Jedro

Odločitev toženke temelji na ugotovitvi, da občina Logatec ni več umeščena med območja, ki so upravičena do regionalne pomoči. Toženka zato v izpodbijani odločbi ni bila dolžna ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev, ki so določeni za dodelitev regionalne pomoči, in se do njih opredeljevati, saj te okoliščine niso bistvene za odločitev v zadevi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (sedaj Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj, v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino vlogo za dodelitev finančne spodbude za projekt "A.," (1. točka izreka) in odločilo, da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje prostorskega kriterija po Uredbi o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027, v skladu s katero občina Logatec ne spada med območja, upravičena do prejema regionalne državne pomoči, našteta v 2. členu navedene Uredbe. Občina Logatec namreč spada v osrednjeslovensko statistično regijo, torej v teritorialno enoto NUTS 3 SI041. Na tem območju so do regionalne pomoči upravičene le občine Borovnica, Dobrepolje, Ig, Šmartno pri Litiji in Velike Lašče. Toženka je zato na podlagi mnenja strokovne komisije, ki je obravnavala tožničino vlogo, odločila, kot navedeno zgoraj.

3.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži izdajo zakonite odločbe v ponovljenem postopku.

4.Navaja, da je oddala dve vlogi, prvo že v novembru 2020. Odgovora nanjo ni prejela, a je v maju 2021 od članice komisije dobil informacijo, da vloga ni ustrezna, saj ji ni bilo priloženo gradbeno dovoljenje, ki ga je zahtevala sprememba Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje. Ker vloga ni bila zavrnjena niti ni bila obveščena, kaj se z njo dogaja, je naknadno vložila novo vlogo s priloženim gradbenim dovoljenjem, ki ga je v tem času že pridobila. Kljub stalnemu ustnemu in pisnemu preverjanju glede reševanja vloge pred septembrom 2021 ni uspela dobiti nobene informacije o postopkih, prav tako ni bila pozvana k dopolnitvi vloge. Šele 3. 12. 2021 prejela prvi poziv k dopolnitvi vloge, drugi poziv pa ji je bil poslan 23. 12. 2021. Izpodbijano odločbo je upravni organ izdal šele 28. 11. 2022. Tožnica zato toženki očita, da postopka ni vodila v zakonsko postavljenih rokih in ni skrbela, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko odločba vplivala ter ni skrbela, da nevednost in neukost stranke v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

5.Toženka je tudi ogrozila njen pravni položaj, s tem ko je odločanje o pomoči padlo v obdobje spreminjanja predpisov, ki določajo pogoje za podelitev regionalne pomoči. Posledično je izgubila pravico do enakovredne obravnave vloge. Nadalje navaja, da v odločbi niso navedena merila, po katerih njena vloga ne bi bila ustrezna oziroma ne bi dosegla dovolj točk. V skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi toženka morala navesti razloge, zakaj je tako odločila in kako je uporabila obseg in namen prostega preudarka. Iz 31. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) namreč izhaja, da mora biti vloga vložena pred pričetkom izvajanja investicije, takrat morata tako vlagatelj kot naložba izpolnjevati tudi vse ostale pogoje. Tožnica zato meni, da komisija pri pregledu pogojev za vlagatelja in naložbo, predstavljeno v vlogi, preverja izpolnjevanje le-teh na dan oddaje vloge in ne na dan, ko komisija zaseda in dejansko obravnava vlogo. Tožničina vloga tako izpolnjuje pogoje iz Uredbe o karti regionalne pomoči za obdobje 2014-2021, ki je veljala v času oddaje vloge.

6.Toženka je sodišču poslala upravni spis zadeve. V odgovoru na tožbo uvodoma povzema dosedanji potek postopka z obema tožničinima vlogama, od katerih je bila prva 10. 9. 2021 umaknjena. Tožnica je bila v zvezi z drugo vlogo dvakrat pozvana k njeni dopolnitvi, na podlagi česar je komisija izdala mnenje z dne 4. 1. 2022. Dodatno pojasnjuje, da je ustavnosodna praksa utrdila stališče in razlago, da upravni organ v veliki večini primerov odloča po zakonu, veljavnem v času odločanja, ne pa v času vložitve vloge, pri čemer v določenih vrstah zadev lahko zakonodajalec izrecno odloči, da velja drug predpis kot tisti, ki je v veljavi v času odločanja, medtem ko je določene izjeme vpeljala tudi upravno-sodna praksa zaradi nujnosti varstva pravic strank. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča. Toženka zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne oziroma zavrže, če bo ugotovilo, da je vložena prepozno.

