Jedro

Pri zadržani osebi je (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) bolezenska simptomatika izražena do take mere, da je njena presoja realnosti hudo motena, hudo moteno pa je tudi obvladovanje njenega ravnanja. V tej fazi torej ne gre za situacijo, ko se svojega duševnega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ko (drugače povedano) sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti oziroma kako dolgo se želi zdraviti. Njena ocena tega, kako dolgo zdravljenje bi zadoščalo, zato v danem trenutku ne more biti odločilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... najdlje do vključno 6. 5. 2022, torej najdlje en mesec.

2. Zoper tak sklep vlaga pravočasno pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov odvetnica, ki je bila zadržani osebi postavljena po uradni dolžnosti. Sami odločitvi o zadržanju na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom pritožnica ne nasprotuje. Meni, da je čas zdravljenja brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom predolg; poseg v pravice zadržane osebe pa zato nesorazmeren. A. A. je do svojega stanja kritična, izrazila je pripravljenost ostati na zdravljenju, a ne dva ali tri tedne, saj ima 20. 4. pregled v ambulanti, 21. 4. pa dobi denar od CSD.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 1. odstavkom 48. člena v zvezi z 2. odstavkom 70. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) sodišče, če po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom1, s sklepom odloči, da se osebo sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom in določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev ... Odločitev sodišča prve stopnje o največ enomesečnem zdravljenju je znotraj zakonskega roka; o napačni uporabi materialnega prava torej ni mogoče govoriti.

5. Tudi glede na konkretne okoliščine na strani zadržane osebe je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju zdravljenja pravilna. Sodišče je izpodbijani del odločitve obrazložilo z naslonitvijo na mnenje izvedenke dr. B. B., ki je ugotovila, da je obdobje enega meseca potrebno, da se ponovno uvede in prilagodi farmakoterapija in da se doseže tolikšen učinek, da začne nanašalno paranoidna simptomatika izzvenevati in se doseže vsaj tolikšna kritičnost, da zadržana oseba ne bo takoj po odpustu opustila terapije. Glede na njeno starost je akutno psihično dogajanje izjemno pomembno dobro zazdraviti, saj se bo sicer bolezen vse bolj kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko bolezni in invalidiziranje. Gre za strokovne ugotovitve izvedenke, ki jim pritožnica ne nasprotuje oziroma jim nasprotuje laično, s čimer dvoma v njihovo pravilnost ne uspe vzpostaviti.

6. Pri zadržani osebi je (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) bolezenska simptomatika izražena do take mere, da je njena presoja realnosti hudo motena, hudo moteno pa je tudi obvladovanje njenega ravnanja. V tej fazi torej ne gre za situacijo, ko se svojega duševnega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ko (drugače povedano) sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti2 oziroma kako dolgo se želi zdraviti. Njena ocena tega, kako dolgo zdravljenje bi zadoščalo, zato v danem trenutku ne more biti odločilna. Poleg tega trditev o opravkih, ki naj bi jih imela 20. in 21. 4. 2022, pritožnica niti ne dokaže. 7. Ne glede na doslej pojasnjeno višje sodišče še enkrat izpostavlja, da je trajanje zdravljenja določeno na najdlje en mesec. Če se bo zdravstveno stanje osebe toliko izboljšalo, da ne bo več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo mora psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpustiti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvestiti sodišče (1. odstavek 71. člena ZDZdr). Zadržana oseba ali njena odvetnica pa lahko pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlagata sodišču, da se jo odpusti (2. odstavek 71. člena ZDZdr).

8. Pritožba torej ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo in sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

1 Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so vsi izpolnjeni, pritožnica ne nasprotuje in so materialno pravno pravilne. 2 Prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015, II Cp 1960/2016, I Cp 439/2017 in druge.