Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od nekega datuma dalje do plačila, je pravilna, saj pomeni, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev obresti, tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo, in ne le obrestno mero.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 3. 2006 v I. točki izreka za znesek glavnice 2.795,76 EUR ter za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, da se v presežku tožbeni zahtevek za plačilo zneskov, ki so zapadli v plačilo vključno do 31. 8. 2000, v skupni višini 575,86 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrne nadalje, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Ljubljana z dne 20. 3. 2006 v III. točki izreka in da je toženka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 56,04 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je utemeljevanje sodišča, ko se sklicuje glede zamudnih obresti na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 4416/2007, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 277/05, napačno. Iz ustavne odločbe po mnenju pritožbe izhaja, da obresti, ki so dosegle glavnico, z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika – A ne morejo teči znova, kar pomeni, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Iz tega izhaja, da sklicevanje sodišča na navedeno ustavno odločbo, da za obresti od davčnih terjatev velja posebna ureditev, ni utemeljeno ampak ravno obratno, to stališče potrjuje ugovorne navedbe toženke. Napačno je po mnenju pritožbe tudi sklicevanje sodišča na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. V tej odločbi je izrecno rečeno, da posebna ureditev glede tega zamudnih obresti velja le za davčne obveznosti. V konkretnem pa gre za prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede zastaranja se sicer uporabljajo določila Zakona o davčnem postopku, vendar to ne pomeni, da glede teka zamudnih obresti za prispevke za zdravstveno zavarovanje, ne velja zgornja ustavna odločba. V sodbi sodišča prve stopnje tako obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oz. dokazov na katere se sodba sklicuje. Toženki bi morala biti tudi dana možnost, da je v dokaznem postopku zaslišana, saj je kontradiktornost temeljno načelo pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi, pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka s tem, ko ni zaslišalo toženke in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki ji predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. V danem primeru je sodišče prve stopnje razpolagalo z listinsko dokumentacijo na podlagi katere je lahko v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na dolg toženke iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja pri tožnici.

Pritožba dejanskemu stanju kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje niti ne ugovarja, pritožba se nanaša predvsem na to do kdaj tečejo obresti. Pritožba trdi, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

V predmetni zadevi je po mnenju pritožbenega sodišča pomembno, da o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti odloča izvršilno sodišče, saj pravdno sodišče pri odločanju nima vseh potrebnih podatkov za odločitev o višini zamudnih obresti. Sodišču prve stopnje tudi v danem primeru ni bilo znano, kdaj bo opravljeno plačilo. Zaradi navedenega je izrek sodišča prve stopnje, ko je v točki I. odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od nekega datuma dalje, do plačila, pravilen. S tem, ko sodišče odloči glede obrestnega zahtevka, da tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila, ne odloči, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka po tem takem vsebuje tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo.

Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.