7.Tožnica je vložila pripravljalno vlogo, v kateri se sklicuje na načelo varstva pravic strank in ponovno poudarja, da bi toženka zaradi enakovredne obravnave strank morala njeno vlogo obravnavati po predpisih, veljavnih v času oddaje vlog, to je v letu 2021.

8.Toženka v odgovoru vztraja pri vsem že navedenem, enako tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi.

K I. točki izreka

9.Tožba ni utemeljena.

10.Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba je bila vložena 12. 1. 2023 (poslana priporočeno po pošti) in je bila ob upoštevanju 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter datuma vročitve izpodbijane odločbe (tj. 13. 12. 2022) vložena pravočasno. Kot datum vložitve tožbe se namreč v primeru priporočene poštne pošiljke upošteva datum oddaje na pošto, kot to določa drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1.

11.Glede obsega sodne presoje pa sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet tega postopku zgolj presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, to je odločbe z dne 28. 11. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina druga vloga, ne pa vprašanje pravilnosti postopanja toženke v zvezi s prvo vlogo. Slednjo je namreč tožnica umaknila, kar med strankama ni sporno. Sodišče se zato ne opredeljuje do obširnih tožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek s prvo vlogo.

12.Sporna je torej odločitev, s katero je toženka zavrnila tožničino vlogo za dodelitev finančne spodbude za projekt: A., ki jo je tožnica vložila 26. 5. 2021. Z njo je zaprosila za pridobitev regionalne državne pomoči v višini 2.248.273,20 EUR, to je 30 % upravičenih stroškov. Vlogo je na petih korespondenčnih sejah

obravnavala strokovna komisija toženke. Tožnico je 3. 12. 2021 in nato ponovno 23. 12. 2021 pozvala k dopolnitvi vloge, tožnica je vlogo dopolnila 4. 1. 2022. V mnenju z dne 7. 1. 2022 je komisija pojasnila, da ni mogoče ugotoviti, ali vloga izpolnjuje vse pogoje za dodelitev regionalne pomoči, ker Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2014-2021 (Uradni list RS, št. 103/13 in 173/20) ne velja več, nova uredba pa še ni objavljena. Po sprejetju in objavi nove Uredbe o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-20207 (Uradni list RS, št. 14/22 z dne 4. 2. 2022) je komisija v mnenju z dne 17. 2. 2022 ugotovila, da investicija, ki se izvaja na območju občine Logatec, ne spada v nobeno izmed območij, ki so upravičena do dodelitve regionalne državne pomoči.

13.Pravna podlaga odločitve je 31. člen ZSRR-2, ki ureja postopek podeljevanja regionalne državne pomoči. Zakon v drugem in osmem odstavku 31. člena ministrstvu podeljuje pravico do prostega preudarka pri odločanju v konkretnih zadevah, pri čemer je prosti preudarek omejen na presojo razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta.

14.Postopki dodeljevanja sredstev, subvencij in drugih oblik državne pomoči iz proračuna nimajo značaja upravne zadeve, opredeljene v 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o drugi javnopravni stvari, navedeni v 4. členu ZUP. V primeru odločanja o drugi javnopravni stvari se določbe ZUP uporabljajo smiselno, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom, smiselna uporaba ZUP pa pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. Med zadeve, ki predstavljajo odločanje o drugi javnopravni stvari, je mogoče uvrstiti tudi postopek odločanja o prošnji za dodelitev regionalne državne pomoči brez javnega razpisa, ki ga ureja 31. člen ZSRR-2. Tako se v konkretnem primeru poleg 31. člena ZSRR-2 na podlagi 4. člena ZUP upoštevajo predvsem tiste določbe ZUP, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencev v postopku.

