Jedro

Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje.

Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca.

V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realno pričakovati, da omenjeno (manjšo) možnost razkrije svojemu zakoncu. Pričakovanje takšnega ravnanja od povprečno skrbnega človeka (matere) bi bilo preveliko.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o denarni odškodnini (tč. I izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2018 dalje, v odločitvi o stroških postopka (tč. III izreka izpodbijane sodbe) pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v znesku 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2018 dalje (tč. I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tč. II izreka) in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 92 % njenih pravdnih stroškov (tč. III izreka).

2.Zoper takšno odločitev sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko določene pritožbene razloge.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi. Sodišču prve stopnje očita, da je razsodilo v nasprotju s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa I Cp 147/2021 z dne 25. 5. 2021, v katerem je navedlo, da ni pomembno ali sta pravdni stranki preživljanje hčera zagotavljali iz posebnega ali skupnega premoženja in da ni pomembno ali je njuno skupno premoženje že razdeljeno. S svojo odločitvijo je zato prvostopenjsko sodišče kršilo 362. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu navedlo, da dokazovanje tožnikovega prikrajšanja in toženkine obogatitve ni potrebno ampak zadošča dokaz, da je imel tožnik izdatke s preživljanjem oseb, ki jih ni bil dolžan preživljati, ter da so bili ti izdatki potrebni. Sodišče prve stopnje se je nepravilno ukvarjalo z vprašanjem skupnega premoženja med pravdnima strankama in ugotavljanjem, da tožnik hčerk ni preživljal iz svojega posebnega premoženja, zaradi česar ni prikrajšan, na drugi strani pa toženka ni obogatena. Iz sodne prakse izhaja, da je tožnik dolžan dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati, in da so bili ti potrebni. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi ali je bila tožnikova zmota o njegovem biološkem očetovstvu opravičljiva, nato pa ugotovi relevantna dejstva, potrebna za odločitev o tožnikovih zahtevkih. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova zmota o biološkem očetovstvu opravičljiva vsaj do leta 2012, dejstva za odločitev o višini njegovega zahtevka za povračilo izdatkov preživljanja ni ugotavljalo. V zvezi z višino izdatkov ni izvedlo vseh dokazov, kot je postavitev izvedenca finančne stroke, zato je tudi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

3.Meni, da je prisojena odškodnina bistveno prenizka. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za oceno, da pravična denarna odškodnina znaša 6.000 EUR. Da prvostopenjsko sodišče ni našlo podobnega primera v praksi, ni utemeljen izgovor, da razlogov za svojo odločitev ne obrazloži. Tako prisojena odločitev daje vtis pavšalne in arbitrarne odločitve. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obravnavano kršitev tožnikove osebnostne pravice do družinskega življenja primerjati z oškodovanci, ki jim je bila kršena pravica do stikov z otroki in tudi z oškodovanci, ki so izgubili bližnjega. Sodna praksa prisoja staršem zaradi smrti otroka odškodnine v razponu od petnajst do osemnajst povprečnih plač. V obravnavani zadevi hčerki nista umrli, sta pa v očeh tožnika "izgubljeni". Primerljiva je tudi zadeva Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 850/2020, ko je sodišče tožeči stranki prisodilo 12.000 EUR odškodnine oziroma deset povprečnih plač. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je imel tožnik občutno višje pravdne stroške od toženke.

4.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da so bile dokazane njene trditve, da sama ni vedela, da tožnik ni biološki oče dvojčic, hkrati pa, da je tožniku povedala za posilstvo tik pred pričetkom njune zveze. Meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo okoliščin časa, okolja in položaja žensk v družbi, ko je prišlo do njenega posilstva, za katerega je tožniku povedala, potem pa želela ta grozljiv dogodek čim prej pozabiti. Dejansko je bila prepričana, da je njun oče, saj je imela v času, ko je bila posiljena s tožnikom spolne odnose, po posilstvu pa tudi menstruacijo. Da je tožnik najmanj sumil, da ni biološki oče, je izpovedala tudi hčerka A. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je vedela, da tožnik ni biološki oče dvojčic. Zgolj iz navedbe tožnika, da ni biološki oče, ne izhaja, da je bil kakorkoli oškodovan. V zvezi s škodo je podal zgolj splošne trditve, sodišče prve stopnje pa je brez podlage v konkretnih trditvah in dokazih naredilo sklep, da je tožnik v zvezi s tem utrpel škodo. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kako je določilo odškodnino. Podala je ugovor zastaranja, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. S tem ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in na nedopusten način poseglo v njeno pravico do enakega pravic iz 22. člena Ustave RS.

