Jedro

Novo dejstvo oz. nov dokaz mora biti takšno, da bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo znano in uporabljeno že v prejšnjem postopku. Pri tem pa kot razlog za obnovo postopka lahko rabi samo takšno novo dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku, torej ne more biti podlaga za obnovo postopka.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urada Maribor zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je tožnik predlagal obnovo postopka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007, ki mu je bilo odmerjeno z odločbo št. DT 4224-013/2007 (09041-13) z dne 7. 8. 2007. Obnovo postopka je predlagal na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, torej zaradi novih dejstev in dokazov. Novo dejstvo bi naj v obravnavanem primeru predstavljala odločba Ministrstva za finance v zvezi z odmero nadomestila za leto 2004, ki je bila izdana dne 30. 4. 2008. Po stališču davčnega organa navedena odločba ne predstavlja novega dejstva, saj je organ druge stopnje v njej le presojal tožnikove pritožbene navedbe, torej okoliščine, ki so bile tožniku znane že v času izdaje odločbe o odmeri nadomestila za leto 2007. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-13-171/2009 z dne 20. 4. 2010. Pri tem je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je mogoče kot novo dejstvo upoštevati le okoliščine, ki so obstajale že pred izdajo dokončne odločbe, vendar se zanje ni vedelo. Odločba z dne 30. 4. 2008 pa je bila izdana že po dokončnosti odmerne odločbe za leto 2007, zato ne predstavlja novega dokaza, ter posledično tudi ne obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Prav tako se v konkretnem primeru obračun nadomestila nanaša na leto 2007, med tem ko se je odločba z dne 30. 4. 2008 nanašala na stanje v letu 2004. Tožnik v tožbi ponavlja svoje stališče, da je drugostopni organ v identični zadevi, v kateri je šlo za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2004, ugodil njegovi pritožbi. S tem so podani vsi razlogi za obnovo postopka tudi glede odločbe za leto 2007. V odločbi, s katero je ugodilo njegovi pritožbi, je natančno utemeljilo, v katerem delu je pritožba utemeljena in tožnik ni dolžan plačati nadomestila. Odločbe drugostopnega organa pa so za prvostopni organ obvezujoče in je ta dolžan upoštevati dana navodila. V skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih se nadomestilo odmeri neposrednemu uporabniku nepremičnine, kar je tožnik v postopku izkazal z najemnimi pogodbami, iz katerih so razvidni neposredni uporabniki stanovanj, zato je utemeljeno sklepati, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Navedene okoliščine, to je najemne pogodbe, mora zato davčni organ upoštevati pri izdaji nove odločbe. Te ugotovitve pa veljajo tudi za leto 2007 in ne samo za leto 2004. Tožnik je torej ob vložitvi predloga za obnovo postopka predložil dokaze, ki potrjujejo razloge za obnovo postopka, predlog pa je bil tudi vložen pravočasno v roku enega meseca od prejema odločbe Ministrstva za finance. Tožnik je v svoji pritožbi le navedel pravna naziranja, s katerimi je utemeljil pritožbo, vendar je šteti, da je šele ministrstvo v svoji odločbi argumentirano navedlo, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je dolžan upoštevati prvostopni davčni organ. Tako je šteti ta dejstva kot nova dejstva, ki davčnemu zavezancu ob izdaji odločbe za leto 2007 niso bila znana, zato je predlog za obnovo postopka utemeljen. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo Davčnega urada Maribor odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik zahteval obnovo postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007 na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99 in spremembe, ZUP). Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti, če je podan kakšen v zakonu taksativno našteti razlog. Tako se postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), v skladu s citirano določbo lahko obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe. Novo dejstvo oz. nov dokaz torej mora biti takšno, da bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo znano in uporabljeno že v prejšnjem postopku. Pri tem pa kot razlog za obnovo postopka lahko rabi samo takšno novo dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Dejansko mora torej iti že za „staro“, prej nastalo dejstvo, ki je „novo“ le toliko, da se je zanj zvedelo šele po končanem postopku. Dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku, torej ne more biti podlaga za obnovo postopka.

Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da odločba Ministrstva za finance z dne 30. 4. 2008 ne predstavlja novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj je bila navedena odločba izdana po dokončnosti odmerne odločbe za leto 2007, v zvezi s katero je tožnik predlagal obnovo postopka. Navedeni dokaz (odločba) torej ni obstajal v času pred izdajo odločbe za leto 2007, torej v nobenem primeru ne bi mogel biti uporabljen v prejšnjem postopku. Že iz navedenega razloga odločba Ministrstva za finance z dne 30. 4. 2008 ne predstavlja obnovitvenega razloga, zato so tudi brezpredmetni tožnikovi tožbeni ugovori, da je navedena odločba zavezujoča za prvostopni davčni organ. To sicer drži, vendar je bila ta odločba zavezujoča v postopku za odmero nadomestila za leto 2004, na katero se je odločba nanašala, ne pa tudi za postopek odmere nadomestila za leto 2007, ki je drug samostojen postopek. Prav tako dejstva, ki jih je tožnik navajal v pritožbi in za katera je tožena stranka v odločbi z dne 30. 4. 2008 presodila, da so utemeljena (da so zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi najemnih pogodb neposredni uporabniki stanovanjskih prostorov), ne predstavljajo obnovitvenega razloga, saj so bile te okoliščine tožniku znane že v času pred izdajo odločbe za odmero stavbnega zemljišča za leto 2007 in bi jih lahko tožnik uveljavljal v okviru rednega pravnega sredstva – pritožbe, česar pa ni storil. V skladu z določbo 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, ko prejme predlog, tega preizkusiti, ali je dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, organ predlog zavrže. V obravnavanem primeru že izsledki predhodnega preizkusa predloga za obnovo očitno kažejo, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, zato bi moral prvostopni organ predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, ne pa zavrniti, vendar navedeno po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.