15.V zadevi procesno dejansko stanje ni sporno. Ni sporno, da toženka o tožničini vlogi ni odločila v zakonsko določenem roku (222. člen ZUP) in da tožnice skladno s 67. členom ZUP tudi ni pravočasno pozvala k dopolnitvi vloge. Navedeno nesporno izhaja iz navedb obeh strank ter izpodbijane odločbe, v kateri toženka povzema potek postopka do izdaje izpodbijane odločbe. Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP mora namreč organ, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. V skladu z 222. členom ZUP pa mora organ v dveh mesecih od popolne vloge izdati odločbo. V konkretnem primeru je toženka nepopolno vlogo prejela 28. 5. 2021, v decembru istega leta je tožnico dvakrat pozvala k dopolnitvi, na podlagi mnenja strokovne komisije z dne 17. 2. 2022 pa je konec novembra 2022 izdala izpodbijano odločbo, to je 11 mesecev po prejemu popolne vloge.

16.Sodišče tožnici pojasnjuje, da sta tako rok za izdajo odločbe (prvi odstavek 222. člena ZUP) kot tudi rok za poziv k dopolnitvi vloge (prvi odstavek 67. člena ZUP) instrukcijska roka, ki silita organe, ki vodijo postopke, k aktivnosti in dajeta pristojnim organom možnost nadzora in ukrepanja v primeru neutemeljenih zastojev pri delu organa. Kršitev navedenih rokov pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost odločbe, izdane po izteku navedenih rokov.

Stranka ima v takem primeru možnost sodnega varstva zaradi molka organa. Po določbi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 je namreč upravni spor dopusten tudi v primeru, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Procesne predpostavke za vložitev takšne tožbe zaradi molka organa so urejene v 28. členu ZUS-1, in sicer lahko stranka sproži upravni spor, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1).

17.Glede na navedeno v tožbi zatrjevane kršitve splošnih načel oziroma določb ZUP niso podane. Tožnica ni vložila tožbe zaradi molka organa, česar tudi neformalno poizvedovaje o stanju zadeve ne more nadomestiti. Podana ni niti kršitev 214. člena ZUP. Odločitev toženke namreč temelji na ugotovitvi, da občina Logatec ni več umeščena med območja, ki so upravičena do regionalne pomoči. Toženka zato v izpodbijani odločbi ni bila dolžna ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev, ki so določeni za dodelitev regionalne pomoči, in se do njih opredeljevati, saj te okoliščine niso bistvene za odločitev v zadevi.

18.Tako ostaja sporno le še vprašanje uporabe materialnega predpisa Toženka je pravilno in skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) uporabila predpis, ki je veljal v času odločanja, in ne predpisa, ki je veljal v času oddaje (nepopolne) vloge, torej v letu 2021. Pogoji za izjemo, ki jo omenja toženka v odgovoru na tožbi in izhajajo iz ustavno sodne prakse,

po presoji sodišča v obravnavni zadevi niso izkazani, saj gre za izjemne primere, ko odločanje organa traja nerazumno dolgo, npr. več let (načelo utemeljenih pričakovanj). Sodišče sodi, da v predmetni zadevi glede na to, da je vlogo obravnavala komisija kot kolegijski organ in da je obravnava potekala na več korespondenčnih sejah relativno strnjeno ter da je bila vloga popolna šele v letu 2022, ni prišlo do bistvene prekoračitve roka v takšnem obsegu, kot to izhaja iz citiranih odločb Ustavnega sodišča. Tako po presoji sodišča v predmetni zadevi niso podane takšne okoliščine, ki bi dopuščale izjemo od načela zakonitosti, posledično pa prekoračitev instrukcijskih rokov ni vodila do kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

19.Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20.Ker med strankami ni spora o dejanskih vprašanjih, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka

21.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Te so potekale od 8. do 12. avgusta 2021, od 22. do 30. novembra 2021, od 16. do 22. decembra 2021, od 5. do 6. januarja 2022 in od 16. do 17. februarja 2022.

2Tako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 142/2022-8 z dne 1. 6. 2022.

3Enako sodba Upravnega sodišča I U 1593/2014 z dne 16. 12. 2014.

4Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-304/01 z dne 20. 5. 2004 in Up 10/03 z dne 10. 7. 2003.

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 222

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.