5.Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Enak je tudi predlog tožnika glede pritožbe toženke.

6.Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7.Tožnik je tožbo za plačilo denarne odškodnine v znesku 149.500 EUR temeljil na dveh podlagah. Po prvi je od toženke zahteval plačilo zneska 129.500 EUR, ki predstavlja stroške, ki jih je imel s preživljanjem deklet (dvojčic) v času od njunega rojstva ... 1983 do prenehanja preživljanja, in sicer A. do avgusta leta 2003, B. pa do avgusta 2005, ko sta se takrat že polnoletni dvojčici izšolali. Toženka, od katere zahteva povrnitev navedenega zneska, je mati obeh otrok in v omenjenem obdobju tožnikova zakonska partnerica, ki bi morala po trditvah tožbe stroške preživljanja obeh deklet kriti sama, saj tožnik ni njun oče, kar je bilo ugotovljeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1888/2016-IV z dne 14. 9. 2017. V delu, in sicer za 20.000 EUR, se je vtoževani znesek nanašal na plačilo odškodnine za škodo (duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice), ki naj bi jo po tožbenih trditvah tožniku povzročila toženka s tem, ko mu je zatajila, da ni oče dvojčic (tožba) oziroma, ker ga je namenoma zavajala, da je njun biološki oče (prva pripravljalna vloga tožnika).

8.Sodišče prve stopnje je v zadevi že enkrat odločilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S sklepom pritožbenega sodišča je bila zavrnilna sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je v navodilih sodišču prve stopnje naložilo, da naj ugotovi, ali je bil tožnik res (in do kdaj) v opravičljivi zmoti glede svojega biološkega očetovstva. Navedlo je, da do zahtevanega povračila stroškov preživljanja ne bi bil upravičen, če je vedel, da je toženka že pred poroko zanosila z drugim moškim, ali pa bi vsaj moral dopustiti to možnost, pa je kljub temu sklenil zakonsko zvezo in v njej vztrajal ves čas, dokler sta toženkini hčerki potrebovali preživljanje, saj bi to pomenilo, da je v svoje prikrajšanje sam privolil. Hkrati je podalo razlago 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma sedaj veljavnega 199. člena Družinskega zakonika (DZ) , da dokazovanje tožnikovega prikrajšanja in toženkine obogatitve ni potrebno, ampak zadošča dokaz, da je imel izpolnitelj izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati in da so bili ti izdatki potrebni. Glede dela tožbenega zahtevka, ki ima odškodninsko podlago, pa je navedlo, da tožniku ne bo mogoče odreči pravice do odškodnine, če ga je toženka res zavedla ali držala v zmoti glede njegovega biološkega očetovstva. V tem primeru bi šlo za poseg v njegovo osebnostno pravico, da pozna resnico o svojem biološkem očetovstvu.

Glede povrnitve stroškov preživljanja

9.Sodišče prve stopnje je po zaslišanju pravdnih strank, številnih prič ter izčrpni dokazni oceni pravilno zaključilo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da je biološki oče obeh deklet (dvojčic) in da toženka nasprotnega ni dokazala ne z lastno neprepričljivo izpovedjo, ne z izpovedjo prič, ki jih je predlagala. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na povračilo stroškov preživljanja pa je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na ugotovitvah, da sta pravdni stranki z otrokoma ves čas njunega preživljanja živeli v družinski skupnosti, da noben od njiju ni imel posebnega premoženja, da sta z delom med trajanjem njune zakonske zveze in življenjske skupnosti pridobivala skupno premoženje, da so bili stroški preživljanja dvojčic kriti iz skupnega premoženja, da je bilo zato le to " prikrajšano", da že zato ni izpolnjena osnovna predpostavka za utemeljenost njegovega verzijskega zahtevka in da bi bilo treba to "prikrajšanje" upoštevati v okviru določanja deleža na skupnem premoženju pravdnih strank, ki ga nesporno imata in še ni razdeljeno.

