Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito, ki se mu odvzame prostost z nastanitvijo v Centru za tujce, je treba zagotoviti v postopku vsa tista procesna jamstva, kot so določena v 19. členu Ustave, kjer je določen minimum procesnih pravic osebi, ki se ji odvzema prostost ne glede na to, v kakšne vrste postopku se ji prostost odvzema.

Zaslišanje tožnika v prisotnosti pravnega zastopnika bi lahko vplivalo na odločitev tožene stranke tako glede izreka samega ukrepa o omejitvi gibanja kot tudi glede načina izvajanja omejitve gibanja in je zaradi tega zaradi te procesne kršitve sklep odpravilo.

Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-141/2023/4 (UOIM1-04) z dne 9. 11. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce na podlagi sklepa Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-141/2023/4 z dne 9. 11. 2023 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Hkrati je odločila, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni od 7. 11. 2023 od 12.05 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 7. 2. 2024 do 12.05 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožena stranka bila obveščena s strani socialne službe Azilnega doma Vič o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 4. 11. 2023 izhaja, da je prosilec A. A. želel govoriti z vodjo varnostne službe, saj naj bi tožnik v sobi skrival kokain, nož in pištolo. Opravljen je bil pregled sobe in v času opravljanja pregleda je tožnik želel vstopiti v sobo pod pretvezo, da želi vzeti cigarete. Kljub opozorilu, da ne sme v sobo, je vstopil in pobral eno od folij, ki je bila že zasežena in jo pogoltnil. Povedal je, da je odvisnik od kokaina in da so marihuana in telefoni v sobi njegovi. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka našteva, katere stvari so se še nahajale v sobi ter da je bila o dogodku obveščena policija. Policija je tožnika že večkrat obravnavala, med drugim tudi zaradi kršenja javnega reda in miru, pri čemer mu je bil izdan plačilni nalog.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanje na območje azilnega doma ali njegove izpostave med drugim zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

4. Tožnik je bil pred izrekom omejitve gibanja seznanjen z dejanjem, o katerem je bil obveščen pristojni organ. Imel je možnost izjasnitve o dejanju. Tožnik je pojasnil, da so nekatere stvari v sobi njegove, druge pa prvič vidi. Na vprašanje, ali je imel v sobi prepovedane substance in nož je odgovoril, da malo vrečke marihuane in drobilec.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka citira 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu in navaja, da je tožnik kršil te določbe. Očitana dejanja je delno priznal. Dobro je poznal pravila hišnega reda, vendar jih je kljub temu kršil. 6. Tožena stranka je preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma ali preselitev na drugo lokacijo, primeren. Dejstva, ki izhajajo iz dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom ne bo učinkovito, izhaja že iz ravnanja tožnika, da bi nadaljeval s posedovanjem prepovedanih drog, drugih prekrškov in kaznivih dejanj. Poleg tega se azilni dom in izpostave azilnega doma v zadnjem času soočajo s povečanim pritokom migrantov, zagotovitev preselitve na drugo lokacijo pa ne bi bila možna.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je akt o pridržanju ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost iz 19. člena Ustave oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik se ne strinja s tem, da je imel pred izrekom omejitve gibanja možnost izjasniti se o dejanju. Nikjer v dokumentaciji ni zabeleženo, da je bil v prisotnosti prevajalca seznanjen z dejanjem ter da je imel možnost izjasnitve. Sklep o omejitvi gibanja je skopo obrazložen. Glede policijskih postopkov je enkrat prišlo do kršitve javnega reda, v ostalih primerih pa je šlo za identifikacijo tožnika. V dokumentaciji ni zavedeno, da bi tožnik kršil javni red in mir že kdaj predhodno v azilnem domu. Tudi do pregleda sobe je prišlo zaradi opozorila drugega prosilca, ki sta med seboj imela nesporazum in je to storil zato, da povzroči nepotrebne težave tožniku. Tožnik je tudi povedal, da je sam odvisnik od heroina. To ni kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bilo treba ljudem omejevati gibanje. Varnostniki so opravili pregled sobe brez prič, brez kogarkoli prisotnega. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da bi dostopal do odvetnika, s čimer mu je bila kršena pravica do pravnega zastopnika.

