Jedro

Tožnik okoliščine, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ni utemeljil v takšni meri, da bi lahko pomenile preganjanja v smislu določb ZMZ.

Tožnik, ki ni v postopku izkazal svoje istovetnosti in jo je tudi večkrat spremenil, ni povedal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil leta 2006 v Grčiji, kar je na podlagi podatkov v spisu nesporno ugotovljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno na podlagi druge in petnajste alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Iz prošnje izhaja, da tožnik ob podaji prošnje svoje istovetnosti ni izkazal. Navedel je, da je izvorno državo zapustil leta 1997 in v tem času bival v Siriji, Libanonu, Turčiji, Grčiji in Republiki Sloveniji. V Republiko Slovenijo je vstopil ilegalno približno 1. 5. 2012. Za mednarodno zaščito ni zaprosil nikoli. V nadaljevanju je podrobno opisal pot od odhoda iz izvorne države do Republike Slovenije. Med drugim je povedal, da je bila njegova ciljna država Italija. V Siriji in Libanonu se ni počutil varnega, v Grčiji pa je živel sedem let. V izvorni državi od leta 1997 nikoli bil nikoli več. Zaradi vojne v Sudanu se v domovino ne more več vrniti. Sudan je namreč zapustil zaradi državljanske vojne, leta 1997 pa so ubili njegovega brata. Kdo ga je ubil ne ve, meni, da ga je ubil sudanski vojaški režim, ker je bil upornik. Tudi sam je večkrat, zaradi brata, doživljal krutost režima, večkrat ga je policija zaprla za nekaj dni. Sam je bil simpatizer Sudanske demokratične stranke, zaradi tega je imel težave. Preganjan je bil tudi zaradi rase. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi ga gotovo ubili. Izvorno državo je zapustil s svojim potnim listom, vendar mu ga je ilegalni sprovajalec v Turčiji vzel, v Sudanu je nato dobil duplikat potnega lista, vendar ga je pustil v Grčiji pri prijatelju. Druga plemena gledajo na njih kakor da so črnci, odpadniki, tudi policija z njimi ravna na enak način.

S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor, ki je potekal dne 16. 10. 2012. Na razgovoru je povedal, da je pridobil kopijo potnega lista, originalni potni list pa ima še vedno prijatelj v Grčiji, ki pa se na telefon ne oglaša. Znanec je iz Grčije odpotoval v Sudan in mu je priskrbel fotokopijo starega potnega lista, na podlagi katerega je brat dobil duplikat. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik predložil dokument, na katerem ni zapisano njegovo osebno ime, prevajalec pa na podlagi predloženega dokumenta ugotovil, da je kot kraj rojstva na dokumentu naveden Omdurman, leto 1960. Tožnik je bil rojen v Eritreji, v mestu Akordat, navedel je, da so se v Sudan oziroma v Kassalo preselili, ko je bil star 15 let. Od takrat se nikoli več ni vrnil v svoj rojstni kraj. Soočen je bil z njegovimi izjavami v prošnjo za mednarodno zaščito, da je rojen v Kasali, ter s podatki iz fotokopije potnega lista, kjer je kraj rojstva zapisan Omdurman. Pojasnil je, da je povedal, da je rojen v Eritreji v Akordatu, da pa je pri pisanju verjetno prišlo do pomote. Povedal je tudi, da je bil njegov poklic serviser hladilnikov, da je imel delavnico, razlogi, zaradi katerih je moral zapustiti državo, pa je državljanska vojna na jugu Sudana in Darfurja. Zaradi državljanske vojne je pogorela tudi delavnica v Kassali. Glede preganjanja zaradi rase, in sicer, ker pripada plemenu Beja, je povedal, da je večkrat doživel, da je policija ustavila avtobus in pregledala osebne dokumente. Večkrat so samo njega izbrali iz skupine in od njega zahtevali osebne dokumente, katere pa so mu potem, ko so jih videli, vrnili in njega izpustili. Vedno ima občutek, da ni pravi Sudanec, kljub temu, da sta stara starša prava državljana Sudana. Povedal je tudi, da je vojska nasilno zbirala mlade fante in jih pošiljala na fronto v Darfur ali južni Sudan. Večkrat je sedel v kavarni in pil kavo, ko je prišla varnostna služba. Vojaki so želeli vse aretirati in poslati na fronto, takrat pa je on zbežal. Kako je vedel, da bi ga poslali na fronto, ni odgovoril. Petkrat so ga aretirali in tepli, on pa je pobegnil. Soočen je bil tudi z dejstvom, da je v prošnji za mednarodno zaščito aretacije vojske, ki naj bi aretirala in hotela poslati na vojaško območje, ni navedel, omenil tudi ni smrti svojega brata. Tožnik je na to odgovoril, da o tem ni bil vprašan. Soočen je bil tudi z rezultatom njegovih prstnih odtisov, saj iz baze Eurodac izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji. Pojasnil je, da so mu v Grčiji odvzeli prstne odtise in ga poslali v kamp, vendar za mednarodno zaščito ni zaprosil. Pooblaščenka tožnika je v spis vložila tudi tri odlomke različnih mednarodnih organizacij, ki poročajo o ljudstvu Beja.