10.Kot je bilo navedeno, je materialnopravna podlaga odločanja o tem delu tožbenega zahtevka v 199. členu DZ, ki določa, da sme tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati, s tožbo zahtevati njihovo povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, če so bili ti stroški potrebni. Katera so odločilna dejstva za odločanje o takšni tožbi, je torej potrebno poiskati v navedeni materialnopravni podlagi odločanja . Sodna praksa poudarja, da gre za poseben primer verzijskega zahtevka, ki izhaja iz splošnega načela neupravičene obogatitve, vendar zanj ni treba dokazovati obogatitve in prikrajšanja, temveč le, da je imel izpolnitelj izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati in da so bili ti izdatki potrebni . Pri ugotavljanju višine tega verzijskega zahtevka je tako potrebno izhajati iz obsega preživninske obveznosti, ki bi jo bil dolžan nositi neupravičeno okoriščeni preživninski zavezanec v relevantnem obdobju in na drugi strani iz obsega potrebnih (ne kakršnihkoli) izdatkov, katere je imel tisti, ki jih je kril namesto preživninskega zavezanca . Ugotoviti je torej treba obseg potrebnih izdatkov, ki jih je imel tisti, ki jih je zalagal namesto preživninskega zavezanca, ta obseg pa je odvisen od okoliščin, ki so sicer odločilne za določitev preživnine, kar pomeni, da je treba ugotoviti višino oziroma obseg preživninskih potreb otrok v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, hkrati pa tudi takratne premoženjske zmožnosti staršev , kot to izhaja iz 189. člena DZ.

11.Tožnik pa okoliščin za določitev obsega potrebnih izdatkov, ki jih je imel v času preživljanja, ni navedel, niti ni opredelil svojih in toženkinih materialnih in pridobitnih zmožnosti oziroma okoliščin, ki so potrebne za določitev preživnine. Zgolj pavšalno je ocenil svoj mesečni izdatek za vsako od hčera v znesku 250 EUR, enako pavšalne pa so bile tudi trditve o njegovi preživninski zmožnosti in preživninski zmožnosti toženke. Te splošne navedbe pravnorelevantnih okoliščin tako ni bilo mogoče preizkusiti. Na navedeno pomanjkljivost tožbe je toženka izrecno opozorila že v svoji prvi pripravljalni vlogi, zato dolžnosti materialno procesnega vodstva sodišča ni bilo. Tožnik je za ugotovitev in izračun izdatkov preživljanja predlagal dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke, ki naj bi potrdil njegovo oceno, da je imel s preživljanjem deklet mesečni izdatek v višini 250 EUR. Vendar bi bila izvedba takšnega dokaza neustrezna, saj bi predstavljala nadomestitev tožnikove obveznosti navedbe dejstev, na katerih temelji svoj tožbeni zahtevek, brez tožnikove opredelitve omenjenih pravnorelevantnih dejanskih okoliščin pa izvedba takšnega dokaza tudi ne bi bila mogoča. Tožbeni zahtevek v navedenem delu je že zato neutemeljen.

