Jedro

V primeru molka organa delodajalca mora sodišče vsebinsko presojati prvostopenjski sklep o pravici, obveznosti oz. odgovornosti delavca in odločiti o njegovi zakonitosti, drugostopenjski sklep delodajalca pa nadomesti s sodno odločbo. V takšnem primeru delavcu delovno razmerje preneha šele s pravnomočnostjo sodbe (če se v sodnem postopku ugotovi, da je prvostopenjski sklep zakonit).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 1. odstavek izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se v celoti glasi: " 1. Ugotovi se, da sklep disciplinske komisije z dne 9.2.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožniku J. V., D 4, K, ni dokončen in izvršljiv.

2. Razveljavi se sklep tožene stranke z dne 3.4.1995. 3. Ugotovi se, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 3.4.1995, ampak dne 27. decembra 1995, tožena stranka pa je dolžna za čas od 3.4.1995 do 27.12.1995 tožniku priznati obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami.

4. Tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja po 28.12.1995 ter vrnitev na delo se zavrne kot neutemeljen." V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 9.2.1995 ni dokončen in izvršljiv in da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 3.4.1995, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Razveljavilo je sklep tožene stranke z dne 3.4.1995 ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati na delo. Obenem je sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da 83. člen ZTPDR daje delavcu pravico do sodnega varstva, če pristojni organ delodajalca o njegovem ugovoru ni odločil. Razlaga sodišča prve stopnje, da mora podjetje odločiti o pritožbi oz. ugovoru delavca na pritožbenem organu, da bi lahko sklep postal dokončen in izvršljiv, ni pravilna. V primeru molka organa preneha delovno razmerje s potekom časa, ko bi organ druge stopnje moral o ugovoru odločiti, sodišče pa bi moralo samo odločiti o pravici oz. odgovornosti delavca po 24. členu ZDSS. Nepravilno je ravnalo sodišče prve stopnje, ker se sploh ni spustilo v odločanje o disciplinski odgovornosti tožnika ter o pravilnosti izrečenega ukrepa. Pritožba nadalje poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih, zlasti ne o zahtevku na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče glede dokončnosti in izvršljivosti sklepa disciplinske komisije, s katerim je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zoper katerega je tožnik pravočasno ugovarjal, o njegovem ugovoru pa na pritožbenem organu tožene stranke ni bilo odločeno (t.i. molk organa). Utemeljeno se je oprlo na določbo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. V obravnavanem primeru o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije z dne 9.2.1995 ni bilo odločeno, zato je bila izvršitev nedokončnega sklepa nezakonita in v nasprotju s citirano določbo 106. člena ZDR, kar ima za posledico tudi nezakonitost sklepa direktorja tožene stranke z dne 3.4.1995, s katerim je bilo ugotovljeno, da je tožniku tega dne delovno razmerje prenehalo, ker komisija za pritožbe tožnikovega ugovora ni obravnavala v 30-dnevnem zakonskem roku.

Stališče pritožbe glede datuma prenehanja delovnega razmerja delavcu v primeru "molka organa" temelji na zmotni razlagi določb 80. in 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ter citiranega 106. člena ZDR, oz. določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94). Če pritožbeni organ o delavčevem ugovoru ne odloči, mora sodišče glede na določbo 3. odstavka 24. člena v zvezi s 3. odstavkom 23. člena ZDSS samo odločiti o pravicah, obveznostih ali odgovornostih iz delovnega razmerja in s sodno odločbo nadomestiti dokončni sklep delodajalca o ugovoru. To pomeni, da mora sodišče v primeru molka organa vsebinsko presojati prvostopenjski sklep o pravici, obveznosti oz. odgovornosti delavca in odločiti o njegovi zakonitosti, drugostopenjski sklep delodajalca pa nadomesti s sodno odločbo. V takšnem primeru delavcu delovno razmerje preneha šele s pravnomočnostjo sodbe (če se v sodnem postopku ugotovi, da je prvostopenjski sklep zakonit), pred tem datumom pa le, če se je v vmesnem času delavec zaposlil pri drugem delodajalcu in zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja le do nastopa nove zaposlitve, ali pa v primeru stečaja nad organizacijo oz. delodajalcem, saj z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev (106. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. RS, št. 67/93).

Nad toženo stranko je bil dne 18.12.1995 začet stečajni postopek s sklepom Okržnega sodišča v A. opr.št. St ../95, zaradi česar je bil postopek v obravnavani zadevi prekinjen, nadaljeval pa se je po izdaji sklepa prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 184/95 z dne 11.3.1997. Iz podatkov v spisu izhaja, da je vsem delavcem tožene stranke zaradi začetka stečajnega postopka prenehalo delovno razmerje 27. decembra 1995. Glede na to, da je tožena stranka v stečaju, v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku, niti mu priznati delovnega razmerja za čas po 27. decembru 1995. Iz že navedenih razlogov je bila v obravnavani zadevi zaradi t.i. "molka organa" izvršitev nedokončnega sklepa disciplinske komisije nezakonita, zato je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerja dne 3.4.1995, to je z dnem izteka 30-dnevnega roka, v katerem bi morala tožena stranka na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) odločiti o ugovoru tožnika. Ob upoštevanju dejstva, da bi tožniku v obravnavanem primeru v vsakem primeru prenehalo delovno razmerje z dnem začetka stečajnega postopka oz. enako kot drugim delavcem tožene stranke dne 27.decembra 1995, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je le ugotovilo nedokončnost in neizvršljivost sklepa disciplinske komisije tožene stranke (ne da bi o njem meritorno odločilo) in razveljavilo ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 3.4.1995, v tem delu pravilna. Sodišče prve stopnje sicer res ni odločilo o tožbenem zahtevku na razveljavitev sklepa disciplinske komisije, na kar utemeljeno opozarja pritožba, vendar pa tožnik za meritorno odločitev o zakonitosti sklepa disciplinske komisije očitno nima pravnega interesa, saj ni vložil predloga za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90). Ker gre za "molk organa" pa iz razlogov, ki so že navedeni, tudi meritorna odločitev o zakonitosti sklepa disciplinske komisije ne more vplivati na datum prenehanja delovnega razmerja, saj je tožniku delovno razmerje trajalo do dneva začetka stečajnega postopka. Zaradi začetka stečajnega postopka pa tožnik ne more več uveljavljati niti reintegracije niti obstoja delovnega razmerja po 28.12.1995. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo 1. odstavek izpodbijane sodbe tako, da je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 27.12.1995 zaradi začetka stečajnega postopka, ter mu do tega datuma priznalo obstoj delovnega razmerja, z vsemi pravicami, medtem ko je tožbeni zahtevek na priznanje obstoja delovnega razmerja po 28.12.1995, kakor tudi reintegracijski zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).