Na podlagi navedenih okoliščin je tožena stranka presodila, da je tožnik prikril, da je pred tem že vložil prošnjo v drugi državi in pri tem uporabil napačne podatke o istovetnosti. Na zahtevek glede pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje je grški migracijski organ odgovoril, da se je tožnik pri njih predstavil kot A.A. z rojstnimi podatki ... 1. 1960, pri tem pa so še pojasnili, da je na negativno odločitev prvostopnega organa vložil pritožbo, o kateri pa še ni odločeno. Glede na navedeno tožena stranka tudi dvomi, da je tožnik ob podaji prošnje povedal prave rojstne podatke. Pri policistih se je namreč predstavil za B.A., rojenega ... 1. 1956, ni pa predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi nesporno izkazoval njegovo identiteto. Zato glede na določbe Zakona o tujcih (ZTuj-2) njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje in osebnem razgovoru navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izvorno državo je zapustil že pred 15 leti, kot razlog je navedel državljansko vojno in da je bil njegov brat ubit. Tožena stranka ugotavlja, da se je državljanska vojna v Sudanu končala leta 2005, zaradi česar so prenehali njegovi razlogi za vložitev prošnje. Tudi tožnikove izjave, da je na oblasti še vedno isti režim, kot je bil ob njegovem odhodu, ne more vplivati na drugačno odločitev. Tožnik namreč ni navedel, da bi s tem režimom imel težave. Ni tudi zanemarljivo, da tožnik ne ve, kdo je brata ubil, niti s kom je brat sodeloval. Spopadi na jugu Sudana in Darfurju pa s tožnikom nimajo nobene zveze, saj tam ni nikoli živel. Kot razlog je navedel tudi simpatizerstvo s Sudansko demokratično stranko, vendar teh težav ni konkretiziral. Povedal je tudi, da je bil v Sudanu ogrožen zaradi njegove rase, vendar je sam povedal, da so ga po legitimiranju vedno izpustili. Tudi v pogovorih z drugimi ni naletel na resne probleme. Zato so te navedbe nepomembne in nezadostne. Tožnik ni znal utemeljiti, niti opisati oziroma povedati, kaj bi se mu v primeru vrnitve zgodilo. Zato na podlagi njegovih navedb o dogodkih in osebnih izkušnjah ni mogoče govoriti o preganjanju in rasizmu zaradi njegove pripadnosti plemena Beja oziroma simpatizerstvu stranke, katerega imena niti ni točno povedal. Simpatizerstvo s Sudansko demokratično stranko je namreč naknadno popravil, in sicer, da je ime stranke Združena demokratična stranka.