12.Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje. Pridobivala sta ga skupaj tekom zakonske zveze z delom (67. člen DZ) in ker je preživljanje skupnih otrok zakonska obveznost zakoncev, so se iz njega krili stroški preživljanja dvojčic. Posledica ugotovitve, da tožnik ni oče dvojčic in da do njiju ni imel preživninske obveznosti, je v tem, da je bil njegov prispevek v skupno premoženje višji za potrebne izdatke njunega preživljanja, ki so odpadli nanj, prispevek toženke, na kateri bi moralo biti celotno breme njunega preživljanja, pa ustrezno manjši. Iz odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je mogoče takšno terjatev tožnika upoštevati zgolj v okviru delitve skupnega premoženja. To je ena od možnosti, po mnenju pritožbenega sodišča pa je mogoč tudi neposreden denarni tožbeni zahtevek na plačilo oziroma vrnitev denarne vrednosti potrebnih izdatkov. Vendar pa bi morala njegova denarna opredelitev temeljiti na vseh okoliščinah, navedenih v 10. točki obrazložitve te sodbe, ki v tožnikovi tožbi niso navedene.

13.Toženka je v postopku ugovarjala zastaranje tožnikove terjatve na povračilo izdatkov preživljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da za navedeno terjatev velja zastaralni rok petih let (346. člen Obligacijskega zakonika OZ). Po določilu prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je začel petletni zastaralni rok za uveljavitev tožnikove terjatve teči naslednji dan po sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni oče dvojčic. Sodba je bila izdana 14. 9. 2017, zato je po stališču prvostopenjskega sodišča zastaralni rok za vložitev tožbe začel teči 15. 7. 2017. To stališče temelji na zaključku, da je šele s sodbo z dne 14. 7. 2017 prenehal temelj za plačevanje preživnine. Ker je bila tožba vložena 29. 6. 2018, je bila po stališču prvostopenjskega sodišča vložena pravočasno.

14.V primeru nepolnoletnih otrok in otrok, ki se šolajo do dopolnjenega 26 leta, obstoji preživninska obveznost očeta dokler ni izpodbita s sodbo. Šele od takrat lahko zahteva od matere otroka povrnitev potrebnih izdatkov, ki jih je imel s preživljanjem otroka, kajti šele takrat odpade temelj za plačevanje preživnine. Tudi če bi pred tem trenutkom zanesljivo zvedel, da ni oče otroka, bi zakonski temelj za plačevanje preživnine, ki je v okoliščini, da je njegov pravni oče, obstajal. Obstoj zakonske preživninske obveznosti je torej ovira za uveljavljanje verzijskega zahtevka za povrnitev izdatkov preživljanja. V obravnavani zadevi je dejansko stanje drugačno, saj je zakonska podlaga za plačevanje preživnine dekletoma odpadla z njuno polnoletnostjo in končanjem šolanja v letu 2003 (A.) oziroma 2005 (B.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik že po prvi DNK analizi, ki jo je opravil z eno od dvojčic, ugotovil, da ni njun oče in da najkasneje od leta 2012 ni bil več v opravičljivi zmoti glede biološkega očetovstva. Ugotovitve tega dejstva tožnik v pritožbi ne prereka. Ne glede na to pa temelji na prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča (tč. 23 obrazložitve izpodbijane sodbe), na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ker zakonske podlage za plačevanje preživnine ni bilo več in s tem ovire za uveljavljanje verzijskega zahtevka, bi tožnik že od takrat dalje (od leta 2012) lahko zahteval povračilo stroškov preživljanja. V času vložitve tožbe v letu 2018 je tako že potekel petletni zastaralni rok in bi bilo treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti tudi iz tega razloga.

Glede plačila denarne odškodnine

15.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je toženka v prvostopenjskem postopku izrecno ugovarjala zastaranje le zahtevka za povrnitev stroškov preživljanja ne pa tudi zastaranja odškodninskega zahtevka. Ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 338. člena ZPP). Toženkinega pritožbenega uveljavljanja omenjenega ugovora zato ni mogoče upoštevati.

16.Tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, ki naj bi mu jih povzročila toženka s tem, ko mu je (po tožbenih trditvah) zatajila, da ni oče dvojčic oziroma ga je namenoma zavajala, da je njun biološki oče. Toženka je ugovarjala, da tožniku ni prikrivala, da ni oče dvojčic. Sama je bila ves čas prepričana, da je njun oče, mu je pa povedala, da je bila v času, ko sta imela s tožnikom že spolne odnose, posiljena. Vse do DNK analize je bila prepričana, da omenjena zloraba ni imela posledic.

