Jedro

Pri ugotavljanju stvarne pristojnosti socialnega sodišča je treba ugotoviti, kaj v določbi drugega odstavka 5. člena ZDSS pomeni zavarovalno razmerje, oziroma če je uveljavljana škoda v zvezi z zavarovalnim razmerjem tožeče stranke. Tožeči stranki je škodo v zvezi z zavarovalnim razmerjem povzročil zavarovanec tožene stranke. Ta je tožeči stranki tudi odgovoren za škodo, ki je povzročena in njegovo ravnanje še pomeni poseg v zavarovalno razmerje tožeče stranke. V spornem primeru pa se je tožeča stranka odločila za možnost direktne tožbe, ki jo je omogočal 941. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list RS, št. 29/78 do 57/89). S tem se je tožeča stranka odločila, da škode ne bo uveljavljala kot škode v zvezi z zavarovalnim razmerjem, ampak kot škodo iz obveznega zavarovanja motornih vozil. Tako izbiro ji dopuščajo tako določbe prvega odstavka 281. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98), kot tudi določbe 941 ZOR, vendar tak spor po vsebini ni več spor v zvezi z zavarovalnim razmerjem tožeče stranke, ampak premoženjskopravni spor, za katerega reševanje ni pristojno specializirano sodišče, ampak sodišče splošne pristojnosti. Zato bo glede na stranke spora (določbe 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP) o zahtevku moralo odločati sodišče v gospodarskem sporu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita.

Zadeva se odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 605.736,61 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh (pravilno bi bilo 8 dneh, saj je paricijski rok v socialnih sporih krajši), pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da socialno sodišče ni bilo pristojno odločati v sporni zadevi, ker gre za gospodarski spor, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je škoda nastala. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ugotovilo pa je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo sodišču očita revizija.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (odgovor na tožbo je glede na določbe sodnega reda - Uradni list RS, št. 17/95 do 102/2001 - pisanje, za katerega veljajo določbe 223. člena, ne pa priloga po določbah 225. člena Sodnega reda) ugovarjala stvarni pristojnosti socialnega sodišča, vendar sta tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče sprejeli stališče, da je obravnavani spor socialni spor, ker se obravnava škoda, ki je bila zavodu povzročena v zvezi z zavarovalnim razmerjem.

V drugem odstavku 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) je določeno, da je socialno sodišče na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja pristojno odločati tudi v sporih o odgovornostih za škodo, ki jo zavod (ZPIZ) povzroči zavarovancu, oziroma za škodo, ki je povzročena zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem.

V spornem primeru tožeča stranka uveljavlja škodo, ki jo je utrpela zato, ker izplačuje vdovi zavarovanca, ki se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, po njem družinsko pokojnino. Tak spor po mnenju revizijskega sodišča ni v zvezi z zavarovalnim razmerjem in zato odločanje o njem ni v pristojnosti socialnega sodišča. Pri ugotavljanju stvarne pristojnosti socialnega sodišča je treba ugotoviti, kaj v določbi drugega odstavka 5. člena ZDSS pomeni zavarovalno razmerje, oziroma če je uveljavljana škoda v zvezi z zavarovalnim razmerjem tožeče stranke. Tožeči stranki je škodo v zvezi z zavarovalnim razmerjem povzročil zavarovanec tožene stranke. Ta je tožeči stranki tudi odgovoren za škodo, ki je povzročena in njegovo ravnanje še pomeni poseg v zavarovalno razmerje tožeče stranke. V spornem primeru pa se je tožeča stranka odločila za možnost direktne tožbe, ki jo je omogočal 941. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list RS, št. 29/78 do 57/89). S tem se je tožeča stranka odločila, da škode ne bo uveljavljala kot škode v zvezi z zavarovalnim razmerjem, ampak kot škodo iz obveznega zavarovanja motornih vozil. Tako izbiro ji dopuščajo tako določbe prvega odstavka 281. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98), kot tudi določbe 941 ZOR, vendar tak spor po vsebini ni več spor v zvezi z zavarovalnim razmerjem tožeče stranke, ampak premoženjskopravni spor, za katerega reševanje ni pristojno specializirano sodišče, ampak sodišče splošne pristojnosti. Zato bo glede na stranke spora (določbe 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP) o zahtevku moralo odločati sodišče v gospodarskem sporu.

Zaradi povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta v izpodbijani sodbi, enako pa tudi, v sodbi sodišča prve stopnje, sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, je v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP-77 reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč, zadevo pa v skladu z določbo točke II prvega odstavka 101. člena zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94 do 26/2001) odstopilo pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje.

O stroških je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77. Določbe ZOR in ZPP-77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).