Jedro

Ker je vračanje v obliki nadomestnega zemljišča pogojeno s poprejšnjo sklenitvijo sporazuma, sklenitev sporazuma pa je v sferi zavezanca in upravičenca, pristojni organ ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v obliki nadomestnega premoženja, če ta sporazum ni sklenjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 10. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe tožnikov zoper odločbo Upravne enote L. z dne 21. 7. 2004, s katero je prvostopenjski organ tožnikoma kot upravičencema vrnil del podržavljenega zemljišča parc. št. 6 v izmeri 219 m², danes parc. št. 7, 8, 9 in 10 k.o. ... v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: SOD) v višini 5.867,45 DEM, od česar A.A. pripada 1/3 navedenega zneska, B.B. pa 2/3 tega zneska (1. točka izreka); naložil SOD dolžnost upravičencema izplačati odškodnino (2. točka izreka) in zavrnil zahtevek za denacionalizacijo dela zemljišča parc. št. 30 v izmeri 1036 m², danes parc. št. 50 in 60, vse k.o. ... (3. točka izreka). Tožnika sta s pritožbo izpodbijala le 1. in 2. točko izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi sporno, ali je možna denacionalizacija v obliki nadomestnega zemljišča. Obravnavana parcela je bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč – ZNNZ in je imela status stavbnega zemljišča. Vračanje v obliki nadomestnih zemljišč pa je za denacionalizacijo podržavljenih stavbnih zemljišč urejeno drugače kot za podržavljena kmetijska zemljišča. Podlaga za denacionalizacijo stavbnih zemljišč v obliki nadomestnega zemljišča je urejena v tretjem odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, in sicer je ta možna, če je sklenjen sporazum med zavezancem in upravičencem. Ker ta v obravnavani zadevi ni bil sklenjen, upravni organ o vrnitvi nadomestne nepremičnine ni bil pooblaščen odločati.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Ugovarjata stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Opozarjata, da je bila parc. št. 25, za katero sta predlagala, da se jima dodeli kot nadomestno zemljišče, odvzeta pravni prednici enega od tožnikov, in na sedanji status te parcele. Menita, da bi moral upravni organ razpisati ustno obravnavo, nanjo povabiti Mestno občino L. ter razčistiti, zakaj ta šteje, da navedene parcele ni mogoče izročiti kot nadomestno zemljišče, zlasti, ker je ta parcela v naravi dvorišče prvega tožnika. Menita, da ni bilo omogočeno kontradiktorno obravnavanje dejstev in dokazov, ki bi lahko privedla do sklenitve sporazuma.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1. V prvem odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji pogoj za njeno izvršitev (tretji odstavek 66. člena ZDen).

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo v obliki nadomestnega zemljišča. Denacionalizacija stavbnih zemljišč v obliki nadomestnega zemljišča je mogoča le, če je sklenjen sporazum iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. Ta določa, da se v primeru iz prvega odstavka tega člena lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da zavezanec da upravičencu nadomestno nepremičnino. Denacionalizacija v obliki nadomestne nepremičnine kot oblika nadomestnega premoženja pa ni obvezna subsidiarna oblika denacionalizacije, temveč jo lahko pristojni organ določi le v primeru, če se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že s sodbo I Up 1108/2005 z dne 15. 11. 2007. Ker je torej vračanje v obliki nadomestnega zemljišča pogojeno s poprejšnjo sklenitvijo sporazuma, sklenitev sporazuma pa je v sferi zavezanca in upravičenca, pristojni organ ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v obliki nadomestnega premoženja, če ta sporazum ni sklenjen.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da med zavezancem in tožnikoma ni bil sklenjen sporazum v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen, zato je prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno, ko ni odločal o vračanju premoženja v obliki nadomestne nepremičnine.

9. Ker je sklenitev sporazuma v domeni pogodbene avtonomije upravičenca in zavezanca, sporazum pa v obravnavani zadevi ni bil sklenjen, za odločitev o stvari niso pravno pomembni ugovori, ki se nanašajo na nepremičnino, za katero sta tožnika želela, da se jima izroči kot nadomestno premoženje. Ker je sporazum stvar sklenitve dogovora med zavezancem in upravičencem, upravni organ v postopku denacionalizacije glede sklepanja sporazuma ni zavezan k posebnemu postopanju. Zato na odločitev o stvari tudi ne vplivajo pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopanje prvostopenjskega organa v zvezi s sklepanjem sporazuma.

10. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.