Jedro

Obdolžencu se očita, da je inkriminirane besede oškodovancu izrekel po telefonu (in ne osebno), pri čemer pa niti ni bistveno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti táko ustrahovanje oziroma vznemirjenje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega G.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi G.P. je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. pod točko I/1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko II/2 izreka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora ter za drugo kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 dva meseca zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 je obdolžencu določilo še posebni pogoj, da oškodovanemu M.G. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne pridobljeno premoženjsko korist v višini 2.000,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan oškodovancu povrniti 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2018 dalje do plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka, kot so podrobno navedeni v izreku izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, navaja, da iz vseh razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma pavšalno navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov, vendar je iz obrazložitve pritožbe razbrati, da graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Višje sodišče pa v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 5. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in trditvah, da je bil obdolženec v stiski in je nujno potreboval denar, zato si je od oškodovanca izposodil 2.000,00 EUR, vendar oškodovanca ni imel namena prevarati. Po mnenju zagovornika obdolžencu ni mogoče očitati naklepa, saj je oškodovanec vedel za njegovo stisko, pa je kljub temu obdolžencu posodil denar in si izposloval celo 500,00 EUR obresti. Ker je obdolženec pričakoval odškodnino, je bil zato pripravljen plačati kolikor je oškodovanec zahteval, pri čemer je slednjemu celo izročil svojo bančno kartico, da je oškodovanec lahko sam preverjal stanje na računu obdolženca. Ob tem obdolženec nikoli ni zanikal izposoje denarja, sama nemožnost vračila posojila pa ne pomeni storitve kaznivega dejanja.

6. Povzetim navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je glede obstoja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja goljufije utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca M.G., čigar izpovedba je podprta tudi z listinsko dokumentacijo in izpovedbo priče K.H.N. Oškodovanec je namreč zaslišan kot priča prepričljivo pojasnil, da sta bila z obdolžencem sodelavca, zato je obdolžencu na njegovo prošnjo in obljube o vrnitvi celotnega posojila in 500,00 EUR nagrade v roku 12 dni ter zatrjevanju, da obdolženec pričakuje od 8.000,00 do 9.000,00 EUR iz Švice, denar tudi posodil. Nadalje je oškodovanec podrobno pojasnil, da mu je obdolženec izročil celo bančno kartico, s katero je oškodovanec preverjal stanje na transakcijskem računu obdolženca in morebitno nakazilo iz Švice. Takšni prepričljivi izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je ob dejstvu, da obdolženec niti ni zanikal prejem denarja in je sam pojasnil, da je napisal potrdilo o posojilu, nenazadnje podprta tudi z izpovedbo priče K.H.N., ki je pojasnil, da je oškodovancu sam svetoval, naj denarja obdolžencu ne posodi. Da pa je obdolženec imel goljufiv namen že ob sklenitvi posla, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo še na podlagi dejstev, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, pa kljub temu oškodovancu ni vrnil ničesar; da je bil obdolženec dolžan večim ljudem (med drugim tudi priči M.K.), ter da ni nobenih dokazil, da bi obdolženec sploh lahko pričakoval nakazilo iz Švice, kot je to zatrjeval oškodovancu. Kot neutemeljene se zato izkažejo navedbe zagovornika glede obdolženčeve izročitve bančne kartice oškodovancu, saj se slednji, glede na obdolženčevo finančno stanje na transakcijskem računu, kljub razpolaganju s to kartico, ni mogel poplačati. Glede na navedeno pa v nasprotno ne more prepričati niti zagovornik z izpostavljanjem izpovedbe priče V.P., ki je izpovedal, da si obdolženec želi poravnati dolg. Slednje namreč za obravnavano zadevo ni odločilno.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zagovornik graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja grožnje, opisanega pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe. Zagovornik namreč v zvezi s tem zgolj pavšalno navaja, da obstoji dvom in bi sodišče prve stopnje moralo obdolženca oprostiti, saj za to kaznivo dejanje ni nobenega dokaza, razen izpovedbe oškodovanca. Prav tako pa je iz izpovedb prič V.P. in M.K., ki sta oba izpovedala, da je oškodovanec šel k obdolžencu domov, razbrati, da se oškodovanec obdolženca ni bal in da grožnje niso bile izrečene. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Primarno je poudariti, da se obdolžencu očita, da je inkriminirane besede oškodovancu izrekel po telefonu (in ne osebno), pri čemer pa niti ni bistveno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti táko ustrahovanje oziroma vznemirjenje. Zato okoliščina, da je oškodovanec (skupaj s pričo K.H.N. in M.K.) odšel k obdolžencu domov, očitno z namenom, da bi prišel do svojega denarja, kot to izhaja iz izpovedb oškodovanca in prič M.K., K.H.N. ter V.P., ne more pomeniti, da se oškodovanec obdolženca ni bal, ter da posledično obdolženec inkriminiranih besed ni izrekel. V nasprotju s prepričanjem zagovornika, torej okoliščine oškodovančevega obiska sploh niso bistvene, temveč je ključno, da je oškodovanec tekom postopka verodostojno opisal in pojasnil dogodek z dne 20. 3. 2019, kot izhaja iz točke I/2 izreka izpodbijane sodbe. Takšna njegova izpovedba pa je nenazadnje podprta z izpovedbo priče K.H.N., ki je prepričljivo pojasnil, da mu je oškodovanec povedal o grožnjah, izrečenih s strani obdolženca, pri čemer je priča sama zaznala, da so te za oškodovanca predstavljale psihično obremenitev. V luči navedenega se zato kot neutemeljene izkažejo navedbe zagovornika, da je oškodovanec z izmišljenimi grožnjami želel le „pritisniti“ na obdolženca.

8. Glede na uveljavljani pritožbeni razlog je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo enotno kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še posebni pogoj, da oškodovancu v določenem roku povrne pridobljeno protipravno premoženjsko korist. 9. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Izrek o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113, 7122 in 7301 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.