Jedro

V izvršilnem postopku po uradni dolžnosti kot upnik nastopa „stranka“, ki je oproščena plačila sodnih stroškov, zato je sodišče prve stopnje dolžniku na podlagi četrtega in petega odstavka 38. člena ZIZ pravilno naložilo plačilo stroškov, ki so nastali s poslovanjem izvršitelja v tej zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo stroške izvršiteljici v znesku 134,53 EUR in naložilo, da mora te stroške dolžnik povrniti v korist proračuna v postavljenem roku. Navedlo je, da gre za stroške, ki so bili potrebni za izvršbo in so bili založeni iz proračuna, zato jih je dolžnik dolžan plačati tako, da se vrnejo v proračun.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. V pritožbi navaja, da je izvršiteljica ugotovila, da nima premoženja, kar pa se sodne takse tiče, je oproščen plačila. Plačilu stroškov v višini 134,53 EUR nasprotuje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Višje sodišče ugotavlja, da v tem postopku nastopa upnik, ki je oproščen plačila stroškov postopka na podlagi 28. člena Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije – ZJSRS, kamor sodijo tudi stroški izterjave, kot so stroški za nagrado in delo izvršitelja, ki je v tej zadevi opravljal izvršilna dejanja v okviru izvršbe na premične stvari. Sodišče ugotavlja, da ne veljajo več določbe 169. do 173. člena ZPP, ki je določal, da se takse in stroške, ki so bili plačani preko sodišča, izterja po uradni dolžnosti, in sicer sodišče prve stopnje od stranke, ki jih je dolžna povrniti. Razveljavitev je posledica uveljavitve Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP, ki pa ne ureja situacije, kot je primer v tem postopku, ko je upnik oproščen plačila stroškov postopka že po samem zakonu. Vendar pa višje sodišče meni, da gre tu za prekrito pravno praznino, ki jo je možno zapolniti z ustrezno pravno razlago 38. člena ZIZ, ki določa plačilo izvršilnih stroškov v izvršilnem postopku. Po prvem odstavku citiranega člena izvršilne stroške plača najprej upnik, nato pa o obveznosti dolžnika, da te stroške povrne upniku, odloča sodišče glede na potrebnost za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Zakon hkrati v četrtem odstavku določa, da se v primeru, ko se postopek uvede po uradni dolžnosti, predujem oziroma varščino ne plača, potrebni stroški pa se vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo. Kdo bo te stroške nosil v končni posledici, pa ureja ZIZ v nadaljnjem, to je petem (in šestem odstavku) 38. člena ZIZ, kot je že pojasnjeno zgoraj. Ker gre v tej zadevi za identično situacijo – tudi v postopku po uradni dolžnosti namreč kot upnik nastopa „stranka“, ki je oproščena plačila sodnih stroškov, je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega in petega odstavka 38. člena ZIZ dolžniku pravilno naložilo plačilo stroškov, ki so nastali s poslovanjem izvršitelja v tej zadevi.

6. Kot izhaja iz poročila izvršitelja z dne 5. 6. 2012 (redna števila 10), je bila izvršba na premičnine poizkušena, vendar pa je rubež ostal neuspešen iz razloga, ki je na strani dolžnika, saj pri dolžniku ni bilo mogoče najti stvari, ki so lahko predmet izvršbe (zapisnik na list. št. 25). Glede na to, da so v tem postopku nastali stroški z delom izvršitelja, ki pa jih konkretno po višini dolžnik z ničemer ne izpodbija, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi. Višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.