Jedro

S pravnomočnostjo potrjene prisilne poravnave tožeča stranka ni imela več interesa za vodenja pravdnega postopka zoper toženo stranko, saj je bila njena terjatev s potrjeno prisilno poravnavo v celoti priznana, pa je kljub temu tožbo umaknila šele 26. 8. 2011, torej več kot leto kasneje. Ker torej tožbe ni umaknila takoj, ko bi jo lahko, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, kot je pravilno sklenilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem 2. odstavku izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 92243/2009 z dne 7. 7. 2009, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in postopek ustavilo (1. odst. izreka). Sklenilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati njene stroške postopka v višini 265,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (2. odst. izreka).

2. Zoper 2. odstavek izreka sklepa je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in 2. odst. izpodbijanega sklepa razveljavi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je o obravnavani pritožbi odločala sodnica posameznica, saj gre za pritožbo zoper sklep o stroških, pri čemer vrednost izpodbijanega dela sklepa ne presega 800,00 EUR (7. alineja 2. odstavka 366. člena v zvezi s 366.a členom ZPP).

6. Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče uporabiti 157. člen ZPP. Navedena določba predstavlja poseben primer odločanja o stroških, ko mora tožeča stranka povrniti stroške toženi stranki, kljub temu, da v postopku uspe, v kolikor sta podana oba pogoja, navedena v citirani določbi. Prvi pogoj je, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, drugi pogoj pa je, če je tožbeni zahtevek pripoznala bodisi v odgovoru na tožbo, bodisi na glavni obravnavi, še preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Navedene določbe zato vsebinsko ni mogoče uporabiti obratno oziroma tako, da bi po načelu krivde plačilo stroškov postopka naložili toženi stranki.

7. Sodišče je tako svojo odločitev pravilno oprlo na 158. člen ZPP, ki določa kdo je dolžan nositi pravdne stroške v primeru, ko pride do umika tožbe. Po tem določilu mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Takšen dejanski stan pa v konkretnem primeru ni podan. Nad toženo stranko je bila namreč dne 29. 6. 2010 potrjena prisilna poravnava, ki je postala pravnomočna 6. 8. 2010. S tem trenutkom tožeča stranka ni imela več interesa za vodenja pravdnega postopka zoper toženo stranko, saj je bila njena terjatev s potrjeno prisilno poravnavo v celoti priznana, pa je kljub temu tožbo umaknila šele 26. 8. 2011, torej več kot leto kasneje. Ker torej tožbe ni umaknila takoj, ko bi jo lahko, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, kot je pravilno sklenilo že sodišče prve stopnje (1. odstavek 158. člena ZPP).

8. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj iz njega (kot tudi iz samega spisa) ni mogoče ugotoviti, katere stroške in v kakšni višini je sodišče priznalo toženi stranki.

9. Glede na navedeno je bilo potrebno iz razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navesti katere stroške in v kakšni višini je priznalo toženi stranki ter odločiti tudi o (v umiku tožbe) priglašenih stroških tožeče stranke.

10. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP, se odločanje o pritožbenih stroških pridrži za končno odločitev v zadevi.