Jedro

Uporaba določb ZMinP o postopnem prehodu na z zakonom določeno višino minimalne plače, pri toženi stranki ne pride v poštev, ker za tak prehod ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 9. člena ZminP, ki določa, da se je delodajalec po tem zakonu v roku dveh mesecev po uveljavitvi tega zakona dolžan posvetovati in skleniti pisni sporazum s sindikatom pri delodajalcu, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja delovna razmerja, če tega ni, pa s svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka o postopnem prehodu na minimalno plačo ni sklenila pisnega sporazuma z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka je obstoj takšnega sporazuma sicer zatrjevala in ga celo predložila, vendar toženec ni dokazal, da bi bil sporazum v resnici sklenjen v skladu z ZMinP in ZSDU, saj iz dokaznega postopka izhaja, da se zbor delavcev v resnici sploh ni sestal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo plače za april 2010 (do 21. 4. 2010) v bruto znesku 422,05 EUR, odvede z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek in neto znesek izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 5. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov nadomestila plače za meseca junij 2009 ter januar 2010 plača znesek 23,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2012 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od 1. 8. 2009 do 30. 9. 2009 v skupnem znesku 561,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 295,40 EUR od 19. 9. 2009 dalje do plačila, od zneska 264,80 EUR pa od 27. 10. 2009 do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 589,19 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 183,54 EUR, od teh zneskov odvede pripadajoči davek in neto zneska plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. tistega leta, na katerega se regres nanaša (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odpravnino v višini ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 22. 4. 2010 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 251,20 EUR pa je zavrnilo (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino v višini 933,44 EUR bruto, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5. 6. 2010 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več in drugače, brez odvoda davkov in prispevkov, pa je zavrnilo (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh tožniku povrniti njene stroške v znesku 681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka (točka VII izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da vztraja pri navedbah in dokazih, podanih v odgovoru na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, vendar teh razlogov v ničemer ne konkretizira, saj tožena stranka navaja zgolj to, da vztraja pri navedbah in dokazih, podanih v odgovoru na tožbo. Zaradi navedenega je pritožbo potrebno obravnavati kot tako imenovano golo pritožbo, ki omogoča zgolj preizkus ali so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sicer pa je na argumente tožene stranke iz odgovora na tožbo prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče s temi stališči v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno navedbo, da tožena stranka vztraja pri predlaganih dokazih iz odgovora na tožbo bi bilo sicer možno smiselno razumeti kot uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izvajanjem dokazov. Vendar pa je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je predlagala le listinske dokaze, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku prebralo vse listine, ki se nahajajo v spisu, kar pomeni, da v zvezi z izvajanjem dokazov, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nobene kršitve določb pravdnega postopka.

V okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi določb Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami) dosodilo vtoževani znesek nadomestila plače za april 2010 in ko je zavrnilo sklicevanje tožene stranke, da naj bi zanjo veljala določba 10. člena ZMinP o prehodnem znesku minimalne plače. Uporaba določb ZMinP o postopnem prehodu na z zakonom določeno višino minimalne plače, pri toženi stranki ne pride v poštev, ker za tak prehod ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 9. člena ZMinP. Tožena stranka o postopnem prehodu na minimalno plačo ni sklenila pisnega sporazuma z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka je obstoj takšnega sporazuma sicer zatrjevala in ga celo predložila, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni dokazal, da bi bil sporazum v resnici sklenjen v skladu z ZMinP in Zakonom o sodelovanju delavcev pri opravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/1993 s spremembami), saj sta tako tožnik kot tudi priča A.A. izpovedala, da se zbor delavcev v resnici sploh ni sestal. Priča A.A. je sicer res podpisal sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače, ki ga je predložila tožena stranka, vendar je zaslišan kot priča izpovedal, da sploh ni vedel kaj podpisuje in da podpisanega tudi ni prebral, da pa nikoli niso imeli nikakršnega zbora delavcev in da se jih v zvezi s plačo tudi ni nič spraševalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanih plač. V skladu z drugim odstavkom 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) se plače izplača najkasneje 18. dni po preteku plačilnega obdobja, zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po zapadlosti posameznih prepozno izplačanih plač pa do njihovega dejanskega plačila.

Odločitev o plačilu povračila stroškov prevoza na delo in z dela temelji na pravilni uporabi določbe prvega odstavka 130. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi določbe prvega odstavka 131. člena ZDR dosodilo vtoževana zneska iz naslova regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010. V skladu s to določbo je delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, kolikor je tožnik tudi zahteval. Ob ugotovitvi, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 109. člena ZDR dosodilo vtoževano odpravnino. Delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 112. člena ZDR, je namreč upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta odpravnina je odvisna od let zaposlitve pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 5 let, saj je kot zaposlitev pri njej potrebno tudi šteti delo pri B.B. s.p., od katerega je tožnik prešel k toženi stranki v smislu določbe 73. člena ZDR o spremembi delodajalca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.