17.Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo ... 1982, dvojčici pa sta se rodili ... 1983 oziroma nekaj dni več kot osem mesecev po poroki, da s časom poroke sovpada tudi začetek njunih intimnih odnosov in čas spočetja dvojčic, da pa toženka dejstva, da je tožniku povedala za posilstvo, ni dokazala. Navedeni dokazni zaključek toženka s pritožbo neutemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni poudarilo, da je toženka glede dokazljivosti dejstva, da je za posilstvo povedala tožniku, zaradi bolečnosti dogodka, ki ga je zaradi sramote in strahu (pred brati iz Bosne) želela zadržati zase, v dokazni stiski, vendar pa se je njena hkratna trditev, da je več oseb vedelo, da je tožnik seznanjen z dvomljivim očetovstvom, v dokaznem postopku izkazala za neresnično. Prvostopenjsko sodišče je zato, ob pravilni uporabi določbe 8. člena ZPP, pravilno štelo, da okoliščina, da je toženka tožniku povedala za posilstvo in s tem pri njem vzpostavila dvom v njegovo biološko očetovstvo, ni dokazana. Na tej podlagi je zaključilo, da bi toženka kot vsaj povprečno skrbna oseba lahko in morala vedeti oziroma dopustiti realno možnost, da tožnik ni biološki oče dvojčic, da bi bilo pošteno, da bi ga o taki realni možnosti seznanila, vendar pa mu jo je zamolčala, zato je odgovorna za tožniku nastalo škodo.

18.V takšnem zaključku prvostopenjskega sodišča je zajet tako element protipravnosti toženkinega ravnanja kot tudi njena krivda.

Protipravnost je ena od predpostavk odškodninskega delikta, poleg škode, vzročne zveze in krivde (131. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Protipravnost obstoji, če oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Svoboda ravnanja vsakogar je namreč omejena z interesi drugih. Tožnik uveljavlja sodno varstvo svojih osebnostnih pravic. Te so lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Ker torej pravice osebnosti niso brezmejne, se lahko znajdejo v koliziji z enakimi pravicami drugih. Katera od vrednot, ki sta zaradi nasprotujočih si interesov udeležencev tako nastalega razmerja v koliziji, prevlada, ni mogoče zaključiti brez soočenja in ovrednotenja nasprotujočih si interesov v okoliščinah konkretnega primera.

19.Tožnik z odškodninskim zahtevkom uveljavlja kršitev pravice do poznavanja svojega biološkega očetovstva, ki je ena od osebnostnih pravic, varovana z 35. členom Ustave RS. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-251/14-14 z dne 21. 10. 2015 izhaja, da je poznavanje dejstev glede dejanskega obstoja ali neobstoja lastnega domnevanega biološkega starševstva odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti. Gre za element, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi. Dvom posameznika o tem, ali so formalno njegovi otroci tudi res njegovi otroci, ali je z njimi sploh sorodstveno oziroma genetsko povezan, lahko pomeni psihološko breme in negotovost, težave v socialnih odnosih, kar vzbuja občutke ponižanja ter pomembno vpliva na njegov ugled in ime. Pravica pravnega oziroma domnevnega očeta je zato pravica zvedeti ali je tudi otrokov biološki oče. Kršitev te pravice s prikrivanjem informacij lahko predstavlja povzročiteljevo odškodninsko odgovornost.

20.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka s svojim ravnanjem posegla v tako opredeljeno tožnikovo pravico osebnosti. Izhajalo je iz temeljnega načela odškodninskega prava, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (neminem laedere, 10. člen OZ). Po stališču prvostopenjskega sodišča je toženka kršila to načelo z opustitvijo seznanitve tožnika z možnostjo, da ni biološki oče dvojčic.

