškov postopka odločilo šele po vložitvi pritožbe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlogu je ugodilo, kar je pritožbeno sodišče videlo, vendar je napačno menilo, da ta okoliščina ni vplivala na sodbo. Zato je tudi samo storilo relativno procesno kršitev. V primeru pravočasne oprostitve stroškov postopka bi bil predujem za tolmača izplačan iz sredstev sodišča in je drugačno stališče obeh sodišč napačno.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj so bili sporni računi overjeni z apostilo v skladu z mednarodno konvencijo, zaradi česar se štejejo za javne listine, ki dokazujejo resničnost zapisane vsebine. Revizija obrazlaga, zakaj po njenem mnenju zadostuje že neoverjen prevod, glede na znanje sodišča in vsebino računov pa še ta ne bi bil potreben. Revizija nato vztraja pri pritožbenem stališču, da bi sodišče lahko odločilo tudi po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP, vsekakor pa so bili izpolnjeni pogoji vsaj za odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, katerega višino je toženka priznala v svojem dopisu iz leta 1995. Njeno ravnanje je bilo nepošteno in v nasprotju z moralnimi načeli, odločitev sodišč pa je nepravična. Revizija ponavlja trditve o premoženjskem in zdravstvenem stanju obeh tožnic, dolgotrajnosti postopka, smrti prvotnega prvotožnika in njenih posledicah.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti sklepu o delnem umiku tožbe in proti sodbi o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v ostalem dovoljenem delu pa ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo premoženjske škode sedanje prvotožnice (stroški za njeno žalno obleko) tako, da je v tem delu (zaradi umika tega dela njene tožbe) postopek ustavilo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Gre za umik tožbenega zahtevka v znesku 46.460 SIT (sedaj 193,83 EUR), ki ga je treba na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP obravnavati samostojno in ločeno od tožbenega zahtevka prvotnega prvotožnika za plačilo njegove premoženjske škode. To pa pomeni, da v tem delu revizija ni dovoljena, saj vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjskega sklepa ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 384. člena ZPP (prej 1,000.000 SIT, sedaj 4.172,926 EUR).

Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek morata temeljiti na različni (dejanski in pravni) podlagi. V obravnavani zadevi tožnici podrejeni tožbeni zahtevek utemeljujeta z dodatno in drugačno okoliščino o zatrjevanem toženkinem priznanju dolga oziroma pripoznavi zahtevka. Zato mora revizijsko sodišče pri vprašanju dovoljenosti tega dela revizije upoštevati določbo drugega odstavka 41. člena ZPP in s tem tudi le vrednost tega posameznega oziroma podrejenega tožbenega zahtevka. Pri tem ugotavlja, da znesek 526.000 SIT (sedaj 2.194,96 EUR) ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

V dovoljenem delu je revizija neutemeljena.

Iz povzetka revizije izhaja, da tožeča stranka neobrazloženo izpodbija razloge pritožbenega sodišča o nepravilnem in neustreznem ravnanju tožeče stranke v zvezi s sklepom sodišča na predložitev overjenega prevoda tujih listin (razlogi v drugem odstavku tretje strani in v nadaljevanju četrte strani pritožbene odločbe), saj govori le o možnosti predložiti prevod do konca glavne obravnave in o pravočasno vloženem predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka. Oboje je zmotno, tožnici glede na sklep sodišča te možnosti nista imeli, pa tudi predlog za oprostitev je bil v konkretnem primeru prepozen.

Navedeni razlogi pritožbenega sodišča so v tej zadevi odločilni. Gre za vprašanje, kakšne so posledice neaktivnosti stranke, kadar ji sodišče določi rok za opravo konkretnega procesnega dejanja in ali ima po zamudi tega roka stranka možnost želeni učinek doseči na drug način. Ali malo drugače: ali so taki roki prekluzivne narave.

