Jedro

Ali je podan utemeljen sum, torej zadostna stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, presodi preiskovalni sodnik (oziroma sodišče) na podlagi dokaznega gradiva, ki mu ga je poslal državni tožilec in v odločbi o odreditvi pripora navede tiste konkretne okoliščine, iz katerih tak sum izhaja. Pri tem preiskovalni sodnik praviloma ne presoja verodostojnosti dokazov, s katerimi je obrazložil utemeljenost suma.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega N.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom odredil pripor zoper osumljenega N.R. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 10.11.2005 pritožbo zagovornika osumljenca zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik osumljenca, odvetnik B.G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vrhovnega državnega tožilca le pavšalen in ob odsotnosti konkretnih navedb o nasprotjih med odločilnimi dejstvi ne zadošča za presojo izrednega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče namreč takšnih povsem splošnih trditev ne more preizkusiti. Enako velja tudi za trditve, da pri osumljencu ni podana ponovitvena nevarnost. Res je, da obdobje dveh tednov ni daljše časovno obdobje, kot je zmotno navedlo drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, vendar pa je sodišče ugotovilo več okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljenec na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da naj bi preiskovalni sodnik ne preveril dokazov. Obstoj utemeljenega suma se namreč po mnenju zagovornika lahko preveri le tako, da se izvedejo s strani državnega tožilca predlagani dokazi. Te trditve niso utemeljene. Ali je podan utemeljen sum, torej zadostna stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, presodi preiskovalni sodnik (oziroma sodišče) na podlagi dokaznega gradiva, ki mu ga je poslal državni tožilec in v odločbi o odreditvi pripora navede tiste konkretne okoliščine, iz katerih tak sum izhaja. Pri tem preiskovalni sodnik praviloma ne presoja verodostojnosti dokazov, s katerimi je obrazložil utemeljenost suma (izpovedb občanov danih policiji, njihove prepričljivosti ali nasprotij med posameznimi izjavami), temveč oceni le, ali zbrano dokazno gradivo zadošča za sklepanje o obstoju utemeljenega suma kot temeljnemu pogoju za odreditev pripora.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil očitana mu kazniva dejanja, presojalo in natančno navedlo, kateri so tisti podatki, na podlagi katerih gradi tak svoj zaključek. Izpodbijana pravnomočna odločba o odreditvi pripora ima torej razloge o tem odločilnem dejstvu, zaradi česar tudi ni podana s strani zagovornika v zahtevi uveljavljana kršitev določb ZKP.

Res je sicer, da je v odločbi zunajobravnavnega senata okrožnega sodišča, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, zmotno navedeno, da naj bi osumljenec izvrševal obravnavano kaznivo dejanje daljše časovno obdobje, pri čemer gre za obdobje dveh tednov, vendar pa ta okoliščina zakonitosti in pravilnosti sklepa v ničemer ne omaja. Sodišče je namreč obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti gradilo na številnih drugih okoliščinah, in sicer dejstvih, da se mu očita storitev kar treh posamičnih kaznivih dejanj po 1. odstavku 196. člena KZ oziroma preprodaja večje količine mamil, s katero naj bi si pridobil tudi relativno visoko premoženjsko korist, da naj bi bil član organizirane združbe, da gre za osebo brez zaposlitve, torej brez dohodkov in brez premoženja, zasledujoč varnostni vidik pa naj bi zamenjal celo tri telefonske priključke, pri čemer preiskovalni sodnik poudarja še, da naj bi vsa dejanja storil v kratkem časovnem obdobju. Tem zaključkom pa je zunajobravnavni senat v celoti pritrdil, le da je očitno pomotoma zapisalo, da gre za kratko časovno obdobje. Navedene okoliščine kljub očitni pomoti o dolžini časovnega obdobja ne vnašajo nikakršnega dvoma v ugotovljen priporni razlog na strani osumljenega R. Izpodbijani pravnomočni sklep ima tudi razloge o tem, zakaj je pripor edini primeren ukrep za odvrnitev nevarnosti za zdravje ljudi (1. in 2. odstavek na strani 5 prvostopenjskega sklepa in zadnji odstavek na strani 5 in 6 sklepa zunajobravnavnega senata). Kako naj bi sodišče kršilo 20., 22. in 23. člen Ustave RS zagovornik v zahtevi ni pojasnil, zaradi česar s tem očitkom v zahtevi tudi ni mogel uspeti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, oziroma mora vložnik glede na strogo določene meje preizkusa zahteve jasno navesti, katere so tiste konkretne okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na določeno kršitev določb kazenskega ali procesnega zakona.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb materialnega ali procesnega zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (člen 425 ZKP).