Jedro

Sklep o veljavnosti ustne oporoke je pravnomočen in veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku tako, da ni več dopustno razpravljati o tem vprašanju. Čim pa je sklep pravnomočen, dediči, ki se pritožujejo pa so dediči drugega in tretjega dednega reda, nimajo pravice uveljavljati nujnega deleža in s tem v zvezi jim tudi ne gre pravica do dedovanja spornega premoženja. Sporno denarna sredstva so obstajala že v času izdaje sklepa o dedovanju, tako da ne gre za naknadno najdeno premoženje, kar je pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, temveč gre za dopolnilni sklep.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V drugem odločanju je sodišče prve stopnje ponovno z dodatnim sklepom o dedovanju denarna sredstva na računu banke v znesku 74.688,79 EUR prisodilo oporočnemu dediču A. A. 2. Zoper tak sklep se po pooblaščencih pritožujejo dediči B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. V pritožbah uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. E. E. navaja, da sodišče lahko izda dodatni sklep na podlagi prejšnjega sklepa samo v primeru, če se za to premoženje ni vedelo. Za denarna sredstva v navedenem znesku zakoniti dediči niso vedeli in so zaradi tega pristali, da se takrat znano premoženje dodeli A. A. Predlog ni bil vročen zakonitim dedičem, sodišče bi moralo pridobiti dedne izjave. E. E. bi oporoko izpodbijala, če bi vedela, da v zapuščino spada tudi navedeni znesek in se sklicuje na sklep pritožbenega sodišča II Cp 3241/2013 z dne 29. 1. 2014. 4. Dediči B. B., C. C. in D. D. v pritožbi med drugim navajajo, da se za denarni znesek 74.244,14 EUR pomotoma ni vedelo, je v nasprotju z listinami v spisu, saj je to razvidno iz poročila banke z dne 29. 9. 2008 in je kljub temu na naroku ugotovilo, da v zapuščino spadajo le denarna sredstva v znesku 2.055,05v EUR. Pritožniki se v pritožbi sklicujejo na obrazložitev sklepa II Cp 3241/2013. Po razveljavitvi sklepa je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, vendar je drugi senat pritožbenega sodišča ugodil pritožbi oporočnega dediča in razveljavil sklep in zavzel drugačno pravno naziranje. Prezrlo pa je, da sporni znesek ne predstavlja novo najdenega premoženja, saj se je zanj vedelo ob izdaji prvotnega sklepa. Dediči za to premoženje niso vedeli, čeprav je naloga sodišča, da ugotovi obseg celotnega premoženja. Sodišče je kršilo člen 22 Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo. Tudi dve različni odločitvi pritožbenega sodišča v isti zadevi ne prispevajo k pravni varnosti strank v postopku.

5. F. F. v pritožbi navaja podobno kot ostali dediči, ter še navaja, da sodišče ni ravnalo v skladu z napotili pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 3241/2013 ter da v konkretnem primeru ne gre za novo najdeno premoženje in bi zaradi tega moralo ugotavljati kakšna je bila volja dedičev.

6. A. A. je odgovoril na pritožbe in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbe in potrdi izpodbijani sklep.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. S sklepom o dedovanju D 112/2008 z dne 20. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 15. 1. 2013 je sodišče razglasilo ustno oporoko, s katero je celotno zapuščino dedoval A. A. Sklep o veljavnosti ustne oporoke je pravnomočen in veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku tako, da ni več dopustno razpravljati o tem vprašanju. Čim pa je sklep kot že omenjeno pravnomočen, dediči, ki se pritožujejo pa so dediči drugega in tretjega dednega reda, nimajo pravice uveljavljati nujnega deleža in s tem v zvezi jim tudi ne gre pravica do dedovanja spornega premoženja. Sporno denarna sredstva so obstajala že v času izdaje sklepa o dedovanju, kar izhaja iz dopisa banke z dne 29. 9. 2008 (list. št. 26) tako, da ne gre za naknadno najdeno premoženje (člen 221 ZD) kar je pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, temveč gre za dopolnilni sklep, vendar ta kršitev in ime sklepa v ničemer ne vplivata na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje kot neutemeljeno očitajo pritožniki v pritožbah. Ker je ustna oporoka veljavna, pritožniki niso upravičeno do zapuščine, saj niso nujni dediči in na odločitev v ničemer ne vpliva sklenitev dednega dogovora. Pritožbeno sodišče v isti sestavi je glede na navedeno v odločbi II Cp 3243/2013 odločilo napačno, ko je ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep z dne 28. 3. 2013, saj je spregledalo, da pritožniki niso nujni dediči in da jim glede na veljavno ustno oporoko ne pripada zapuščina in zaradi tega pritožbe neutemeljeno očitajo, da gre za neenotno prakso glede na odločbo pritožbenega sodišča v zvezi s sklepom II Cp 3090/2014. 9. Glede na navedeno je bilo pritožbe zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 365, tč. 2 ZPP v zvezi s členom 163 ZD).