Jedro

Po določbi 2. odstavka 17. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82), ki je še uporabljiv v obravnavanem primeru, sodišče pri določitvi imetnika pravice uporabe skupnega stanovanja po razvezi zakonske zveze upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo ter druge okoliščine primera.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je nasprotno stranko D.S. določilo za imetnico pravice uporabe stanovanja v 1. nadstropju stanovanjske hiše, predlagatelju pa naložilo, da se mora iz tega stanovanja izseliti, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Predlagateljev predlog, naj sodišče njega določi za imetnika pravice uporabe spornega stanovanja, je zavrnilo. Pritožbo predlagatelja proti takšnemu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj vlaga proti temu sklepu revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP s predlogom na razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklepanje, da bi nasprotna stranka s sinom težje rešila stanovanjsko vprašanje kot predlagatelj, je v izpodbijani sodbi neobrazloženo in pavšalno. Predlagatelj je samo formalni lastnik oziroma solastnik nepremičnin, kar ne bi potrjevalo sklepanja o njegovem boljšem premoženjskem stanju. Enosobno stanovanje v Ljubljani zaseda njegova mati, solastno premoženje v k.o. D. pa je majhno. S tekočimi sredstvi ne bi mogel kupiti stanovanja. Boljše premoženjske razmere predlagatelja so torej navidezne. Upoštevati pa je treba predlagateljevo slabo zdravstveno stanje in njegovo invalidnost. Njegove bolezenske težave so predvsem nevrološkega značaja.

Predlagateljica ni odgovorila na revizijo, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ni sprejemljiva. Ob zavrnitvi predlagateljeve pritožbe je sodišče druge stopnje določno povedalo, v katerem obsegu sprejema razloge sklepa sodišča prve stopnje in zakaj pri osporavani odločitvi daje poudarek boljšim premoženjskim razmeram predlagatelja ter stanovanjskim potrebam sicer polnoletnega sina strank. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni podan.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določbi 2. odstavka 17. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82), ki je še uporabljiv v obravnavanem primeru, sodišče pri določitvi imetnika pravice uporabe skupnega stanovanja po razvezi zakonske zveze upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo ter druge okoliščine primera. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da predlagatelj pri določitvi imetnika pravice uporabe stanovanja ni v prednosti. Ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, brez dvoma omogoča sklepanje, da je po eni strani stanovanjske potrebe nasprotne stranke mogoče povezovati glede na izjavo sina strank, da bo živel z materjo, z njegovimi potrebami, po drugi strani pa, da nasprotničine zelo slabe premoženjske razmere ne omogočajo niti razmisleka o tem, da bi si stanovanjski problem mogla rešiti sama. V tem obsegu izgubi na teži predlagateljeva trditev, da je njegova lastnina na drugem stanovanju v Ljubljani in na nepremičninah v D. le formalne narave. Poleg tega ima predlagatelj tudi zanesljive mesečne denarne prejemke. V okviru uporabe določbe 17. člena ZSR drugačna odločitev od izpodbijane torej ne bi bila pravilna. Ugotovljena dejstva brez dvoma pretehtajo v korist nasprotne stranke. Objektivni podatek o predlagateljevem slabem zdravju pa je bil dokazno ocenjen in opredeljen kot pravno neodločilen. Predlagateljeve zdravstvene težave namreč ne podirajo položaja nasprotne stranke v taki meri, da bi odločitev nižjih sodišč postala vprašljiva. Sicer pa izpodbijana odločitev ne posega v premoženjska razmerja strank na solastni hiši in ne bo predstavljala ovire za izvedbo eventualnega postopka za razdružitev solastnine.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).