Jedro

Tožnica je pridobila regresno upravičenje, ko je oškodovancu (oziroma njegovi zavarovalnici) poravnala odškodnino, tedaj pa je začel teči tudi triletni zastaralni rok, upoštevaje 3. odstavek 357. člena v zvezi s 3. odstavkom 352. člena in 1. odstavkom 336. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku; od zahtevanih 4.825,93 EUR z obrestmi od 12.2.2003 dalje je tožnici prisodilo 3.383,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2006 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 1.480,93 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da višina škode ni bila znana šele z izplačilom odškodnine, ampak že ob sestavi cenilnega zapisnika, zato je sodišče napačno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Sicer pa tožnica med postopkom sploh ni podala relevantnih trditev glede obsega škode. Ker je toženec oporekal vzročni zvezi med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, bi morala tožnica predlagati dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke, tega pa, čeprav gre za njeno dokazno breme, ni storila. Dokazna ocena, ki temelji na izpovedi prič J. in I. V., je nepravilna in neverodostojna. Sploh pa je sodišče samo zaključilo, da je do nesreče prišlo zaradi spleta več okoliščin, ne samo zaradi toženčeve neprilagojene hitrosti, kar kaže na deljeno odgovornost. Zaključki izpodbijane sodbe o podlagi toženčeve odgovornosti so zato nelogični in protislovni. Poleg tega je bila cenitev izdelana brez ustreznih fotografij in brez ustreznih cenilnih zapisnikov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere meri pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev, tako o podlagi kot o višini sporne tožničine terjatve, navedlo jasne in razumljive razloge. Korektno je povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je izhajalo iz ponujenega trditvenega gradiva, skladno z razpravnim načelom iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drugačne pritožbene navedbe nimajo opore v podatkih spisa. Toženčeve pomisleke glede dokazne ocene in dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe pa je mogoče upoštevati le v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tudi ta ni podan.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je k nastanku prometne nezgode, iz katere izvira tožničina terjatev, prispevalo več okoliščin, poleg vremenskih razmer in toženčeve neprilagojene hitrosti tudi njegova alkoholiziranost. Nobenega dvoma ne more biti, da je bila prav ta odločilen vzrok za nastanek škode. Tožencu ni uspelo dokazati, da ni vozil pod vplivom alkohola. Prav tako ni dokazal, da glede na takratne vremenske razmere trčenja ne bi mogel preprečiti, tudi če bi bila koncentracija alkohola v njegovi krvi pod dovoljeno mejo. Neprilagojena hitrost toženčeve vožnje glede na njegovo alkoholiziranost ne more biti razlog niti za delno izključitev toženčeve odgovornosti. Toženec bi se morebiti lahko uspešno uprl tožničinemu regresnemu zahtevku le, če bi do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, povsem samostojnega vzroka, torej takšnega, na katerega toženčeva alkoholiziranost ne bi imela nobenega vpliva. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, pri čemer si toženec v pritožbi neutemeljeno prizadeva prevaliti dokazno breme na tožnico. Dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke bi moral predlagati sam, če je nameraval dokazati, da za nastalo škodo ni kriv ali vsaj ne v celoti.

7. Pri ugotavljanju višine tožničinega regresnega upravičenja se je sodišče prve stopnje ob pomanjkanju drugih kvalitetnih dokazov pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke. Njegovim ugotovitvam in obračunu škode toženec v pritožbi niti ne nasprotuje. Ker je šlo v obravnavanem primeru za t.i. totalno škodo, pa je brez pomena tudi pritožbeno vztrajanje, da tožnica ni predložila ustreznih fotografij in cenilnega zapisnika. Po ugotovitvi izvedenca namreč popravilo vozila ni bilo ekonomsko smotrno. Poleg tega je sodišče znesek škode, ki ga je izračunal izvedenec, ustrezno znižalo, ker je pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala nadpovprečnega tehničnega stanja vozila. Dejstvo, da naj bi bilo vozilo slabše vzdrževano, kot je to običajno, pa bi moral dokazati toženec, vendar temu svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil. 8. Sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi navedlo ustrezno in izčrpno materialnopravno podlago za svojo odločitev, pa je utemeljeno zavrnilo tudi toženčev ugovor zastaranja. Tožnica je pridobila regresno upravičenje, ko je oškodovancu (oziroma njegovi zavarovalnici) poravnala odškodnino, tedaj pa je začel teči tudi triletni zastaralni rok, upoštevaje tretji odstavek 357. člena v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena in prvim odstavkom 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(1). Materialnopravno zgrešeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zastaranje tožničine terjatve presojati po šestem odstavku 357. člena OZ. Ta se namreč nanaša na zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu. Toženec pa ni tretji, ampak je tožničin zavarovanec. Poleg tega toženec nima nobene terjatve v pomenu navedene zakonske določbe, na katero bi bilo mogoče vezati tek zastaranja(2).

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

10. Toženec, ki je s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/2009 z dne 23.9.2010

(2) Sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 159/2009 z dne 21.1.2010