8. Tožena stranka zelo posplošeno in generalno opisuje, zakaj se tožniku omejuje gibanje, in ne konkretizira, kaj je bistveni razlog, zakaj se mu je omejilo gibanje. Tožnik je kršil le del Uredbe o hišnem redu, ki se nanaša na vnašanje opojnih stvari in nevarnih predmetov. Res je to storil, kar tudi sam prizna, priznal je tudi, da je odvisen od heroina. Zaradi tovrstnega kršenja hišnega reda je tožena stranka uporabila hujši ukrep, ki ga glede na okoliščine primera ne bi smela. Tožena stranka bi ga lahko prvič opomnila, kar ni storila, ampak je posegla po najhujšem ukrepu, odvzemu svobode. Nadalje tožeča stranka opozarja na nepravilnosti, ki so bile po njenem mnenju storjene pri vročanju izpodbijanega sklepa in s tem v zvezi predlaga zaslišanje predstavnika tožene stranke. Pooblaščenka je prišla do izpodbijanega sklepa, ko je bila v stiku s tožnikom.

9. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Tožena stranka ima možnost, da bi tožniku lahko omejila gibanja na izpostavo azilnega doma, te možnosti pa sploh ni presojala ter opravila testa, ali bi bil milejši ukrep omejitve gibanja na eno izmed dveh izpostav možen. Ukrep pridržanja v Centru za tujce pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep, primerljiv z inštitutom pripora. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost iz Dublinske uredbe in Direktive o sprejemu. Slovenski zakonodajalec je uredil manj prisilni ukrep znotraj odvzema prostosti in sicer na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave. Ker nobeden od drugih manj prisilnih ukrepov v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa. Tožniku pri ustnem izreku o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma da ga odpravi in vrne toženi stranki zadevo v ponovni postopek.

10. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, da niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi in tudi Ustavno sodišče RS je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je varnostna služba pri tožniku opravila pregled sobe v prisotnosti socialnega delavca in policije, ki je sestavila tudi zapisnik o zasegu predmetov. Tožnik je imel možnost izjasnitve o dejanju v prisotnosti prevajalca za arabski jezik glede kršitve hišnega reda in jih je tudi delno priznal. Ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni ni nesorazmeren glede na težo domnevnih kršitev hišnega reda azilnega doma. Gre za razumno in sorazmerno odločitev. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Sodišče je v navedeni zadevi dne 16. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da pri toženi strani pravzaprav sploh ni bilo zaslišanja. Ko mu je bilo predočeno, kaj naj bi takrat povedal, in na vprašanje, ali drži, da je to povedal, kar piše na zapisniku, nanaša pa se na stvari, ki so jih pri njem našli, je tožnik odgovoril, da drži, pri čemer pripominja, da je bilo marihuane zelo malo. Res pa je imel mobilne telefone. Nož je imel zaradi samoobrambe, ker je bil enkrat napaden in ima rano na nogi. Pred osebnim razgovorom ni imel zagovornika. Prvič se je srečal B. B. šele po prejetju sklepa o omejitvi gibanja. V Centru za tujce je ves dan zaprt v sobi, nima stika z drugimi tujci. V glavnem je v sobi ves dan. Izbrisali so ga iz evidence v menzi, tako da ne sme priti jesti v menzo. Sklep o omejitvi gibanja mu je izročila oseba, ki dela v azilnem domu, to je Egipčan z imenom C. V sobi v Centru za tujce je sam. Z osebjem v Centru za tujce je v dobrih odnosih, včasih jih prosi za pomoč psihiatra. Počuti se depresivnega, ker so ga obdolžili stvari, ki jih ni storil. Vsak dan jim v centru dovolijo izhod na dvorišče za eno uro. Dne 4. 11. 2023 je dobil pravila hišnega reda in to je bilo 5 minut pred prihodom policije. Hišni red mu je izročila ista oseba, ki jo je že omenil, torej C. Tožnik je še povedal, da je odvisen od prepovedanih substanc. Trenutno se zdravi in se vsak dan rekreira. Ukvarja se s športom, ker se poskuša pozdraviti od odvisnosti.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Izpodbijani sklep temelji na določilu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na prostore Centra za tujce med drugim tudi, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Kot drugi primerljivi razlogi javnega reda pa se razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

15. Ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, ki se nanaša na omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, je sodišče v tej odločbi zavzelo stališče, da "Pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena. Iz Ustave ne izhaja, da do odvzema prostosti lahko pride le v kazenskem postopku ali v zvezi s sumom kaznivega dejanja. Iz Ustave prav tako ne izhaja stališče, da bi o odvzemu prostosti vedno, ne glede na naravo in namen tega ukrepa, morali odločati v kazenskem postopku oz. v postopku, ki zadosti jamstvom glede kazenskega postopka. Ustava glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo, ki ga Ustava daje v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode, je določeno v drugem in tretjem odstavku 19. člena. V drugem odstavku 19. člena Ustava določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Ustava torej za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. V tretjem odstavku 19. člena Ustave pa so določena še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah). Ta procesna jamstva niso zagotovljena le za primere, ko je odvzeta prostost v kazenskem postopku, temveč je treba ta procesna jamstva smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti." Nadalje je med drugim tudi navedeno, da je treba dopustnost posega v pravico do osebne svobode presojati v skladu s procesnimi jamstvi iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave (vse navedeno izhaja iz tč. 9 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča RS).

16. Glede na zgoraj navedeno stališče Ustavnega sodišča RS je torej potrebno prosilcu za mednarodno zaščito, ki se mu odvzame prostost z nastanitvijo v Centru za tujce, zagotoviti v postopku vsa tista procesna jamstva, kot so določena v 19. členu Ustave, kjer je določen minimum procesnih pravic osebi, ki se ji odvzema prostost ne glede na to, v kakšne vrste postopku se ji prostost odvzema. Ta procesna jamstva so določena v tretjem odstavku 19. člena Ustave. To so, da mora vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, v čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila odvzeta prostost, takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.

17. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da mu pri izreku ukrepa omejitve gibanja ni bil omogočen pravni zastopnik, kar smiselno pomeni, da mu ni bilo zagotovljeno procesno jamstvo iz 19. člena Ustave, da mora biti poučen o tem, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja, ki povzema potek zaslišanja tožnika z dne 7. 11. 2023, ni razvidno, da bi bil tožnik povprašan po tem, ali želi imeti zaslišanje v navzočnosti pravnega zastopnika. Zaslišanje je potekalo brez navzočnosti zastopnika. Tudi na zaslišanju na sodišču je na vprašanje, ali ga je kdo vprašal, če želi imeti pravnega zastopnika, odgovoril, da ga pred razgovorom ni imel in da je prvič srečal zastopnico B. B. šele po prejemu sklepa o omejitvi gibanja. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da je v postopku prišlo do kršitev pravil postopka, ker tožniku pri odvzemu prostosti ni bilo zagotovljeno navedeno procesno jamstvo, kot izhaja iz 19. člena Ustave, in je iz tega razloga sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz tega razloga, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo. Iz navedenega razloga tudi ni zaslišalo predstavnika tožene stranke v zvezi z vročanjem sklepa, kot je to predlagala tožeča stranka, ker bi bila izvedba tega dokaza glede na navedeno nepotrebna.

18. Sodišče je ocenilo, da bi lahko zaslišanje tožnika v prisotnosti pravnega zastopnika vplivalo na odločitev tožene stranke tako glede izreka samega ukrepa o omejitvi gibanja kot tudi glede načina izvajanja omejitve gibanja in je zaradi tega zaradi te procesne kršitve sklep odpravilo.

19. Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku, da bi izpodbijani sklep zgolj odpravilo. Taka odločitev bi bila možna le v primeru, če posamezni elementi, ki predstavljajo pogoje za omejitev gibanja, kot izhajajo iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, sploh ne bi bili podani. Ker pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik prepovedano substanco posedoval, in ker je zabeleženo, da je bil že obravnavan zaradi kršitve Zakona o varstvu javnega reda in miru, pri čemer ni konkretno navedeno, zakaj je pravzaprav šlo, je sodišče sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče še pripominja, da so lahko kršitve javnega reda iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 razlog za omejitev gibanja, če so le-te povezane z ogrožanjem osebne ali premoženjske varnosti ali če pomenijo dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države, kar mora biti v postopku v povezavi s samo vrsto kršitve ugotovljeno in v sklepu obrazloženo.

K točki II izreka:

20. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

22. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

23. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti in da kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. S slednjim se sodišče strinja. Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo. Ob odpravi izpodbijanega sklepa glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve bi nadaljnja omejitev gibanja pomenila nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastane. Z izdajo začasne odredbe ne bi bila v ničemer prizadeta javna korist. Potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe je izkazana tudi zato, ker tožena stranka ni prerekala navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe glede težko popravljive škode, zaradi česar se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo z nadaljnjim izvrševanjem sklepa, ki je bil odpravljen, a sodba še ni pravnomočna, nastala škoda, ki bo težko popravljiva. Zaradi tega je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.