Jedro

Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da pri ravnanju dolžnika ni izpolnjena predpostavka iz 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, ker dolžnik v zapuščinskem postopku ni podal izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu ZD. Sodišče prve stopnje je prezrlo drugi del besedila navedenega določila, ki se glasi „ali drugim premoženjskim pravicam“. Dolžnost pridobitve soglasja sodišča se ne nanaša le na odpoved dedovanju s podajo izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu ZD ampak se nanaša tudi na odpoved vsem drugim premoženjskim pravicam. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Pravico do nujnega deleža se primarno uveljavlja v dednem postopku. Dediči, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku po njegovem zaključku ne morejo več v pravdi uveljavljati nujnega deleža, saj jih pravnomočni sklep o dedovanju veže. Ker je pravica do nujnega deleža premoženjska pravica, bi moral dolžnik v skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP tudi za navedeno dedno izjavo o opustitvi uveljavljanja nujnega deleža pridobiti soglasje sodišča. Slednje pride v poštev ob predpostavki, da je zapustnik v trenutku smrti imel v lasti premoženje, ki je spadalo v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru upravitelja proti odpustu obveznosti ugodi ter se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (procesno dejanje 82, v nadaljevanju p. d.) zavrnilo ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti z dne 4. 7. 2019 (p. d. 72).

2. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da dolžnik s tem, ko v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu ni zahteval nujnega deleža, ni kršil obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Dolžnik je le priznal oporoko pokojnega očeta kot veljavno in ni podal izjave o odpovedi dediščini po 133. členu Zakona o dedovanju. Tudi če bi se stečajni dolžnik odpovedal dediščini z izrecno izjavo, ta ne bi imela nobenega učinka, kar določa drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP. Škoda stečajni masi ni nastala, saj dolžnik oziroma upravitelj še vedno lahko zahtevata zmanjšanje oporočnih razpolaganj v treh letih od razglasitve oporoke.

3. Zoper sklep se je upravitelj pravočasno pritožil (p. d. 83) in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, tako da ugovoru ugodi in postopek odpusta obveznosti ustavi.

4. Upravitelj v pritožbi navaja, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku ne predstavlja odpovedi dediščini, za katero bi dolžnik moral pridobiti soglasje sodišča. ZFPPIPP kot premoženje posamezne osebe opredeljuje stvari v njeni lasti, njene terjatve in druge premoženjske pravice. V stečajno maso posameznika pa spada vse premoženje pridobljeno tekom stečajnega postopka do začetka učinkovanja morebitnega sklepa o odpustu obveznosti. Nujni delež predstavlja na zakonu temelječo premoženjsko pravico stečajnega dolžnika, ki se v zapuščinskem postopku materializira s podajo izjave o uveljavljanju nujnega deleža. Opustitev uveljavljanja nujnega deleža predstavlja odpoved dedovanja v korist oporočnega dediča, za katero bi stečajni dolžnik moral pridobiti soglasje sodišča. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Upravitelj je ugovor zoper odpust obveznosti vložil iz razloga po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, ker je dolžnik na zapuščinski obravnavi po pokojnem očetu opustil uveljavljanje nujnega deleža brez soglasja sodišča, s čemer je podana zakonska ovira za odpust obveznosti.

7. Z začetkom stečajnega postopka se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Po 2. točki prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom stečajnega postopka poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tudi tako, da se brez soglasja sodišča med drugim ne more odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam. Če stečajni dolžnik sklene pogodbo ali drug pravni posel, za sklenitev katerega nima poslovne sposobnosti, ne da bi ga pri tem zastopal upravitelj, ali če brez soglasja sodišče izvede pravno dejanje, za katerega mora pridobiti to soglasje, tak pravni posel oziroma pravno dejanje nima pravnega učinka, če je druga stranka vedela ali bi morala vedeti, da je nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja (drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 386. člena ZFPPIPP). Kršitev obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP pa je tudi razlog za vložitev ugovora, da ni pogojev za odpust obveznosti po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

8. Bistveno v obravnavanem primeru je torej odgovoriti na vprašanje ali je dolžnik s tem, ko je brez soglasja sodišča v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu kot zakoniti dedič do 1/2 zapustnikovega premoženja v celoti priznal oporočno razpolaganje, s katerim je zapustnik vse svoje premoženje zapustil njegovemu bratu in ni zahteval nujnega deleža, ravnal v nasprotju z določilom 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.

9. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da pri ravnanju dolžnika ni izpolnjena predpostavka iz 2. točke prvega odstavka 386. člena, ker dolžnik v zapuščinskem postopku ni podal izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu Zakona o dedovanju. Sodišče prve stopnje je prezrlo drugi del besedila navedenega določila, ki se glasi „ali drugim premoženjskim pravicam“. Dolžnost pridobitve soglasja sodišča se ne nanaša le na odpoved dedovanju s podajo izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu Zakona o dedovanju ampak se nanaša tudi na odpoved vsem drugim premoženjskim pravicam. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen Zakona o dedovanju). Pravico do nujnega deleža se primarno uveljavlja v dednem postopku. Dediči, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku po njegovem zaključku ne morejo več v pravdi uveljavljati nujnega deleža, saj jih pravnomočni sklep o dedovanju veže.1 Ker je pravica do nujnega deleža premoženjska pravica, bi moral dolžnik v skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP tudi za navedeno dedno izjavo o opustitvi uveljavljanja nujnega deleža pridobiti soglasje sodišča. Slednje pride v poštev ob predpostavki, da je zapustnik v trenutku smrti imel v lasti premoženje, ki je spadalo v zapuščino.

10. Upravitelj je v ugovoru navedel, da je vrednost zapuščine znašala 208.158,00 EUR, vrednost nujnega deleža pa naj bi znašala cca 52.000,00 EUR. Dolžnik je domnevni vrednosti nujnega deleža nasprotoval ter zatrjeval, da so bilo tri četrine premoženja, ki je formalno spadalo v zapuščino dejansko bratova last in je brat očetu tudi finančno pomagal pri preživljanju. Zato je dolžnik menil, da iz oporoke ni imel kaj zahtevati in se tudi ni imel čemu odpovedati. V dokaz svojih posplošenih trditev o majhni dejanski vrednosti zapustnikovega premoženja pa dolžnik ni predlagal ničesar. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnik glede na navedeno ni zmogel niti trditvenega niti dokaznega bremena glede dejstva, da se z neuveljavljanjem nujnega deleža v zapuščinskem postopku ni odpovedal premoženjski pravici v znesku 52.000,00, ki mu je po zakonu pripadala kot nujnemu dediču, kot izhaja iz zapuščinskega postopka.

11. V zvezi z obstojem kršitve iz 1. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP tudi ni pomembno, da naj dolžnikova izjava ne bi imela pravnega učinka in naj bi zato ne povzročila nobene škode (drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Namen določila drugega odstavka 386. člena je zavarovati stečajno maso oziroma upnike, ne more pa slednje biti upoštevno v zvezi s presojo obstoja kršitve, ki je določena v prvem odstavku citiranega člena. Tudi, če dolžnikova izjava ne bi imela pravnega učinka, je kršitev še vedno podana. Neveljavnost dedne izjave bi morala biti ugotovljena v postopku pred sodiščem, kar je povezano z nastankom stroškov in daljšim trajanjem insolvenčnega postopka.

12. Ugovor upravitelja, da je dolžnik s tem, ko v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu glede na oporoko, po kateri je oče vse premoženje zapustil dolžnikovemu bratu, ni uveljavljal zakonitega nujnega deleža ne da bi za to imel soglasje sodišča, kršil svoje obveznosti določene v tretji alinei 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP. Zato je ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti utemeljen. V skladu z določili 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP bi moralo sodišče prve stopnje ustaviti postopek odpusta obveznosti in zavrniti predlog za odpust obveznosti.

13. Pritožbeni razlogi so glede na navedeno utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru za odpust obveznosti ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Tako sklep VSL I Cp 833/2017 z dne 21. 6. 2017 in VSL sklep II Cp 3034/2015 z dne 6. 1. 2016.