Jedro

Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da je pri toženi stranki opravljala delo novinarja urednika in ne delo novinarja specialista. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da sporna oddaja ne vključuje poročanja z dogodkov, saj je oddaja izobraževalne in ne informativne narave, ter da nihče od zaposlenih novinarjev izobraževalnega programa, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik, ne poroča z dogodkov. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilen razlog za ugotovitev, da tožnica pri toženi stranki ni opravljala dela novinarja urednika, navedlo, da novinar urednik poroča z dogodkov, česar tožnica ni opravljala, zgoraj povzete navedbe tožnice za odločitev v zadevi niso pravno nepomembne ali očitno neutemeljene, zato bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Ker se ni, tožnica utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve predstojnika organa državne uprave.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas 40 ur tedensko za nedoločen čas od 1. 1. 2015 dalje za delovno mesto novinar specialist z izhodiščno plačo v višini 34. plačnega razreda (točka I/1 izreka) in da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 30. 6. 2015 prenehalo nezakonito (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora s tožnico v roku 15 dni skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinar specialist, jo pozvati nazaj na delo na to delovno mesto, jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 1. 2015 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 obračunati bruto plače v višini 34. plačnega razreda, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati razliko med neto zneski in neto plačili, ki jih je tožnici v navedenem obdobju za delo že izplačala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 7. 2015 do vrnitve na delo obračunati bruto plače za 34. plačni razred ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/4 izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 222,00 EUR iz naslova stroškov za prevoz na delo (1. alineja točke II izreka) in 444,00 EUR iz naslova regresa za malico (2. alineja točke II izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2015 dalje do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 346,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2015 do plačila (točka III izreka). V presežku (tj. za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto novinar urednik; da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto; zahtevka za reintegracijo in reparacijo za delovno mesto novinar urednik; zahtevek za izhodiščno plačo za delovno mesto novinar specialist v višini 39. plačnega razreda in priznanje pravic iz delovnega razmerja za delovno mesto novinar specialist v višini 39. plačnega razreda; zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov plač za 15. dne v mesecu za pretekli mesec; zahtevek za 76,25 EUR višji znesek iz naslova regresa za malico ter zahtevek za 444,73 EUR višji bruto znesek iz naslova regresa za letni dopust) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Odločilo je še, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe tožnici povrniti stroške postopka v znesku 999,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka sodbe).