V tej zadevi je sodišče na naroku 12.12.2002 s sklepom naložilo tožeči stranki, da v 15 dneh predloži overjen prevod v tujem jeziku predloženih listin in hkrati stranko opozorilo, da sicer teh listin ne bo upoštevalo v dokazne namene (formalni sklep je izdalo zato, ker je prevod tujih listin zahtevalo že z dopisom z dne 10.12.1998, vendar neuspešno). Gre za sodni rok, ker ga je določilo sodišče, hkrati za procesni rok, ker je določen za opravo procesnega dejanja stranke, ki je tudi podaljšljiv, če stranka iz opravičenih razlogov predlaga njegovo podaljšanje. ZPP v tretjem odstavku 110. člena določa, da se mora tako podaljšanje predlagati pred iztekom določenega roka. V zakonu predvidena podaljšljivost roka pa ne pomeni, da sodni rok za opravo procesnega dejanja stranke ni prekluzivne, pač pa samo instruktivne narave. Instruktivni roki so vsi tisti, katerih zamuda ne prepreči oprave procesnega dejanja. Taki so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj sodišča, medtem ko so roki za opravo procesnih dejanj strank, tudi tisti, ki jih določi sodišče, praviloma prekluzivni. Če bi bil rok za opravo procesnega dejanja stranke le instruktiven, potem ne bi imela nobenega pomena določba tretjega odstavka 110. člena ZPP, da se mora podaljšanje roka predlagati pred njegovim iztekom, še več, predlog za podaljšanje sploh ne bi bil potreben (drugi odstavek 103. člena ZPP), saj bi se zamujeno procesno dejanje v vsakem primeru upoštevalo (primerjaj Komentar ZPP, GV Založba, 2005, strani 453 do 458; podobno VS RS v zadevi II Ips 619/2003 pri zamudi roka za plačilo predjema za izvedenca).

Zmotno je zato revizijsko stališče, da je imela tožeča stranka možnost predložiti overjeni prevod vse do konca glavne obravnave. Roki, zakonski in sodni, imajo svoj namen, določeni so zaradi pospešitve in koncentracije postopka ter zaradi zmanjšanja obdobja pravne nesigurnosti oziroma zaradi učinkovitejšega sodnega varstva obeh strank. Prav temu namenu so prilagojene marsikatere določbe novega procesnega zakona. Neaktivnost strank oziroma njihovih pooblaščencev ima v zakonu predvidene posledice. Kadar so določbe ZPP o dolžni aktivnosti strank v postopku in dolžnosti sodišča, da stranke opozori na posledice njihove neaktivnosti, pravilno uporabljene, stranki s tako uporabo ni onemogočena pravica do (učinkovitega) sodnega varstva, ampak so spoštovana pravila postopka za uveljavljanje teh pravic, ki so enaka za vse udeležence sodnih postopkov.

Zmotno je tudi revizijsko stališče, da je tožeča stranka pravočasno predlagala oprostitev stroškov postopka. Ob izdaji sklepa sodišča z dne 12.12.2002 ni prosila za daljši rok, pred potekom 15 dnevnega roka ni storila ničesar, zlasti ni predlagala njegovega podaljšanja, neaktivna je bila vse do naslednjega naroka 9.1.2004, ko je pooblaščenec predložil sodišču svoj prevod tujih listin in predlagal, da sodišče tožečo stranko oprosti plačila vseh stroškov postopka ter določi sodnega tolmača za prevod listin. Tako ravnanje je bilo prepozno, saj je od izteka sodnega roka poteklo že več kot leto dni. Bilo pa je tudi neustrezno: prevod pooblaščenca, ki ni sodni tolmač, ne zadostuje zakonski zahtevi iz drugega odstavka 226. člena ZPP o overjenem prevodu tuje listine. Želenega učinka pooblaščenec tudi ni mogel doseči s predlogom za oprostitev stroškov postopka. Če stranka po izteku določenega roka ne more predlagati njegovega podaljšanja, potem tega ne more doseči niti z drugimi dejanji, npr. s predlogom za oprostitev stroškov postopka, kot je bilo poskušano v tej zadevi. Ugoditev predlogu za oprostitev stroškov, in to z učinkom celo za čas pred vložitvijo predloga, bi pomenila obid določbe tretjega odstavka 110. člena ZPP. Isti namen je zasledoval in bil zato prepozen tudi (celo pogojni) predlog na zadnjem naroku 2.3.2004 za podelitev roka za predložitev potrdila sodnega tolmača, ki naj bi na takšen način overil pooblaščenčev prevod.