Ob upoštevanju aktualne sodne prakse s področja mednarodne zaščite je tožena stranka preverila tudi obstoj pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnikove navedbe je tožena stranka preučila tudi v smislu, ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen smrtni kazni ali usmrtitvi, oziroma, ali bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni v izvorni državi. Tožnik je navajal, da je bil večkrat zaprt in da je občutil krutost sudanskega režima. Najprej je tega ponovno povezal s smrtjo brata, zaradi katerega naj bi ga policija tudi zaprla, čeprav je pred tem v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je bil večkrat zaprt zaradi simpatizerstva s Sudansko demokratično stranko, ki je v opoziciji in katerih članov vlada ne mara. Na osebnem razgovoru pa je razlog za aretacijo videl v tem, da bi ga vojska rada poslala na fronto v Darfur ali na jug Sudana. Kako je do aretacij prišlo tožnik ni konkretno pojasnil. Večkrat je ponavljal samo en dogodek, da so ga prejeli, da je sedel v kavarni in s prijatelji pil kavo. Zaradi vsega navedenega tožnik subjektivnega strahu ni izkazal za verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Na podlagi tožnikovih navedb je tožena stranka ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v Sudan po 15 letih ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje v izvorni državi. V različnih poročilih, ki jih tožena stranka v odločbi citira, je zaslediti, da se je državljanska vojna v Sudanu s podpisom mirovnega sporazuma med Nacionalno kongresno stranko in Sudansko ljudsko osvobodilno armado januarja 2005 končala. Čeprav so se nadaljevali spopadi v Darfurju in so ob odcepitvi južnega Sudana postali pereč problem v južnih pokrajinah Sudana, Blue Nile, južni Kordofan in Abyei, pa so razmere v vzhodnem Sudanu, kjer se nahaja tudi Kassala, kjer je prosilec do svojega odhoda živel, relativno mirno. Tožena stranka ugotavlja, da na podlagi zadnjih informacij ni mogoče trditi, da je vsesplošno nasilje v Sudanu tako visoko, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo vsakemu civilistu resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka se sklicuje tudi na stališče Evropske unije, v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssercretaris van Justitie 17. 2. 2009. V njej je bilo opozorjeno, da je potreba upoštevati osebne okoliščine prosilca, in sicer v smislu, da čimbolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica, do subsidiarne zaščite. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da samovoljno nasilje v Kassali nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi, tožbene ugovore pa zavrača. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi druge in petnajste alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ in če so ti podani. V 55. členu ZMZ so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in sicer v pospešenem oziroma skrajšanem upravnem postopku. V obravnavanem primeru so bili po presoji sodišča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku zadostuje že, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne tudi med drugim, če je prosilec ob vložitvi prošnje navedel le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (druga alineja prvega odstavka 55. člena ZMZ) ali če je prosilec prikril, da je pred tem že vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačne podatke o istovetnosti (petnajsta alineja prvega odstavka 55. člena ZMZ).

Po presoji sodišča je tožena stranka v postopku ugotovila vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Svojo odločitev je oprla na dejstva, da tožnik, ki ni v postopku izkazal svoje istovetnosti in jo je tudi večkrat spremenil, ni povedal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil leta 2006 v Grčiji, kar je na podlagi podatkov v spisu nesporno ugotovljeno. Iz podatkov spisa izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji leta 2004, da je zoper negativno odločitev vložil pritožbo, vendar postopek še ni končan. Razlogov za zamolčanje prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji na osebnem razgovoru dne 16. 10. 2012 ni ustrezno pojasnil. Svojo odločitev je tožena stranka oprla tudi na okoliščino, da je izvorno državo zapustil že pred 15 leti zaradi državljanske vojne, ki pa se je leta 2005 že končala. Poleg tega tudi, da je tožnik navedel, da so mu ubili brata, pri tem pa niti ne ve, kdo ga je ubil, niti s kom je brat sodeloval. Ocenila je tudi tožnikove navedbe, da je bil preganjan kot pripadnik plemena Beja, vendar ni navedel okoliščin, ki bi kazale na to preganjanje.

Po presoji sodišča je tožena stranka vse navedene okoliščine pravilno presodila, se do njih opredelila in svojo odločitev pravilno obrazložila. Sodišče zato sledi obrazložitvi tožene stranke in se nanjo v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno obrazložila in utemeljila tudi, zakaj tožniku ne more pripadati subsidiarna zaščita. Sodišče tudi glede te obrazložitve sledi obrazložitvi tožene stranke in se nanjo sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na presojo sodišča, da je tožena stranka v postopku na podlagi tožnikove prošnje in osebnega razgovora ugotovila vsa, za odločitev v zadevi pomembna dejstva, sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj opravi glavno obravnavo. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožnik prikril vložitev prošnje za mednarodno zaščito zaradi slabih razmer v Azilnem domu v Grčiji. Ta okoliščina bi bila pomembna ob morebitni odločitvi tožene stranke, da bo tožnik vrnjen v Grčijo, ne opravičuje pa tožnikovega ravnanja, da je ta dejstva ob vložitvi prošnje prikril. Slovenski organi so tožnika opozorili na njegove pravice in dolžnosti v postopku (9. člen ZMZ), in ga seznanili s tem, da bo poizvedba iz baze Eurodac opravljena, zato je tožnik moral vedeti, kakšen bo njen izid. Kot že obrazloženo sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, da tožnik okoliščine, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ni utemeljil v takšni meri, da bi lahko pomenile preganjanja v smislu določbe ZMZ. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni obrazložila razlogov za zavrnitev prošnje za priznanje subsidiarne zaščite. To iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.