2. Zoper točki I in IV izreka navedene sodbe (smiselno pa le zoper točko IV izreka, saj za pritožbo zoper točko I nima pravnega interesa) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni opravljala del in nalog, ki ustrezajo opisu delovnega mesta novinar urednik. Sodišče prve stopnje je spregledalo njene navedbe iz prve pripravljalne vloge, da je oddaja A. izobraževalne narave, zato ne vključuje poročanja z dogodkov ter da nihče od redno zaposlenih novinarjev izobraževalnega programa, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik, ne poroča z dogodkov. Tožena stranka njenih navedb v zvezi s tem ni prerekala, zato bi se v skladu z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP morale šteti za priznane. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba sodišča prve stopnje, da iz skladnih izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E. izhaja, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo novinarja specialista, je protispisna. Ker nobena od omenjenih prič ni pooblaščena za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v imenu tožene stranke, njihove izpovedi v zvezi s tem tudi niso primeren dokaz za ugotavljanje dejstva, katero delo je tožnica v resnici opravljala. Izpoved priče F.F. potrjuje, da je tožena stranka s tožničino sodelavko G.G., ki pri toženi stranki opravlja enaka dela, kot jih je prej opravljala tožnica, sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik. Zaradi odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnico razporediti na delovno mesto novinar specialist, tožnica v okviru svojega dela ne bo mogla opravljati scenarističnih del. Dejstvo, da je v pogodbah o novinarskem delu navedeno, da je tožničino delo primerljivo z delom, ki ga pri toženi stranki opravlja redno zaposleni novinar na delovnem mestu novinar specialist, ni pravno pomembno za odločitev. Tožnica kot šibkejša stranka na vsebino pogodb o novinarskem delu ni imela nobenega vpliva. Na podlagi podatkov, ki jih je tožnica prejela po izdaji izpodbijane sodbe, je tožena stranka H.H., ki v okviru svojih delovnih zadolžitev opravlja povsem enake naloge, kot jih je opravljala tožnica, zaposlila na delovnem mestu urednik scenarist. Tudi H.H. je imela v pogodbi civilnega prava navedeno, da opravlja delo, ki je primerljivo delu novinarja specialista. Če bo tožena stranka te navedbe prerekala, tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da H.H. v zvezi s tem zasliši. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za opravo poizvedb o zaposlitvah delavk I.I. in H.H.. Tudi sicer bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 te dokaze izvesti po uradni dolžnosti, saj gre za odločilna dejstva, ki tožnici niso dostopna. Z odločitvijo, da tožnico razporedi na delovno mesto novinar specialist, je sodišče prve stopnje kršilo ustavno načelo enake obravnave oz. prepovedi diskriminacije. Brez ustrezne obrazložitve jo je namreč razvrstilo na nižje delovno mesto, kot ga zasedajo njene sodelavke. Pravilna razvrstitev tožnice na delovno mesto je vprašanje pravilne uporabe predpisov o sistemizaciji delovnih mest, ki jih je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo. Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Tožnica vztraja pri navedbah, da v obravnavani zadevi obstajajo utemeljeni razlogi za njeno napredovanje za pet plačnih razredov, saj je novinarska dela za toženo stranko nepretrgoma opravljala najmanj zadnjih deset let. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe (tj. točke I, II in III izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka v točki V izreka se pritožuje tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi podani elementi delovnega razmerja. Tožnica je s toženo stranko sodelovala le pri oddaji A. avtorski honorar, ki ga je prejela za opravljeno delo, pa je predstavljal dejansko protivrednost za njeno delo po vnaprej določenem ceniku. Iz izpovedi priče B.B. ne izhaja, da je imela tožnica pri toženi stranki pisalno mizo ter da je uporabljala računalnik, vso programsko opremo in telefon tožene stranke. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpovedi prič D.D. in B.B. potrjujeta, da je bila tožnica vpeta v delovni proces tožene stranke. Priča B.B. je namreč izpovedala, da so bili honorarni sodelavci tožene stranke plačani po izdelku in ne po urah. Redno zaposleni delavci se v primeru terenskega dela najprej zglasijo pri toženi stranki, tožnica pa je na teren odhajala kar od doma. Iz evidence prisotnosti, ki jo vodi tožena stranka, je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki povprečno opravila le 40 ur mesečno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožnici, da je pri toženi stranki delala na več projektih kot redno zaposleni delavci. Izpodbijana sodba nima razlogov za ugotovitev, da je tožnica delala s polnim delovnim časom, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da je tožnica na delo prišla, kadar je želela, obseg njenega prispevka k ustvarjanju oddaje A. pa se je iz meseca v mesec spreminjal, kar se je odražalo tudi v različnih zneskih avtorskega honorarja. B.B. je izpovedala, da je normativ redno zaposlenih novinarjev obsegal dve oddaji mesečno, tožnica pa je povprečno na mesec ustvarila le eno oddajo. Tožena stranka vztraja pri navedbah, da je tožnica na svoj transakcijski račun prejemala nakazila s strani drugih naročnikov, kar dokazuje, da je z njimi poslovno sodelovala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zmotno ugotovilo, da nakazila drugih naročnikov predstavljajo prihodek tožničinega partnerja J.J., saj ta plačila še vedno predstavljajo prihodek tožnice kot samostojne podjetnice. Tožena stranka nadalje v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino delo pri toženi stranki potrebno tudi po 30. 6. 2015. V postopku na prvi stopnji je pojasnila, da je v letu 2015 pričela z reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja, kar potrjujejo izpovedi prič K.K., B.B., E.E. in L.L.. Zmotna je tudi dejanska ugotovitev, da je I.I. po odhodu tožnice pri oddaji A. sodelovala zato, ker so obstajale potrebe po delu, ki ga je prej opravljala tožnica. I.I. namreč pri oddaji A. sodeluje le v primeru bolezni ali dopustov drugih delavcev. Tožena stranka nasprotuje tudi dejanski ugotovitvi, da je delo tožnice pri toženi stranki še vedno potrebno. V okviru reorganizacije namreč ne zaposluje novih novinarjev specialistov, temveč gre za reševanje delovnopravnih statusov honorarnih delavcev. Tudi sicer tožena stranka pri oddaji A. ni zaposlila nikogar na delovnem mestu novinar specialist, saj je G.G. zaposlena na delovnem mestu novinar urednik. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi o reintegraciji ni opredelilo do njenih navedb, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov do celote, čeprav del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica ni uspela, ne predstavlja sorazmerno majhnega dela zahtevka.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavljata pritožbi.

6. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 1. 2015 dalje, ker naj bi v razmerju, ki sta ga s toženo stranko uredili s pogodbama o novinarskem delu (z dne 19. 1. 2015 - A1 in z dne 9. 4. 2015 - A2), obstajali elementi delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in 78/13). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 pri toženi stranki pripravljala oddajo A.. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili v razmerju med strankama v navedenem obdobju podani vsi zakonsko določeni elementi delovnega razmerja, saj se je tožnica prostovoljno vključila v organiziran delovni proces tožene stranke in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom urednice oddaje A. B.B.. Tožnici je bila na voljo miza v pisarni na sedežu tožene stranke, imela je službeni elektronski naslov in e-vizitko, pri delu pa je uporabljala računalnik in programsko opremo v lasti tožene stranke. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo, primerljivo delu, ki ga pri toženi stranki opravljajo delavci, zaposleni na delovnem mestu novinar specialist ter da je obseg njenega dela ustrezal pogodbi o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Iz navedenih razlogov je tožničinim tožbenim zahtevkom (tj. za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto novinar specialist, za reparacijo in reintegracijo za to delovno mesto ter tožbenim zahtevkom za povračilo stroškov prevoza na delo, plačila regresa za malico in regresa za letni dopust) v pretežni meri ugodilo, v preostalem pa je njene tožbene zahtevke zavrnilo. Zoper to odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

O pritožbi tožnice:

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki med drugim pomeni obstoj nasprotja med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o izpovedi priče in med vsebino zapisnika o njenem zaslišanju, pritožba pa takšnega nasprotja obrazloženo ne zatrjuje. Z nasprotovanjem ugotovitvi sodišča prve stopnje, da skladne izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E. dokazujejo, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo novinarja specialista, tožnica po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da je pri toženi stranki opravljala delo novinarja urednika in ne delo novinarja specialista. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb iz prve pripravljalne vloge (na list. št. 21 v spisu), da oddaja A. ne vključuje poročanja z dogodkov, saj je oddaja izobraževalne in ne informativne narave, ter da nihče od zaposlenih novinarjev izobraževalnega programa, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik, ne poroča z dogodkov. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilen razlog za ugotovitev, da tožnica pri toženi stranki ni opravljala dela novinarja urednika, navedlo, da novinar urednik poroča z dogodkov, česar tožnica /.../ ni opravljala, zgoraj povzete navedbe tožnice za odločitev v zadevi niso pravno nepomembne ali očitno neutemeljene, zato bi se, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Ker se do teh dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica, ni opredelilo, tožnica utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 .

