Jedro

Možnost dedovanja se ugotavlja po predpisih, ki so veljali v času smrti zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 30.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 30.3.2001, s katero je prvostopni organ med drugim odločil, da upravičencema do denacionalizacije A.A., roj. 19.9.1938 in B.B., roj. A., roj. 21.3.1937 za premično premoženje podržavljene tovarne bučnega olja, pripada odškodnina. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo premoženje podržavljeno že po smrti njegovega lastnika C.C. Zato je prvostopni organ na podlagi 11. člena Zakona o denacionalizaciji kot upravičence do denacionalizacije določil njegove pravne naslednike, in sicer sina A.A. in hči B.B. roj. A., ne pa tudi nezakonske hčerke D.D. (tožnice). Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala pravnomočno sodbo U 100/2002-12 z dne 4.7.2002 (Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju), ki je ugotovila, da tožnica ni pravna naslednica nekdanjega lastnika podržavljene tovarne. Prehod premoženja umrle osebe na druge osebe se namreč presoja po dednem pravu, ki je veljal v trenutku smrti nekdanjega lastnika premoženja. V obravnavani zadevi je kot dan smrti C.C. določen datum 15.5.1945. Za določitev pravnih naslednikov je treba uporabiti pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ - 1.6.1811), ki so se uporabljale vse do leta 1955, ko je začel veljati takratni Zakon o dedovanju. Po paragrafu 754 ODZ nezakonski otroci po očetu niso mogli dedovati. Zato tožnici kot nezakonski hčerki nekdanjega lastnika tovarne olja, v tej zadevi ni mogoče priznati položaja pravne naslednice in tudi ne denacionalizacijske upravičenke. Navedena sodba je pravnomočna. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopnega organa pravilna, vendar iz drugih razlogov. Ni odločilno, da se je tožnica v sporazumu z dne 25.8.1995 odpovedala dedovanju po pokojnem očetu, pač pa je pomembno vprašanje pravnega nasledstva. To pa je treba reševati po paragrafu 754 ODZ.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi upoštevala pravna stališča iz navedene sodbe. Utemeljeno je presodila, da tožnica ni upravičenka do denacionalizacije. Sodišče prve stopnje tudi zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela uporabiti paragrafa 754 ODZ, saj so z določbo 2. člena Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.941 in med sovražnikovo okupacijo, izgubili zakonsko moč vsi pravni predpisi, ki so veljali na dan 6.4.1941, pravna pravila iz njih pa se smejo uporabljati le za razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi, v kolikor niso v nasprotju z Ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države in tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Vsi ti predpisi so bili namreč sprejeti po 15.5.1945, ki je določen kot datum smrti tožničinega očeta, v obravnavanem primeru pa se ugotavlja pravno nasledstvo po predpisih, ki so veljali na dan smrti. Tožnica bi bila pravna naslednica C.C., če bi izkazovala svoje pravno nasledstvo po predpisih, ki so veljali oziroma so se uporabljali na dan 15.5.1945. Sam Zakon o razveljavljanju pravnih predpisov je bil objavljen v Uradnem listu z dne 25.10.1946, torej več kot leto dni po smrti tožničinega očeta. Na dan 15.5.1945 Ustava FLRJ in ustave republik še sploh niso bile sprejete, zato ni mogoče pritrditi stališču, da bi določba paragrafa 754 ODZ nasprotovala takratnemu ustavnemu redu FLRJ.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je predlagala spremembo sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19.10.1992, ki zmotno kot datum smrti tožničinega očeta določa datum 15.5.1945, saj je predložila potrdilo, da je oče 23.8.1945 še živel. Ponavlja ugovor, da je potrebno upoštevati 2. člen Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo. Razveljavitev je obsegala vse pravne predpise. Na podlagi navedenega zakona bi lahko tožnica uveljavljala svoje pravice tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, če je bil ta izdan 15.5.1945 oziroma do dne 25.10.1946, saj bi lahko zahtevala dedno pravico v pravdnem postopku.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama je sporen status tožnice kot pravne naslednice oziroma denacionalizacijske upravičenke.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo in povzelo stališče, ki je bilo navedeno že v sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, št. U 100/2002-12 z dne 4.7.2002 in ki je postala pravnomočna 26.9.2002. V navedenem sporu pa je tožnica iz tega upravnega spora sodelovala kot stranka z interesom, pritožbe pa ni vložila.

Uradno ugotovljeni datum smrti pravnega prednika tožnice je 15.5.1945. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil v konkretnem primeru zato pravilno uporabljen Občni državljanski zakonik (paragrafi 545 in 754). Pravilno so bili ugotovljeni predpisi, ki so veljali v času smrti pravnega prednika. Paragraf 545 je odločal, da je mogoče zmožnost dedovanja določiti le po času, ko dediščina resnično pripada. Ta čas je zapustnikova smrt. Nadalje je določba paragrafa 754 določala, da do zapuščine očeta in očetovih sorodnikov ne gre nezakonskim otrokom zakonito dedno nasledstvo. Na podlagi 11. člena ZDen zato tožnice ni mogoče šteti za pravno naslednico po pokojnem očetu in s tem tudi ne za denacionalizacijsko upravičenko.

Glede na pravilno stališče in pravilne razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeni ugovori, v katerih tožnica ponavlja svoje dosedanje ugovore, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V zadevi tudi ni pomembno, če je tožnica začela postopek za spremembo ugotovljenega datuma smrti, pri čemer naj bi bil pravni prednik avgusta leta 1945 še živ.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.