Jedro

Določilo drugega odstavka 461. člena ZOR, ki je veljalo v času sklenitve v tej pravdi obravnavanega sporazuma, je odvetniku in pooblaščencu prepovedovalo dogovor, da si izgovori delež zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Čeprav je bila določba umeščena med določila, ki so urejala prodajno pogodbo, ni bilo dvoma o tem, da je navedeno določilo pomenilo prepoved, ki se je nanašala na določanje nagrade za opravljanje naročila z izrecno sankcijo ničnosti.

Iz povedanega zato lahko sledi le sklep, da je bila izgovorjena določba o odstotkovni nagradi v sporazumu z dne 20.01.1993, nična. Prvostopno sodišče se bo moralo zato v novem sojenju izjasniti glede vprašanja dopustnosti konvalidacije ničnega pravnega posla in v tej zvezi preučiti, ali obstojijo razlogi za izjemo v smislu teorije realizacije pogodbe s strani obeh pogodbenikov in načela afirmacije, kakor so opredeljeni v drugem odstavku 107. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju razsodilo, da ostaneta v celoti v veljavi: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, z dne 04.04.2001, opr. št. I 2001/00173, po katerem je dolžna prvotoženka plačati glavnico v višini 14.226,90 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter sklep o izvršbi istega sodišča z dne 12.03.2001, opr. št. I 2001/00148, po katerem je dolžan drugotoženec plačati glavnico v višini 14.226,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka, prav tako s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je prvotoženka dolžna sama plačati tožniku pravdne stroške v višini 1.133,97 EUR, drugotoženec sam v višini 839,97 EUR, oba toženca nerazdelno pa pravdne stroške v znesku 1.340,10 EUR, vse v 15 dneh, od tedaj dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženca v pravočasni pritožbi izpodbijta sodbo v celoti in uveljavljata vse dopustne pritožbene razloge. Menita, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj določila tretjega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu – Zodv, ni dopustno uporabiti v denacionalizacijskih zadevah. Denacionalizacijski postopek po njunem mnenju ni premoženjskopravne narave, pri čemer gre za upravni postopek, v katerem je v naprej znano, kakšna bo upravna odločba oziroma, v kakšnem obsegu se bo vrnilo nacionalizirano premoženje. V tej zvezi tudi menita, da sodišče prve stopnje ni podalo o nesorazmerju med plačilom in opravljenimi storitvami takšnih razlogov, ki bi se dali preizkusiti, zato izrecno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Kršitev postopkovnih določil enake kvalitete vidita tudi v tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo zavrnjenih predlaganih dokazov, niti obrazložilo njihove zavrnitve. Zanju je sporna višina prisojenih zneskov, saj ta vsebuje tako vrednost obveznic SOD, kakor tudi obresti, ki ne spadajo v vrednost vrnjenega premoženja. Opozarjata, da ima izpodbijana sodba povsem nejasne in neprepričljive razloge glede vprašanja moralne nedopustnosti in morebitnih napak volje pri sklepanju pogodbe. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Preizkus zatrjevanih procesnih kršitev je pokazal, da je prvostopno sodišče s tem, ko med razlogi izpodbijane sodbe sploh ni navedlo zavrnjenih dokazov, niti pojasnilo njihove zavrnitve, tožencema, tako kakor izpostavlja pritožba, kršilo pravico do izjave. Toženca sta predlagala med drugim zaslišanje priče N., kakor tudi listinske dokaze, ki med razlogi sodbe niso navedeni. Navedba o vpogledu v „vse listine in priloge spisa“ ne dosega standarda določnosti, ki bi omogočala, da bi se sodba dala preizkusiti. Pravdnim strankam mora biti določno pojasnjeno med razlogi sodbe, na kakšni dokazni podlagi je bila zavzeta ugotovitev o obstoju odločilnih dejstev. Pomanjkanje obrazložitve glede zavrnjenih dokazov ni v skladu s procesnimi pravili, ki naj strankam omogočijo v ustavi določeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije – URS, primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št.). S takšnim ravnanjem je bila tožencema odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ima vselej za posledico razveljavitev s tako napako obremenjene sodbe. Zato je drugostopenjsko sodišče že iz navedenega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku se bo moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti do vseh predlaganih dokazov pravdnih strank in ustrezno obrazložiti njihovo morebitno zavrnitev. Sodišče je upravičeno zavrniti izvedbo dokaza le, kolikor oceni, da ni v zvezi z odločilnim dejstvom, ali zavrniti dokazni predlog, za katerega ni izkazana verjetnost, da bi bilo z njim mogoče dokazati takšno dejstvo, ali v primeru, da je takšno dejstvo že dokazano z drugimi dokazi (prvi in drugi odstavek 213. člena ter 8. člen ZPP). Pavšalna navedba, da ne gre za potreben dokaz, ne zadostuje. Pravilno je izhajati iz razlage, katera so odločilna dejstva na podlagi opravljene pravne diagnoze spora. Glede na razlog zavrnitve je treba še pojasniti okoliščine, iz katerih ne izhaja verjetnost dokazne sposobnosti, ali obrazložiti, kako tudi uspešna izvedba dokaza ne bi v ničemer, zaradi prepričljive dokazne kvalitete in moči drugih dokazov, spremenila prepričanja sodišča o odločilnem dejstvu.