21.Postavlja se vprašanje, ali je toženka v konkretnih okoliščinah zares imela takšno dolžnost tožnikovega informiranja. Pri presoji, kakšne značilnosti mora imeti ravnanje odgovorne osebe (osebe iz katere sfere izvira škodni dogodek), da bi ga lahko opredelili kot protipravno (nedopustno), se je treba ravnati po abstraktnem merilu standarda vedenja človeka. Vprašati se je treba, ali je zatrjevani oškodovalec ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo. Če je, se ni prekršil zoper dolžnost vzdržati se ravnanj, ki drugim utegnejo povzročiti škodo. V takšnem primeru njegovo ravnanje ni protipravno.

22.Pri presoji ustreznosti materinega posega v očetovo pravico do poznavanja biološkega očetovstva se je treba soočiti tudi z materinimi osebnostnimi pravicami, predvsem s pravico do zasebnosti, ki je prav tako varovana z določbo 35. člena Ustave RS. Pravica do zasebnosti je pravica do skritosti osebnega življenja. Skrito naj bo vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, se ne odkrije.

Pravica do zasebnosti posamezniku zagotavlja tudi pravico, da sam odloča o razkritju in uporabi svojih osebnih podatkov. Tudi ta pravica ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravico drugega, da izve za informacijo iz zasebnosti drugega, če je ta pomembna tudi za njegovo življenje. Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca.

23.Kot je bilo navedeno, je treba pri presoji ustreznosti oziroma neustreznosti ravnanja zatrjevanega oškodovalca soočiti in ovrednotiti nasprotujoče si interese v okoliščinah konkretnega primera. V odvisnosti od teh je lahko rezultat soočenja in vrednotenja različen. Nedvomno je vedenje, kdo je otrokov oče oziroma kdo je otroka spočel, informacija, ki je mati ne bi smela zadržati zase. V primeru, ko mati ve, da pravni (domnevni) oče ni biološki oče njenega otroka, pa mu to namenoma zamolči, in ga hoče držati v zmoti (direktni naklep), ni dvoma, da je materino ravnanje neustrezno oziroma protipravno.

23.Tožba v obravnavni zadevi je temeljila prav na takšnih dejanskih trditvah, vendar jih tožnik ni dokazal. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo drugačno dejansko stanje. Ugotovilo je, da čas spočetja dvojčic sovpada z začetkom intimnih odnosov med pravdnima strankama, zatrjevanim posilstvom in sklenitvijo zakonske zveze. Kot je toženka navedla, je vse do DNK analize menila, da navedena spolna zloraba ni imela posledic, pa se je žal, kot je pokazala navedena analiza, izkazalo drugače. Navedla je še, da je imela v času po posilstvu menstruacijo, zato je bila prepričana, da je tožnik biološki oče dvojčic. Toženka tako ni mogla vedeti, da je prišlo do spočetja prav na podlagi posilstva. Obstajala je sicer možnost, da sta bili dvojčici spočeti v posilstvu oziroma v spolnem odnosu z drugim moškim, vendar pa je bila glede na navedene okoliščine ta možnost manjša od možnosti, da sta bili spočeti v intimnih odnosih s tožnikom. V obravnavanem primeru torej ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realno pričakovati, da omenjeno (manjšo) možnost razkrije svojemu zakoncu. Pričakovanje takšnega ravnanja od povprečno skrbnega človeka (matere) bi bilo preveliko.

24.Toženka ni zavajala tožnika, da je oče dvojčic, oziroma mu ni prikrivala, da ni njun biološki oče, njenega ugotovljenega ravnanja (opustitve) pa ni mogoče opredeliti kot protipravno (in krivdno). Ker gre za odsotnost ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane (131. člen OZ), ni podana toženkina odškodninska odgovornost. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je zato neutemeljen. Na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP je bilo zato treba sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek (tudi) za zahtevanih 6.000 EUR z vtoževanimi zamudnimi obrestmi.

25.Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnik s tožbo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbe v znesku 373,32 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (za sestavo pritožbe 500 točk, 2% za materialne stroške in 22% DDV). Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo stroška odgovora na pritožbo, v katerem zgolj na kratko povzema svoje trditve iz prvostopenjskega postopka, zato stroškov njegove sestave ni mogoče šteti za potrebne stroške postopka.

-------------------------------