Revizijsko sodišče tako pritrjuje pravilnosti nosilnih razlogov pritožbenega sodišča, da pooblaščenec tožeče stranke ni ravnal v skladu s pozivom sodišča in v okviru določenega roka. Neaktivnost (ali prepozna aktivnost) ima zato posledico, na katero je sodišče opozorilo že ob izdaji sklepa, torej neizvedbo predlaganega dokaza za vpogled v tuje račune kot dokazne listine. Ker tožeča stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, saj je višino škode dokazovala le s tujimi listinami, je bila zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna (prvi odstavek 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Kasnejše morebitne nepravilnosti v postopku ne pomenijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je odgovor revizijskega sodišča na pretežni del revizije kratek. Ugoditev predlogu za oprostitev stroškov postopka po izdaji prvostopenjske sodbe in z učinkom od vložitve tega predloga ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ta predlog je bil že po izjavi same stranke na naroku 9.1.2004 namenjen pridobitvi overjenega prevoda tujih listin (s plačilom iz sredstev sodišča), rok za predložitev overjenega prevoda pa se je takrat že iztekel. Sodišči zato nista storili uveljavljane procesne kršitve iz 168. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP, in to ne glede na vprašanje materialnopravne pravilnosti njunega stališča, katere kategorije stroškov zajema oprostitev plačila stroškov in materialnopravno pravilnost stališča o taksativnem naštevanju teh stroškov v drugem odstavku 168. člena ZPP (revizijsko sodišče se je v zadevi II Ips 605/2005 postavilo na drugačno stališče).

Relativne procesne kršitve 171. člena ZPP tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala, zato je prvostopenjskemu sodišču z revizijo ne more očitati (prvi odstavek 370. člena ZPP), očitek drugostopenjskemu sodišču pa je povezan z razlago drugega odstavka 168. člena ZPP, na kar je revizijsko sodišče že odgovorilo. Procesni očitek pritožbenemu sodišču v zvezi z 216. členom ZPP ne more biti uspešen, ker gre za določbo materialnopravne narave, kdaj se lahko uporabi načelo prostega preudarka. Pravilen je odgovor pritožbenega sodišča, da bi morala tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji zatrjevati eno od dveh možnih situacij, ko se ta določba lahko uporabi, zaradi česar je tako navajanje v pritožbi prepozno.

Zmotno je revizijsko stališče o pomenu apostile na hrbtni strani predloženih tujih listin. Tako po 4. členu haaške Konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin (Ur. l. FLRJ - MP, št. 10/62) kot po tretjem členu Zakona o overitvi listin v mednarodnem prometu (Ur. l. RS, št. 64/2001; ZOLMP) pomeni taka overitev le potrditev verodostojnosti podpisa osebe, ki je listino podpisala, njene funkcije in pečata ter žiga na listini. Z njo se ne overja resničnosti vsebine listine. Apostila listini ne podeljuje lastnosti javne listine in s tem domneve resničnosti vsebine, kot zatrjuje revizija. Za uporabo tujih listin v Republiki Sloveniji pa je v obeh primerih potrebna še nadaljnja overitev po 15. členu ZOLMP, ki v tej zadevi ni bila storjena. Ne glede na to so pravilni razlogi pritožbenega sodišča ne samo o pomenu apostile, temveč tudi, da še vedno ne gre za overjen prevod.

Revizijsko stališče, da je zadostoval neoverjen prevod tujih listin, je torej zmotno, stališče o nepotrebnosti kakršnegakoli prevoda (glede na znanje srbskega jezika samega pooblaščenca in tudi sodišča) pa je v direktnem nasprotju z zakonsko zahtevo za overjeni prevod tujih listin in z določbami o jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi.

Ostale revizijske trditve pomenijo (celo dobeseden) prepis pritožbenih trditev in je nanje pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče zato teh razlogov ne bo ponavljalo, na revizijske trditve v zvezi z nedovoljenim delom revizije pa tudi ne sme odgovarjati.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.