Jedro

Pritožnik utemeljeno navaja, da je pravda po delnem umiku tožbe (ki ga je tožeča stranka podala še pred odstopom zadeve pravdnemu sodišču), kateremu tožena stranka ni nasprotovala, tekla le še glede zneska 4.914,91 EUR z obrestmi, s katerim je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za preračunavanje uspeha glede na prvotno vtoževani znesek 8.360,00 EUR z obrestmi.

Sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP mora presojati, ali so bili stroški, ki jih je stranka priglasila, potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 588,90 EUR pravdnih stroškov, tako da je po spremembi dolžna plačati tožeči stranki skupaj 1.106,70 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 173,99 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico 4.914,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2016 do plačila (1. točka izreka sodbe), sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71946/2016 z dne 14. 7. 2016 razveljavi v celoti (1. točka izreka sklepa), postopek v delu, v katerem zahteva tožeča stranka plačilo glavnice 3.445,09 EUR z obrestmi ustavilo (2. točka izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 517,76 EUR stroškov postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Tožeča stranka je zoper 3. točko izreka sklepa pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke v višini 1.290,33 EUR z obrestmi ter plačilo pritožbenih stroškov z obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka v pravdi uspela s 60 %. Trdi, da je tožeča stranka 13. 7. 2016 vložila predlog za izvršbo v višini glavnice 8.360,00 EUR, nato pa je 16. 9. 2016 podala skrčitev zahtevka oziroma delni umik in zahtevala še glavnico v višini 4.914,91 EUR z obrestmi od 22. 2. 2016 ter stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v višini 4.914,91 EUR z obrestmi ter del stroškov. Iz navedenega naj bi izhajalo, da je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ne pa v višini 60 %, kot je to navedlo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka res dne 16. 9. 2016 umaknila tožbo za dne 22. 2. 2016 plačanih 3.528,92 EUR. Navedla je, da je dolžnik s tem poravnal zakonske zamudne obresti od vtoževanih računov in obračunov obresti v višini 83,83 EUR ter del glavnice v višini 3.445,09 EUR. Tako je vztrajala le še pri plačilu glavnice 4914,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2016 dalje do plačila.

7. Pritožnik utemeljeno navaja, da je pravda po delnem umiku tožbe (ki ga je tožeča stranka podala še pred odstopom zadeve pravdnemu sodišču), kateremu tožena stranka ni nasprotovala, tekla le še glede zneska 4.914,91 EUR z obrestmi, s katerim je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za preračunavanje uspeha glede na prvotno vtoževani znesek 8.360,00 EUR z obrestmi.

8. Nima pa pritožnik prav, ko pravi, da sodišče nima pristojnosti odločati o potrebnosti posameznih stroškov, da mora upoštevati le dejansko nastale stroške, ki jih je tožeča priglasila s pisnim stroškovnikom pred zaključkom glavne obravnave ter da pri stroškovni odločitvi nima pristojnosti, da presoja, ali je bila posamezna pripravljalna vloga v postopku potrebna ali ne. Sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP namreč celo mora presojati, ali so bili stroški, ki jih je stranka priglasila, potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje je tako v danem primeru utemeljeno presojalo, ali so bile vse vloge tožeče stranke potrebne in pravilno presodilo, da druga pripravljalna vloga za pravdo ni bila potrebna, saj bi tožeča stranka vse tisto, kar je navedla v tej vlogi, lahko navedla že v dopolnitvi tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka niti v prvi niti v drugi pripravljalni vlogi ni navedla nobenih novih dejstev. Ponudila je le nove dokaze, kar bi lahko storila že v dopolnitvi tožbe. Zato navedeni dve vlogi dejansko predstavljata le dokazni predlog. Ker pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo stroške sestave prve pripravljalne vloge, pritožbeno sodišče ne more odločiti v njeno škodo. Res pa sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno ni priznalo nagrade za sestavo dopolnitve tožbe, h kateri je bila tožeča stranka s strani sodišča pozvana, v višini 400 odvetniških točk (OT).

9. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko tožeči stranki ni priznalo stroškov za sestavo poročila stranki v višini 50 točk, saj je nagrada za to vsebovana že v nagradi za sestavo pripravljalnih vlog in zastopanje na naroku, in ne gre za neko samostojno pravno opravilo.

10. Tožeči stranki je tako potrebno priznati nagrado za sestavo dopolnitve tožbe v višini 400 odvetniških točk, nagrado za pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2016 v višini 400 odvetniških točk, nagrado za prvi narok v višini 400 odvetniških točk, skupaj torej 1200 odvetniških točk, kar znese 550,80 EUR. Poleg tega gredo tožeči stranki materialni stroški v višini 11,00 EUR, izvršilni stroški v višini 74,00 EUR (katere je sodišče prve stopnje tožeči stranki sicer priznalo), skupaj torej 635,80 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 139,88 EUR, kar znese skupaj 775,70 EUR. Tožeči stranki pa je potrebno priznati tudi sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 331,00 EUR, kar znese skupaj 1.106,70 EUR. Stroški so odmerjeni glede na znesek 4.914,91 EUR, pri čemer so v danem primeru ti enaki, kot če bi bili odmerjeni glede na prvotno vtoževani znesek 8.360,00 EUR, saj v skladu z Odvetniško tarifo pri vrednosti spornega predmeta od 10000 do 20000 odvetniških točk (od 4.590,00 EUR do 9.180,00 EUR) pripada odvetniku nagrada v višini 400 odvetniških točk. 11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo še 588,90 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, ter določilo paricijski rok za plačilo vseh stroškov (ki je v izreku izpodbijanega sklepa izpadel). Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki skupaj 1.106,70 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, z obrestmi. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

12. Ker je tožeča stranka s pritožbo glede zneska 588,90 EUR pravdnih stroškov uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti del pritožbenih stroškov, ki so bili potrebni glede tega zneska. Ti znašajo 173,99 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pritožbe v višini 114,75 EUR (250 OT), administrativne stroške v višini 2,29 EUR, skupaj 117,04 EUR, 22 % DDV v višini 25,75 EUR ter takso za pritožbo v višini 31,20 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti še 173,99 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.