9. Utemeljena je tudi tožničina pritožbena navedba, da iz izpovedi prič B.B., C.C. in D.D. ne izhaja, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo, primerljivo (le) delu novinarja specialista, kot to navaja sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v zapisnike o zaslišanju navedenih prič (na list. št. 72 in 81 v spisu) pritrjuje tožnici, da je bilo po mnenju priče B.B. njeno delo primerljivo vsaj z delom novinarja specialista, da bi po mnenju priče D.D. tožničino delo lahko primerjali tudi z delom novinarja urednika ter da je priča C.C. njeno delo primerjala celo z delom na delovnem mestu urednik specialist. Glede na navedeno ter ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožena stranka G.G., ki tako kot tožnica pripravlja oddajo A., s 1. 1. 2016 zaposlila na delovnem mestu novinar urednik (to v pritožbi priznava tudi tožena stranka), pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ugotovitve, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo delovnega mesta novinar specialist in ne delo višje vrednotenega delovnega mesta novinar urednik2 .

10. Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, da je v 8. členu obeh pogodb o novinarskem delu navedeno, da je (tožničino) pogodbeno novinarsko delo glede zahtevnosti ter posebnosti poklicnega znanja, zahtevane izobrazbe in stopnje odgovornosti pred javnostjo, primerljivo z delom, ki ga opravlja redno zaposleni novinar na delovnem mestu novinar specialist. V sporu o obstoju delovnega razmerja je namreč bistveno, katero delo je tožnica dejansko opravljala, to pa je mogoče ugotoviti predvsem z zaslišanjem tožnice, njenih sodelavcev in njej nadrejenih delavcev.

11. Tožnica pa v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi obstajajo razlogi za njeno napredovanje za pet plačnih razredov. V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj.) se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi /.../ uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, vendar ne v višji plačni razred kot ga je možno doseči z napredovanjem, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah (primerjaj npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 328/2012 z dne 21. 6. 2012 ter sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 358/2015 z dne 22. 10. 2015) zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve predstojnika organa državne uprave3 .

O pritožbi tožene stranke:

12. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da so bili v razmerju s tožnico podani elementi delovnega razmerja, vendar pritožbeno sodišče na podlagi do sedaj izvedenih dokazov v njeno pravilnost ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpovedi prič B.B. in D.D. dokazujeta, da je bila tožnica vpeta v delovni proces tožene stranke, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno. To, da je tožnica v vtoževanem obdobju pripravljala (le) oddajo A., je relevantno predvsem pri ugotavljanju dejstva, ali je tožnica v tistem obdobju delala s polnim ali krajšim delovnim časom, ni pa to tehten argument, ki bi govoril proti obstoju elementov delovnega razmerja. Tudi dejstvo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju plačana po izdelku in ne na podlagi opravljenih ur, glede na do sedaj sprejete dejanske ugotovitve ne vzbuja dvoma v pravilnost zavzetega stališča, da so bili v razmerju med strankama podani elementi delovnega razmerja. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnica delo za toženo stranko opravljala tudi doma. Glede na dejstvo, da tožena stranka od nje niti ni zahtevala, da evidentira vse opravljene delovne ure (izpoved priče B.B.), je razumljivo, da je bila višina tožničinega avtorskega honorarja odvisna od rezultata njenega dela in ne od števila opravljenih delovnih ur.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica v vtoževanem obdobju poslovno sodelovala z drugimi naročniki. Navedeno naj bi po mnenju tožene stranke dokazovala nakazila, ki jih je vtoževanem obdobju prejemala na svoj transakcijski račun (na ime M., N.N. s. p.). Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju delo opravljala le za toženo stranko, za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno, da je na svoj transakcijski račun prejemala tudi plačila za delo, ki ga je opravil njen partner J.J.. Za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja je namreč pomembno le, za koliko naročnikov je v vtoževanem obdobju delo opravljala tožnica (in ne njen partner), tožena stranka pa v pritožbi niti ne nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delo opravljala le za toženo stranko. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