Drugostopenjsko sodišče je znova temeljito in podrobno proučilo materialnopravno podlago v tej pravdi obravnavanih tožbenih zahtevkov in pri tem opozarja še na nadaljnji materialnopravni vidik zadeve, ki ga bo treba v novem sojenju vsekakor pretehtati in zadevo obravnavati tudi iz te materialnopravne podlage. Nanaša se na pravilno pravno opredelitev določila v pogodbi oziroma konkretno v sporazumu, ki so ga dne 20.01.1993 sklenili odvetnika na eni strani ter na drugi strani, o plačilu storitev odvetniškega zastopanja v višini 10% od uspeha v postopku, namreč, ali je to določilo takšno, da se naj uporabi sankcija ničnosti. Pri tem ni mogoče prezreti pravnih določil, ki so v času sklepanja sporazuma veljala (drugi odstavek 461. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Tarifa o odvetniških storitvah), in je treba razlikovati med dogovorom plačila pavšala in dogovorom plačila glede na uspeh v postopku, kakor je že bilo pojasnjeno v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča. Določilo drugega odstavka 461. člena ZOR, ki je veljalo v času sklenitve v tej pravdi obravnavanega sporazuma je odvetniku in pooblaščencu prepovedovalo dogovor, da si izgovori delež zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Čeprav je bila določba umeščena med določila, ki so urejala prodajno pogodbo, ni bilo dvoma o tem, da je navedeno določilo pomenilo prepoved, ki se je nanašala na določanje nagrade za opravljanje naročila z izrecno sankcijo ničnosti.

Iz povedanega zato lahko sledi le sklep, da je bila izgovorjena določba o odstotkovni nagradi v sporazumu z dne 20.01.1993, nična. Prvostopno sodišče se bo moralo zato v novem sojenju izjasniti glede vprašanja dopustnosti konvalidacije ničnega pravnega posla in v tej zvezi preučiti, ali obstojijo razlogi za izjemo v smislu teorije realizacije pogodbe s strani obeh pogodbenikov in načela afirmacije, kakor so opredeljeni v drugem odstavku 107. člena ZOR.

V prejšnji odločbi pritožbenega sodišča, katere napotke glede uporabe materialnega prava je prvostopno sodišče povzelo v svojo odločbo, se je zmotno zastopalo stališče, da je dopustno uporabiti določilo 48. člena ZOR tudi za primer pravne nemožnosti (nedopustnosti), ki je kasneje odpadla.

Ker gre za izjemo od prepovedi konvalidacije ničnih poslov (prvi odstavek 107. člena ZOR), jo je pravilno razlagati ozko, zaradi česar širitev določila glede naknadne možnosti, ki je dejanskega vprašanja, na naknadno pravno možnost (dopustnost) z uporabo analogije ni dopustna. Pri tem pritožbeno sodišče posebej opozarja, da se specialna pravila o nedopustnosti izpolnitvenega ravnanja (47. in 49. člena ZOR) ne uporabljajo, če se nedopustnost nanaša na posamezno okoliščino posla oziroma na vsebino pogodbe, kar predstavlja določilo o načinu plačila odvetniških storitev. Plačilo v denarju ni nedopustno. O nedopustnem predmetu pogodbe oziroma nedopustnem izpolnitvenem ravnanju, je pravilno govoriti le v primeru, ko bi šele z izpolnitvijo nastala prepovedana posledica (npr. izvršitev kaznivega dejanja).

V zvezi z okoliščino, da je še v istem letu, nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe začel veljati zakon, ki je dopuščal dogovor o plačilu odvetniških storitev v obliki do 15 % od uspeha stranke v postopku, pritožbeno sodišče poudarja, da glede na spredaj navedeno pravno naziranje, ta ni odločilna, kolikor niso hkrati podane okoliščine in pogoji iz drugega odstavka 107. člena ZOR. Ničnost pravnega posla tudi ni odvisna od morebitne reakcije pogodbenikov, kakor zmotno izhaja sodišče prve stopnje (109. člen ZOR). Zato tudi ni določen prekluzivni rok, kakor v primeru izpodbojnosti (110. člen ZOR). Drugačna razlaga, ki bi šla v škodo tistemu, ki se na ničnost sklicuje, je zmotna.

Kolikor bo sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da gre za nično pogodbeno določilo, ki ni konvalidiralo, naj razišče, če je dopustno uporabiti institut delne ničnosti, zaradi katere bi ostala pogodba brez ničnega določila veljavna (105. člen ZOR).

Če je mogoče pogodbo obdržati v veljavi brez morebitnega ničnega določila, se glede popolnitve nične vsebine pogodbe subsidiarno uporabijo določila predpisa, ki je urejal v času sklenitve pogodbe oziroma konkretno sporazuma z dne 20.01.1993, odvetniško zastopanje in določal plačilo za opravljene storitve. Pri tem bo treba pravilno uporabiti procesne določbe o dolžnosti materialnega procesnega vodstva.

Na pritožbene navedbe sodišče le še dodaja, da vprašanja moralne nedopustnosti in morebitne napake volje niso obrazložena pomanjkljivo do te mere, da bi se jih ne dalo prizkusiti.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ, saj je obravnavano razmerje nastalo v času veljavnosti ZOR.

Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).