Jedro

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče zahtevati, da bi moral delodajalec odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oziroma zmanjšanju potreb po opravljanju določenega dela. Tudi ob zaznavanju takšnih težav lahko poskuša (v okviru predvidenih del na določenem delovnem mestu) delavcu najprej zagotoviti druga dela. Sprejem plana s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ali zmanjšanjem izvajalcev na njem še ne pomeni, da so dejansko že takrat nastopili ekonomski, organizacijski, strukturni in podobni razlogi na strani delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 12.2.2004, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico od 29.4.2004 do 10.7.2005 ter od 11.7.2006 dalje, obračun oziroma izplačilo nadomestila plače in povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da tožnice ni bilo mogoče zaposliti na drugih delovnih mestih oziroma pod spremenjenimi pogoji in da je bila odpoved podana v zakonskem roku iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, o šikaniranju tožnice v zvezi s tem, da naj bi ji tožena stranka odvzemala delo in se jo hotela znebiti zaradi njenih osebnih lastnosti, zavrnilo pa je tudi pritožbene navedbe o prekoračitvi roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bi moral podati odpoved pogodbe iz poslovnega razloga že ob prvih znakih težav pri poslovanju oziroma prvih znakih nepotrebnosti določenega dela. Ni mu mogoče odrekati pravice, da delavcu, ki nima dovolj dela, poskuša najprej zagotoviti drugo delo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka zlorabila pravice v zvezi s svobodno gospodarsko pobudo, saj bi ji morala v skladu z 41. členom ZDR zagotoviti delo. Pred ukinitvijo delovnega mesta ne bi smela prenašati njenega dela na druge delavce in na zunanje izvajalce. Tako je ustvarila situacijo, da za tožnico dela ni bilo več dovolj, to vse pa je opravila mimo aktov organizacije in sistemizacije delovnih mest. Nedokazane so trditve, da je bil tak način povezan z manjšimi stroški. Poslovni razlog za odpoved pogodbe dejansko ni bil podan in ga tožena stranka ni dokazala. Če bi razlog obstajal, bi morala tožena stranka takoj, ko je ugotovila, da tožnice ne potrebuje več, začeti postopek odpovedi. Tožena stranka ji vse do leta 2001 ni zagotavljala dela, že v letu 2003 pa je sprejela odločitev o reorganizaciji in planirala ukinitev njenega delovnega mesta. Možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu je preverjala že v letu 2003, kar je bilo prezgodaj. Najkasneje 23.12.2003 so bile tudi sicer izpolnjene vse formalne predpostavke za sprejem sklepa o ukinitvi tožničinega delovnega mesta. Direktor je tak sklep sprejel šele 27.1.2004, razlogov za takšen zamik pa ni znal pojasniti. V letu 2004 tožena stranka tudi ni več preverjala možnosti zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, zaradi česar tožnici ni jasno, kako je sodišče lahko prišlo do takšnega zaključka. ZDR v 88. členu ne določa, da začne teči 30-dnevni subjektivni rok za odpoved takrat, ko delodajalec preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji, temveč z dnem, ko je bil delodajalec seznanjen z razlogi za redno odpoved. V nasprotnem primeru bi se lahko zakonsko določeni rok za odpoved vlekel nerazumno dolgo. Razlog za odpoved bi moral biti v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo, ne pa da je tožena stranka zaradi zmanjšanega obsega na njenem delovnem mestu vse od leta 2001 "preizkušala možnosti zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu." S tem je zamudila subjektivni in objektivni rok za odpoved.

Revizija je bila v skladu s 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotavljalo bistvenih kršitev določb postopka, saj jih revizija ne uveljavlja.

Tožnica v reviziji ne izpodbija le materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje, temveč izraža nestrinjanje tudi z nekaterimi dejanskimi ugotovitvami, delno pa v zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava izhaja iz drugačnih dejanskih ugotovitev, kot jih je ugotovilo sodišče druge stopnje. Kot že navedeno na podlagi 3. odstavka 370. člena ZPP takšnih revizijskih navedb ni mogoče upoštevati. Tako ni mogoče upoštevati revizijskega zatrjevanja, da tožena stranka že od leta 2001 tožnici namenoma ni zagotavljala dela oziroma, da se jo je znebila kot nezaželene. Iz sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja nasproten zaključek. Neupravičen poskus spremembe dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe predstavlja tudi revizijska navedba o tem, da tožena stranka v času od 27.1.2004 do 12.2.2004 ni preverjala možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, da ji že od leta 2001 ni zagotavljala normalnega obsega dela in da se je ta obseg zmanjšal že tega leta.

ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odločilnega pomena pri presoji pravočasnosti odpovedi iz tega razloga je datum prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi posameznega delavca, in datum seznanitve delodajalca s tem (5. odstavek 88. člena ZDR).

Tožnica zatrjuje, da so se potrebe po njenem delu zmanjšale že v letu 2001. Pri tem prihaja v nasprotje, saj trdi tudi, da poslovni razlog za odpoved sploh ni dokazan, nasprotuje pa tudi dokaznim zaključkom sodišča druge stopnje, ki tega ne ugotavlja. Zato teh revizijskih navedb (ki predstavljajo nedovoljen revizijski ugovor) ni mogoče upoštevati.

Nadalje tožnica trdi, da je tožena stranka že v letu 2003 planirala ukinitev enega delovnega mesta socialnega delavca, najkasneje dne 23.12.2003 pa so bile izpolnjene tudi vse formalne predpostavke za sprejem sklepa o ukinitvi delovnega mesta, kar je direktor storil šele po 30-ih dneh (dne 27.1.2004). S tem v zvezi se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče zahtevati, da bi moral delodajalec odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oziroma zmanjšanju potreb po opravljanju določenega dela. Tudi ob zaznavanju takšnih težav lahko poskuša (v okviru predvidenih del na določenem delovnem mestu) delavcu najprej zagotoviti druga dela. To je tožena stranka storila s tem, ko je tožnico ob koncu leta 2003 zadolžila za izdelavo elaborata o upravičenosti ustanovitve zaposlitvenega centra in se nato o njenem delu izjasnila s strokovnim mnenjem z dne 19.1.2004. Tožnica je imela ob zaključku leta 2003 očitno dovolj dela s pripravo tega elaborata.

Zato tudi sprejem plana s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ali zmanjšanjem izvajalcev na njem še ne pomeni, da so dejansko že takrat nastopili ekonomski, organizacijski, strukturni in podobni razlogi na strani delodajalca. Kot navedeno ugotovitev o zmanjšanem obsegu dela delavca na določenem delovnem mestu in predvideno zmanjšanje enega izvajalca še ne preprečuje delodajalcu, da delavcu v okviru njegovega delovnega mesta ne bi najprej poskušal zagotoviti nekega drugega dela in šele po neuspelih poskusih presodil, da je nastopil poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato se revizijsko sodišče strinja z zaključkom, da je potrebno šteti subjektivni in objektivni rok za odpoved iz 5. odstavka 88. člena ZDR šele od sklepa direktorja tožene stranke "o ukinitvi enega delovnega mesta referenta za socialno delo." To pomeni, da je bila odpoved podana v zakonskem roku.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.