14. Glede uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne drži, da iz obrazložitve sodbe ni razbrati razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo. Ti razlogi so navedeni v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj je po njegovi presoji nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama mogoče, s tem pa je (čeprav posredno) odgovorilo tudi na vse nasprotne navedbe tožene stranke. Dejstvo, da sta bili pri toženi stranki v letu 2015 izvedeni reorganizacija in racionalizacija poslovanja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da delovno razmerje pri toženi stranki ni več mogoče, še posebej ob upoštevanju dejstev, da se oddaja A. pri toženi stranki še vedno pripravlja in da si urednica oddaje B.B. želi, da bi tožnica še naprej sodelovala pri njeni pripravi. Poleg tega tožena stranka v pritožbi le pavšalno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

15. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, da je obseg tožničinega dela ustrezal pogodbi o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem navedlo le, da iz tožničine izpovedi izhaja, da je delala enako kot redno zaposleni delavci, čeprav, kot pravilno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, številni izvedeni dokazi kažejo nasprotno. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da se je obseg tožničinega prispevka k ustvarjanju oddaje A. iz meseca v mesec spreminjal. Omenjena priča je tudi izpovedala, da je normativ redno zaposlenih novinarjev obsegal dve oddaji mesečno, tožnica pa je povprečno ustvarila le eno oddajo na mesec (stran 6 in 7 zapisnika o naroku za glavno obravnavo na list. št. 72). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni dokazno ocenilo evidence prisotnosti v prilogi B1, iz katere je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki v vtoževanem obdobju evidentirala (le) med 18 in 63 ur mesečne prisotnosti na sedežu tožene stranke, kot tudi ne izpovedi priče B.B., da je tožnica veliko dela opravila izven sedeža tožene stranke (tj. doma oz. na terenu). Utemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje dejanski ugotovitvi, da je tožnica pri toženi stranki delala na več projektih kot redno zaposleni delavci. Tožnica je namreč izpovedala, da v vtoževanem obdobju ni delala na drugih projektih znotraj istega uredništva (stran 3 prepisa zvočnega posnetka izpovedi tožnice na list. št. 40 v spisu). Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je obseg tožničinega dela ustrezal pogodbi o zaposlitvi s polnim delovnim časom, sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, zato je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in sta obe pritožbi utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva stališča, ki jih je glede posameznih odločilnih dejstev zavzelo pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku naj se tako opredeli do tožničinih navedb v zvezi s tem, da je oddaja A. izobraževalna oddaja, da nihče od novinarjev izobraževalnega programa ne poroča z dogodkov ter da imajo delavci, ki so po njenem odhodu prevzeli njeno delo, sklenjene pogodbe o zaposlitvi za višje vrednotena delovna mesta. Pri odločanju o obstoju elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 naj poleg dejstev, ki jih je ugotavljalo že v dosedanjem postopku, ugotovi tudi, kolikšen obseg dela je tožnica v vtoževanem obdobju opravila za toženo stranko in za svojo odločitev navede jasne in prepričljive razloge, ki bodo omogočali preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. Ta dejstva so relevantna ne le z vidika vključenosti v delovni proces pri toženi stranki, ampak tudi z vidika presoje, ali je bilo v obravnavanem obdobju sklenjeno delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas.

17. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških (točka V izreka izpodbijane sodbe), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožnica sicer v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre v resnici za kršitev iz 8. točke drugega odstavka navedenega člena. Ta kršitev je sicer podana v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar pa je v sodni praksi zavzeto enotno stališče, da je ta kršitev podana tudi v primeru, če se sodišče ne opredeli do katere od strankinih navedb, ki ni pravno nepomembna in očitno neutemeljena. 2 Delovno mesto novinar specialist ima izhodiščno plačo v višini 34., delovno mesto novinar urednik pa v višini 41. plačnega razreda. 3 Skladno s prvim odstavkom 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) pravice in obveznosti delodajalca v organu državne uprave izvršuje njegov predstojnik.