10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 522/2002 z dne 25. 9. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 609/2001 z dne 10. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zaradi izpraznitve stanovanja, v katerem je pritožnica kot solastnica stanovanja nastopala na strani tožeče stranke, izdalo zavrnilno sodbo. Ugotovilo je, da je toženka po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR) pridobila pravico do uporabe spornega stanovanja, da tožniki po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. - v nadaljevanju SZ) neutemeljeno niso izpolnili svoje obveznosti in da določb stanovanjske pogodbe niso uskladili z novim Zakonom. Glede na to je odločilo, da sklicevanje tožnikov na 58. člen SZ ne more biti uspešno. Višje sodišče je takšno sodbo potrdilo.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija navedeni sodni odločbi, saj meni, da so ji bile z njima kršene pravice iz 14., 22., 23., 25., 33., 56. in 67. člena Ustave. Navaja, da je sodišče pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo in s tem poseglo v njene ustavno zagotovljene pravice. Meni, da tožena stranka ni mogla pridobiti pravice do uporabe stanovanja. Podelitev pravice do uporabe naj bi predstavljala obremenitev premoženja, s takšno obremenitvijo premoženja takrat mladoletne pritožnice pa bi moral skladno z določbo 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju ZZZDR) soglašati tudi Center za socialno delo. Ugotovitev sodišča, da je bil tak posel otroku v očitno korist, naj bi bila arbitrarna protispisna. Sodišče naj bi tudi napačno in protiustavno uporabilo določbe SZ. Ob pravilni uporabi 147. člena SZ bi sodišče moralo uporabiti 155. člen SZ in tožbenemu zahtevku ugoditi, namesto da ga je na podlagi prvega odstavka 156. člena SZ zavrnilo. Stališče, da je po določbi prvega odstavka 156. člena SZ uskladitvena dolžnost izključno na strani lastnika stanovanja, naj bi bilo napačno in protiustavno, saj lastnika sili v sklenitev ekonomsko škodljivega posla in mu na ta način preprečuje uživanje gospodarske funkcije lastnine. V vlogi z dne 11. 3. 2003 (po izteku pritožbenega roka) pritožnica Ustavnemu sodišču sporoča, da je Vrhovno državno tožilstvo njeno pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo, in izraža svoje nestrinjanje s takšno odločitvijo, dodatno pa navaja še, da je interpretacija prvega odstavka 156. člena SZ v nasprotju tudi s socialno funkcijo lastnine.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi ustavno pritožbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pritožnica ne izkaže.

Z večino navedb pritožnica sodiščema očita predvsem napačno uporabo materialnega prava, ta pa sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Zato se Ustavno sodišče do tistih pritožničinih navedb, s katerimi razlaga, katero določbo SZ bi sodišče moralo uporabiti, da bi bila odločitev pravilna, ni opredeljevalo.

4.Zakaj naj bi bila razlaga določbe prvega odstavka 156. člena SZ, po kateri je uskladitev določb stanovanjske pogodbe, sklenjene na podlagi 34. člena ZSR z določbami SZ, dolžnost lastnika stanovanja in ne imetnika pravice do uporabe stanovanja, v obravnavanem primeru v neskladju z 22. členom Ustave, pritožnica ne pojasni. Pravica do enakega varstva pravic je ustavno procesno jamstvo, kršitve procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do zasebne lastnine iz 33. in prvega odstavka 67. člena Ustave, Ustavno sodišče pojasnjuje, da bi bila ta pravica pritožnici kršena, če bi izpodbijani sodbi temeljili na takšnem razumevanju zakona, ki bi bilo nezdružljivo s to ustavno pravico. Tega pa zgoraj navedeni interpretaciji določbe prvega odstavka 156. člena SZ ni mogoče očitati. Z uveljavitvijo SZ, ki je stanovanjska razmerja uredil povsem na novo, stanovanjska pogodba, sklenjena po prej veljavnih predpisih, ni prenehala. Za pritožnico sporna določba je za lastnika stanovanja ustvarila le obveznost obstoječe pogodbeno razmerje prilagoditi novemu zakonu, tj. obstoječo stanovanjsko pogodbo prenoviti v najemno. Pritrditi je treba pritožnici, da bi tudi nasprotna pogodbena stranka lahko zahtevala prilagoditev pogodbenega razmerja novi zakonodaji. Vendar stališču, po katerem lastnik, ki te svoje uskladitvene dolžnosti neutemeljeno ni izpolnil, ne more uspešno uveljavljati zahtevka za izpraznitev stanovanja z utemeljitvijo, da toženec v stanovanju biva nezakonito, kljub temu ni mogoče očitati, da posega v pravico do zasebne lastnine. Z istimi razlogi pritožnica utemeljuje tudi kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

Obveznost, da obstoječe pogodbeno razmerje prilagodi novemu zakonu, sama po sebi lastnika stanovanja ne postavlja v neenak položaj nasproti najemniku, zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa ustavne pritožbe tudi ne utemeljuje.

6.V zvezi z očitkom, da je sodišče odločalo v neskladju z določbo 111. člena ZZZDR in s tem kršilo pritožničine pravice iz 22., 23., 25., 33. in 56. člena Ustave, je Ustavno sodišče z vpogledom v pravdni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 609/2001 ugotovilo, da pritožnica v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjevane kršitve ni navedla. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi z privolitvijo Centra za socialno delo kot pogoja za veljavnost pravnega posla je izpodbijala šele v dodatku k pritožbi, ki ga je sodišče kot prepoznega zavrglo. Glede na navedeno pritožnica v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so ji bila na razpolago, ni izkoristila. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Glede na navedeno te domnevne kršitve ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

Enako velja tudi za trditev o arbitrarnosti ugotovitve sodišča glede očitne koristi sklenjenega posla za takrat mladoletno pritožnico. Ne glede na navedeno pa Ustavno sodišče pripominja, da pritožnica v tem postopku veljavnosti sklenjene najemne pogodbe ne bi mogla izpodbijati, ker CSD ni sodeloval pri sklenitvi najemne pogodbe, saj sta za takšen zahtevek pasivno legitimirana tožena stranka in pritožničin oče, ki pa v tem postopku nastopa na strani tožeče stranke.

7.Navedb, ki jih je pritožnica dodatno uveljavljala v vlogi po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

8.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Lojze Janko in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici dr. Dragici Wedam Lukić, ki je bila v tej zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije izmed sodnic in sodnikov, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger